MAKEDONIJA
[intervju] Andreea Lazarescu, Ceramic Sparrow: modernizem iz Romunije
Romunski oblikovalski studio Ceramic Sparrow sta leta 2010 ustanovila Andreea Lazarescu in Tiberiu Dancila. V studiu se ukvarjata z oblikovanjem in proizvodnjo keramičnih izdelkov, glavno dejavnost pa predstavljata oblikovanje in izdelava izdelkov za gospodinjstvo, še posebej čajnega pribora in dekorativnih izdelkov. Oblikovalca sta navdih za oblikovanje našla v različnih zvrsteh umetnosti, predvsem modernizmu in umetniških gibanjih zgodnjega 20. stoletja. Njune kolekcije sestavljajo unikatni, ročno izdelani proizvodi, ki so narejeni v omejenih izdajah. Oblike in dekoracije so zelo zapletene, polege tega pa izdelke odlikujejo tudi visoki standardi kakovosti, zaradi katerih vse svoje izdelke oblikujeta in izdelata v lastnem studiu. Čajnik Malevich in svetilka Edelweiss sta bila izbrana za nagrado v kategoriji BIG SEE Product Design Award 2018. Preberite celotni intervju v angleškem jeziku na povezavi: Ceramic Sparrow: Romanian Modernism DATOTEKA Besedilo: Lara Perša Prevod: Lidija Jerman Fotografije: Ceramic Sparrow
[intervju] Janez Mesarič, Mashoni: Oblikovalski multipraktik
Mashoni oblikovalski studio sestavljajo Janez Mesarič, Maša Majce Mesarič in Petra Bukovinski, njihova sodelavka je tudi Ajda Bevc. Njihovo delo je povezano s produktnim oblikovanjem in razvojem blagovnih znamk. Osnovali so blagovno znamko Ribrand, ki je postala zelo prepoznavna doma in v tujini. Izdelki, ki nastajajo v sodelovanju z Rokodelskim centrom, so posodobljena verzija tradicionalnih suhorobarskih izdelkov, ki izvirajo iz Ribnice. Prisegajo na slovensko kakovost lesa in izdelavo. L.P: Kakšna je bila prvotna ideja za ustanovitev vašega studia? J. Mesarič: Do tega je prišlo zelo spontano. Bil sem kreativni direktor v Asobiju, vendar sem delal tudi na nekaterih svojih projektih. Čez čas sem ugotovil, da mi osebni projekti vzamejo veliko časa in me veliko bolj zanimajo. Z ženo Mašo sva se spoznala prav v Asobiju, kjer me je nekaj časa nadomeščala. Preostali članici ekipe sta Petra in Ajda, ki sta bili Mašini sošolki s faksa. V prostem času smo se družili in pogovarjali ob kavi. Skupaj smo izvedli nekaj projektov, zaradi česar smo se organizirali kot manjši oblikovalski studio. S časom smo dobivali vedno več projektov - ker so bili ti zelo dobro sprejeti, so nam prinesli še naslednje projekte. Tako smo začeli rasti. L.P: S čim se ukvarjate v studiu Mashoni? J. Mesarič: V našem studiu poskrbimo za vse, od oblikovanja izdelka do celostne grafične podobe blagovne znamke. Trenutno imamo veliko dela v digitalnem okolju, po novem se ukvarjamo tudi z animacijo. Pred sabo imamo dolgoletni projekt za italijanski festival - celotno prenovo znamke, od grafike pa
Spogledljiva arhitektura
Stanovanje, ki domuje v Dukičevem bloku v centru Ljubljane, so Sadar+Vuga arhitekti dokončali leta 2012, torej pred 6 leti, čeprav se zdi, da se je to zgodilo okoli leta 2050 oz. nekoč v prihodnosti. Interier stanovanja je sterilen in minimalističen, oblikovanje je tiho, vzdušje pa dramatično zaradi pohištvenih kosov. Tako je je lahko dom za sakogar ali nikogar, predstavlja pa mrzel prostor ali drugače definirano domačnost. O tem, kako je potekal proces projektiranja, smo se pogovarjali z arhitektom Boštjanom Vugo. (link do angleške različice: https://bigsee.eu/flirtatious-architecture/) Tu ni nikogar Morda bom samo še enkrat vstopil v podoben prostor, kot je ta. Zato si bom, samo tokrat, dovolil parafrazirati večne besede prejšnji teden preminulega velikana slovenske poezije Ivana Minattija ... Tu ni nikogar Samo stopinje belih copatov in komolcev na vratih in – daleč tam – v sivi luči slutnja časa in posmehljivih križev Tu ni nikogar samo grozljiva ubranost nekega prostora in osebe Tu sem nihče ne zajde Tu sem te prineso Kot pritiče temu prostoru samote. Prostoru ene osebe, ki se je “naveličala podobe svojega plemena” in se odselila. Kam? V neki drug prostor, prostor, ki ni nekje, ki obstaja izven. In v nasprotju. V tem, da je drugi pol sveta. Kamor odide Oseba, predana popolnosti, da se umakne kaosu, ostri luči, ki podčrtava napake, in širokim poljem brez nadzora. To je edini prostor, ki je zunaj. Prostor, kamor ne vdirajo nepovabljeni, kamor ne seže pogled nikogar, kjer čas ne pušča sledi, in edini prostor, kjer vedno velja ... Vsi,
Hiša na Tinosu – kamnita vasica v malem
Grčija je dežela polna zgodovine, brez katere si današnjega sveta ne moremo predstavljati - in prav tako bogat s kulturo in spomini je grški otok Tinos, ki domuje v Egejskem morju. Njegov teren zaznamujejo terase, po katerih so zasajene male vasice, ki jih povezujejo kamnite poti in zidovi. Leta 2009 je bila na tem otoku zaključena hiša, ki je plod dela arhitekturnega biroja mXarchitecture in je bolj kot hiša prava vasica v malem, spoštljivo postavljena na ruševine stare tradicionalne pozidave na robu vasi. Je kompleksna in organska kot življenje, v letu 2011 pa je bila zaradi svoje edinstvene umestitve sodobnega v tradicionalno nominirana za nagrado Hiše Awards. Doživetje arhitekturnega dela Preplet intimnega in zunanjega sveta Besedilo: Lucija Stupica, julij 2010 Da bi razumeli v letu 2009 končano hišo arhitektov mXarchitecture na enem izmed grških otokov, moramo najprej slediti tlorisu. Ta zarisuje obliko pomanjšane vasi v obzidju, s stolpom v enem izmed vogalov, z vodo v središču habitata. Namen projekta, ki je zahteval kar nekaj predhodnega raziskovanja, je bil postaviti hišo znotraj obstoječega okvira. Raziskovanje je oblikovalo vzorec izmenjujočih se pozidanih in praznih prostorov. Trdni volumni, ki so oblikovani kot arhetipski elementi, v svojem tlorisu sestavljajo pomanjšan trg. Arhitekte je navdihnila tipična uporaba elementov, ki so jih pri zidavi uporabljali v lokalnem prostoru. Hišo sestavljajo tri spalnice, kopalnica, kuhinja, jedilnica in bivalni prostor. Slednji trije prostori so postavljeni v središče in omogočajo avtonomijo ostalih prostorov, ki kot sateliti zaključujejo obliko, hkrati pa dopolnjujejo na pol odprto kuhinjo,
Pojdimo po navdih na Švedsko!
Teorijo se lahko naučimo, a v praksi šele vidimo kako stvari zares potekajo. Krajinski arhitekt Sven-Ingvar Andersson je bil mojster obojega. Skozi projekt ureditve svojega vrta Marnas, je obenem načrtoval in vrtnaril z veliko mero prilagajanja in spreminjanja. Vrt se je spreminjal s časom, kot so se spreminjale tudi ideje. Kokošji tek skozi vrt krajinskega arhitekta Sven-Ingvar Andersson, rojen leta 1927 na Švedskem in umrl leta 2007 v Kopenhagnu, je izobrazbo krajinskega arhitekta pridobil leta 1954 na alnarpski univerzi na Švedskem. Kot asistent Carla Theodorja Sorensena in pozneje kot profesor na kopenhagenski akademiji Royal Academie of fine arts deluje že vse od zgodnjih šestdesetih let. Od leta 1963 je ustvarjal individualne in javne projekte s svojim ateljejem v Kopenhagnu, eden najpomembnejših je bil natečaj za ureditev Karlsplatza leta 1971 na Dunaju. Kot pripadnik skandinavske šole krajinske arhitekture je bila tudi prei njevm vidna močna navezava na slikarstvo, vizualno umetnost, predvsem pa navezava arhitektura-krajina. Opazen je bil vpliv njegovega mentorja Carla Theodorja Sorensena (1893-1979), poznan po rabi osnovnih geometričnih form, njihovi kompoziciji ter redukciji oblik, barv in tekstur. Andersson je izbiral čim manjše število elementov, vendar je te gradil v kompozicijsko zelo bogate slike. Njegova krajina je skupek naravne - divje in kulturne - definirane krajine. Njegove zasnove, sestavljene iz močnih, jasnih linij in oblik, striženih rastlin in spreminjanjem prostorastočih skozi letne čase, ustvarjajo močan značaj vrtov in parkov. Ravno strižene prvine njegovega lastnega vrta Marna's have na Švedskem trajno gradijo prostor, medtem ko se druge spreminjajo
Zaščiteno: ananezmah
Ta vsebina je zaščitena z geslom. Za ogled spodaj vpišite svoje geslo: Geslo:
Zaščiteno: leabolko
Ta vsebina je zaščitena z geslom. Za ogled spodaj vpišite svoje geslo: Geslo:
[intervju] Tomaž Aupič: Aktivna ergonomija
Tomaž Aupič, nekdanji študent arhitekture, je se v povezavi s Sebastjanom Štarkeljem in Matejo Vrščaj odločil, da bo spremenil svet sedenja. Skupaj so oblikovali aktivni stol, ki omogoča pravilno sedenje. Poseben zglob, ki je vzet iz industrije, stola ne postavlja v pokončno pozicijo, ampak mora uporabnik s svojo držo in gibanjem uravnotežiti položaj stola. Zaveda se, kako dolgi dnevi presedeti za pisalno mizo, vplivajo na naše zdravje, zato meni, da je nujno potrebno spremeniti način sedenja. L.P: Kakšni so bili začetki vašega aktivnega stola? T. Aupič: Sam koncept Active Chair je patentiran s strani inovatorja Borisa Pfeiferja. Produkt je bil patentiran in zaščiten z njegove strani, vendar se dolgo časa ni tržil. Gospod Pfeifer se je v podjetniškem inkubatorju srečal s sodelavcema Sebastjanom in Matejo ter jima predstavil svojo idejo o uporabi zgloba za stol, ki omogoča aktivno sedenje. Tako so začeli razvijat aktivni stol za otroke, Active chair KIDS, ki je edini aktivni stol za otroke od drugega leta naprej. Leta 2016 sta na sejmu Ambient predstavljaja svoj prvi izdelek, ki pa je potreboval še nekaj izboljšav. Kot obiskovalec sejma sem takrat pristopil do njiju in začeli smo se pogovarjati. Vsi trije prihajamo iz Črnomlja, zato se je med nami stkala vez in začeli smo s sodelovanjem. Do razvoja aktivnega stola za odrasle so nas vzpodbudili starši otrok, ki so že uporabljali naš prvi stol. L.P: Kakšna je bila prvotna ideja za oblikovanje in zakaj je stol oblikovan tako kot je? T. Aupič: Pri aktivnem stolu ni
Brezčasnost materiala
V letu 2011 je Davor Mateković skupaj s svojim birojem PROARH začel z načrtovanjem prenove tradicionalne hiše v Kumrovcu. Izstopa po inovativni uporabi slame tako na strehi kot fasadi ter kot celota govori o poglobljenem razumevanju tradicije in njene interpretacije. V letu 2013 je bila nominirana za nagrado Hiše Awards. Haiku hiša Sodobna slamnata koča - sodobna interpretacija tradicionalne zagorske hiše Besedilo: Nina Štrovs, april 2013 Nekatere stvari so tako preproste, logične in zlite z okoljem, da se zdi, da obstajajo že od nekdaj. Ne da je najboljša možna rešitev, za hišo v Kumrovcu se zdi, da je edina možna rešitev! Neskončno lepa pripoved o naravi, človeku in arhitekturi ima vse elemente dobre zgodbe; suspenz, razvoj subjekta od točke A do točke B in povzeli bi jo lahko v 25 besedah. Sodobna in interpretacija tradicionalne zagorske hiše preseneti z radikalno preprostostjo, zapelje s premišljeno izbiro materialov, ki se navdihuje z obstoječimi, in “dotolče” z njihovo smelo uporabo. Počitniška hišica je umeščena v gričevnat, padajoč teren sredi neokrnjene narave. Obstoječo tradicionalno zagorsko hišo je arhitekt Davor Mateković prilagodil sodobnim prostorskim, funkcionalnim in estetskim potrebam, v skladu z lokalno in vernakularno arhitekturo. Obstoječi volumen hiše je arhitekt v celoti ohranil, na novo pa je umestil steklen kubus, in sicer tako, da je ta postal lovilec južne svetlobe. Ta poseg omogoča glavno spremembo v bivalnem delu, ki je bil prej zgolj vzhodno osvetljen. Kubus je postal tudi nova vhodna točka hiše, ki omogoča neposreden vstop v samo bistvo
Prebujenje vseh čutov
Vrtovi in hiše so narejeni zato, da nam godijo in ustrezajo našim potrebam. Enostavno morajo biti narejeni tako, da uživamo v obeh. Krajinskoarhitekturni biro Landscape d.o.o. je leta 2008 v sodelovanju z naročnikom izdelal krasen vrt na slovenski obali. Kamen, dišavnice in skulptura pa so tri besede, ki so bistvo vrta. Narejen je tako, da zadovolji in prebudi vse človekove čute. KAMNITI VRT DIŠAVNIC Ko pomislimo na Mediteran, se nam v misli prikradejo podobe neskončnega horizonta morja, kamnitih zidov in bogatega rastlinja. In če govorimo o mediteranskem vrtu je lahko »Kamniti vrt dišavnic«, ki so ga oblikovali krajinski arhitekti Landscape prapodoba takšnega vrta – kot podoba raja. Katere dišavnice so primerne za zasaditev pri nas na Primorskem, v osrednji Sloveniji in v hladnejših predelih (Gorenjska)? Dišavnic, tako avtohtonih kot prinesenih, je res veliko, mogoče nekaj najbolj znanih za Primorsko: Lavandula angustifolia (navadna sivka), Rosmarinus officinalis (rožmarin), Salvia officinalis (žajbelj, različne sorte), Saturea montana (šetraj), Santolina chamaecyparissus (nemški rožmarin), Thymus vulgaris (materina dušica), Origanum vulgare (dobra misel). V hladnejših predelih Slovenije in v osrednji Sloveniji so na dobro osončenih legah primerni na primer: Allium schoenoprasum (drobnjak), Artemisia dracunculus (pehtran), Melissa officinalis (citronova melisa), Levisticum officinale (luštrek), Rheum rhabarbarum (rabarbara), Ruta graveolens (vinska rutica), Thymus vulgare (materina dušica), Calendula officinalis (ognjič). Gotovo pa podrobnejše informacije in nasvete dobite v domačih in tujih društvih zeliščarjev, na zeliščnih kmetijah ter v specializiranih vrtnarijah, kjer gojijo trajnice. Kako vonj vpliva na ambient? Ne vpliva zgolj na ambient, vpliva na nas
Oloop design: Razkrito družbeno oblikovanje
Skupino Oloop sestavljajo Katja Burger, Tjaša Bavcon in Jasmina Ferček. Delovati so začele leta 2003, ko so skupaj z Eleno Fajt in Jano Mršnik ustanovile tudi Zavod za sodobno tekstilno umetnost in oblikovanje z istim imenom. S svoji izdelki in projekti se v sklopu razstav in participatornih dogodkov pojavljajo tako doma kot v tujini, prejele pa so tudi vrsto prestižnih nagrad. So ene izmed prvih, ki se ukvarjajo s družbenim oblikovanjem v Sloveniji in se zavedajo njegovega pomena, saj je proces soustvarjanja za njih najpomembnejši. Kateri izmed vaših izdelkov in projektov je najuspešnejši? Kakšni so bili začetki? Tjaša: Naš najbolj prodajan in še vedno aktualen izdelek je volneno milo. Izdelek smo razvile že leta 2006. Čeprav je od tega minilo že vrsto let, je še vedno zanimiv in občudovan. V Sloveniji ga prodajamo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in v trgovini IKA, večina pa se ga proda v Italiji, na Nizozemskem in v Koreji. Najuspešnejši projekt pa je bil Razkrite roke, s katerim smo pričele leta 2011. Obsegal je tri večje letne projekte s premori. Z zadnjim projektom, Razkrite roke - poslovni in humani uspehi, smo uspele izoblikovati produktno serijo blazin za dom, ki se prodajajo preko spletne trgovine (www.razkriteroke.si). Prva projekta sta bila raziskovalne narave, saj smo v začetku spoznavale tako skupino kot tudi same sebe in se učile socialnega stika z ljudmi. V tem obdobju smo začutile, da tekstil ni samo material, s katerim ustvarjamo produktni dizajn, ampak gre pravzaprav za nekaj več. Tekstil
Marko Pavlinec: Ergonomsko in ekonomsko
Marko Pavlinec, ki je s svojim bratom ustvaril podjetje Rinz Ros d.o.o., je eden izmed najperspektivnejših oblikovalcev pri nas. Pravi, da je pri oblikovanju na prvem mestu uporabnik in kvaliteta izdelave. Poudarja inovativnost in ergonomijo, ki je v sodobnem svetu oblikovanja marsikdaj zanemarjena, vendar pa zelo pomembna za človekovo optimalno delovanje. Dobro se zaveda pomena različnih dejavnikov tako na proces oblikovanja kot tudi na položaj izdelka na trgu. Kako poteka vaš proces oblikovanja? Marko Pavlinec: Oblikovanje je kompleksen proces. Na začetku je potreben preizkus že obstoječega izdelka, naslednji korak je ugotovitev njegovih pomanjkljivosti in iskanje rešitev za izboljšanje. Ko ugotovimo dodano vrednost, naredimo prototip, ki ga testiramo na več načinov: s posebnimi napravami testiramo sile, z dejanskimi uporabniki v različnih starostnih skupinah pa testiramo uporabnost. Na ta način iščemo nabor izboljšav - takrat naredimo bolj precizen prototip, ki ga konstantno izboljšujemo. Kadar pa se nam izdelek zdi zadovoljiv, pristopimo do proizvajalca, s katerim poiščemo primerne materiale za izdelek. Kako se je vse skupaj začelo? Iz česa ste izhajali pri oblikovanju? Marko Pavlinec: Začeli smo z oblikovanjem zimskih lopat z ergonomskim ročajem iz aluminija. Vse se je začelo iz potrebe - domače dvorišče je bilo po površini veliko, posledično je bilo za skidat ogromno snega, orodje pa neučinkovito za delo v tolikšnem obsegu časa. Preveč je bilo priklanjanja, lopata se je obračala okoli zapestja, ... Odločil sem se narediti nekaj novega, da bi si olajšal delo. Po raziskavah je nastal prototip, ki je bil všeč tudi drugim uporabnikom. V









