Teorijo se lahko naučimo, a v praksi šele vidimo kako stvari zares potekajo. Krajinski arhitekt Sven-Ingvar Andersson je bil mojster obojega. Skozi projekt ureditve svojega vrta Marnas, je obenem načrtoval in vrtnaril z veliko mero prilagajanja in spreminjanja. Vrt se je spreminjal s časom, kot so se spreminjale tudi ideje.

 

 

Kokošji tek skozi vrt krajinskega arhitekta 

Sven-Ingvar Andersson, rojen leta 1927 na Švedskem in umrl leta 2007 v Kopenhagnu, je izobrazbo krajinskega arhitekta pridobil leta 1954 na alnarpski univerzi na Švedskem. Kot asistent Carla Theodorja Sorensena in pozneje kot profesor na kopenhagenski akademiji Royal Academie of fine arts deluje že vse od zgodnjih šestdesetih let. Od leta 1963 je ustvarjal individualne in javne projekte s svojim ateljejem v Kopenhagnu, eden najpomembnejših je bil natečaj za ureditev Karlsplatza leta 1971 na Dunaju.

 

 

Kot pripadnik skandinavske šole krajinske arhitekture je bila tudi prei njevm vidna močna navezava na slikarstvo, vizualno umetnost, predvsem pa navezava arhitektura-krajina. Opazen je bil vpliv njegovega mentorja Carla Theodorja Sorensena (1893-1979), poznan po rabi osnovnih geometričnih form, njihovi kompoziciji ter redukciji oblik, barv in tekstur. Andersson je izbiral čim manjše število elementov, vendar je te gradil v kompozicijsko zelo bogate slike. Njegova krajina je skupek naravne – divje in kulturne – definirane krajine. Njegove zasnove, sestavljene iz močnih, jasnih linij in oblik, striženih rastlin in spreminjanjem prostorastočih skozi letne čase, ustvarjajo močan značaj vrtov in parkov. Ravno strižene prvine njegovega lastnega vrta Marna’s have na Švedskem trajno gradijo prostor, medtem ko se druge spreminjajo skozi čas in zaradi potreb njegove družine.

 

 

 

Vrt, ki nastaja že vse od leta 1965, izraža Anderssenovo jasno kreiranje prostora, kjer je izkoristil naravne danosti terena – višinske razlike in poglede, da s striženimi »zidovi« ustvari različne, jasno določene sekvence vrta. Osrednji motiv vrta so abstrahirane »kokoši, ki tečejo«, kot je dejal avtor sam, po celotni dolžini vrta. Gradivo skulpturalnih likov je strižena bukev, ki doseže višino štirih metrov. Bukev prav tako tvori druge strižene zidove, ki okoli in znotraj posameznih enot ustvarjajo različno velike, odprte in zaprte prostore, namenjene zabavi in delu na vrtu. Sadike danes striženih, oblikovanih rastlin so bile v začetku prepuščene naravni rasti. Jasna zasnova striženih prvin, ki ostajajo iste, dopušča spreminjanje in dodajanje novih vsebin znotraj samega vrta. Vrt kot eksperiment združuje geometrijske in naravne forme predvsem rastlinskega gradiva. Bogatost motivov in drzna raba velikih struktur v vrtu ustvarijo kompleksno in spreminjajoče okolje, ki svojstveno priča o oblikovalcu. V času, ko je vrt kot idealiziran, rajski prostor eden najbolj nedosegljivih razkošij, je Anderssonu uspelo z enostavnim in cenejšim rastlinskim gradivom, časom in voljo ustvariti domišljijski prostor za vso družino.

 

 

DATOTEKA

Uvodnik: Anja Deržič, Pojdimo po navdih na Švedsko!
Besedilo: Tina Demšar Vreš, Gregor Vreš, u. d. i. k. a.
Fotografije: Mitja Škrjanec, abs. kraj. arh. In Between Landscape Arhitecture and Land Art, Birkhauser, Basel