MADŽARSKA
Mesto + narava = urbana agrikultura
Urbani način življenja je po industrijski revoluciji prebivalce mest ločil od narave. Z razvojem okoljskih znanosti je v ospredje ponovno prišla pomembnost medsebojnih razmerij med človekom in naravo. V urbanem prostoru, ki teži k ekološkem razvoju mest, je eden od rezultatov te težnje razvoj mestne agrikulture. In Slovenija je, s svojimi naravnimi in podnebnimi danostmi ter velikostjo mest odlično izhodišče za zeleno mestno življenje in kultivacijo urbane agrikulture. Razvoju t.i. mestnega kmetijstva naj prisostvujejo strokovnjaki, ključna pa je prav angažiranost mestnih prebivalcev, saj so površine in njihovi pridelki namenjeni njim. Kdo si na svojem krožniku ne bi želel svežih in lokalno pridelanih živil? Urbani vrtovi mesta Maribor Lansko leto je v okviru Evropske prestolnice kulture zaživel projekt Urbane brazde. Ta medijsko precej odmevni projekt je slovensko tradicijo vrtičkarstva umestil med globalne trende. Doslej se je tega pojava držal precej negativen predznak, saj gre v večini primerov za na videz neurejena zemljišča z barakami iz odpadnih materialov. »Urbane brazde« so kulturo vrtičkarstva povzdignile na povsem novo raven. V svetu je samooskrba prebivalstva s hrano vroča tema. Prenaseljene urbane metropole spoznavajo vrtičkarstvo kot ekološki koncept prihodnosti. Pri nas se, kot se zdi, z mladimi generacijami in novimi spoznanji o ekološki pridelavi hrane dolgoletna tradicija vrtičkarstva le nadgrajuje in nadaljuje. Hišica v predmestju z lastnim vrtom je stereotipna želja slovenskih družin. Od socializma dalje je to del narodne zavesti. Prej kmetje so se izselili in postali delavci v tovarnah. Zdi se, da vrtiček pomeni vez s koreninami. Je v kolektivni zavesti
”Lepo mesto je mesto, ki ga imajo prebivalci radi.”
Daljnovidnost pogleda na opuščeno in odvečno na nekdanjem industrijskem obratu jeseniške železarne so arhitekti arhitekti skupine Soba; Marjeta Fendre, Peter Ličen, Petra Ostanek, Tinka Prekovič leta 2012 prevedli v svojo zasnovo novega urbanega prostora. Opuščeni objekti železarne so v sebi skrivali potencial za dvig kvalitete urbanega življenja, nove priložnosti za socializacijo prebivalcev, popestritev mestnega utripa in izboljšavo izgleda mestnega prostora. Kajti, kot pravijo avtorji projekta: ''Lepo mesto je mesto, ki ga imajo prebivalci radi.''. Bravo, Jesenice! Na Jesenicah prepoznali bogato industrijsko dediščino kot razvojni potencial Na pobudo občine je skupina arhitektov Soba (Ličen, Fendre, Ostanek, Preković) na edinem še neporušenem predelu jeseniške železarne, območju Fiprom, leta 2009 uresničila prvi del zamisli z zunanjo ureditvijo, oktobra lani pa še sklepno fazo tega velikopoteznega projekta: pokrito in odprto tržnico v očiščeni industrijski hali, muzej na prostem in mostovž proti mestu. Pozorno oblikovanje tlakov in urbane opreme, zakoreninjeno v industrijski estetiki, nekdaj tovarniška dvorišča približuje merilu človeka. Objekti so očiščeni do gole konstrukcije in fasadne lupine, program tržnice pa je zapakiran v razgiban prostostoječ kontejner pod strešno repeticijo starih betonskih konstrukcijskih vešal. Vsem tistim, ki ob vonju železniških tirov in tavanju pod velikimi smogastimi silosi začutijo nedoločljivo hrepenenje in domačnost, bo zaigralo srce. Drugim, nejevoljnim zaradi spominov na propadlo industrijo, pa bo čas pokazal, kako pomembno je imeti korenine. Z novo ureditvijo so Jesenice naši industrijski dediščini odprle vrata v svetlejšo prihodnost. Mini intervju z avtorji projekta ------------------------------------------ Kako bi opisali svoj način posega v prostor? Najboljše strani projekta? Način posega
Več kot samo vikend
Če bi morali izbrati kje naj bi imeli svoj vikend, kaj bi bila najpomembnejša prednost? Ali je to lokacija, zunanji prostor, sama zasnova hiše? Morda pa tudi navezanost na okolje, prostor, osebni spomini povezani s tem krajem... Družina Remih pa si je Krasa izbrala za drugi dom, kjer je kupila pravo kraško hišo in jo začela obnavljati. Odločila sva se, da se bova tukaj dobro počutila Masivni les v stanovanjih, če le ne gre za novodobne »prešane dile«, ne dopušča talnega gretja. To je živ material, ki diha, se krči in širi glede na spremembe temperature. Meščanska stanovanja, ki sem jih prenavljala tudi v Ljubljani, so imela kar nekajkrat tako zgodbo. In treba je bilo izbrati radiatorje. Včasih zelo visoke, ki so izpred posutih okenskih parapetov, zamenjanih za steklene stene, pristali na stranskih stenah. Pri Remihovih, ki se že petindvajset let ukvarjajo z ogrevalno tehniko in imajo na našem trgu eno največjih ponudb različnih ogrevanj, sem našla prav te, po obliki nekako brezčasne, ki jih po navadi vgradimo. Tako se je začelo naše sprva poslovno sodelovanje. Pred dvema letoma pa sta si Mateja in Jure Remih na Krasu kupila pravo kraško hišo in našli smo čas za druženje na borjaču. Od kod odločitev za Kras? Jure: Pred leti sva se odločila, da prodava stanovanje na morju in kupiva hišo. Razmišljala sva o lokaciji: Slovensko primorje ali Kras. Ker sva oba ljubitelja starih nepremičnin, sva si bila enotna, da na Krasu pride v poštev samo stara kraška hiša z
Hrana za dušo
Zasebni vrt akademskega slikarja Gustava Gnamuša, sta dve desetletji nazaj oblikovala krajinska arhitektka mag. Ina Šuklje Erjavec in arhitekt Andrej Erjavec. V sodelovanju z naročnikom so ustvarili prostor za meditacijo, odmik. Želja po japonskem vrtu je bila velika in zasebni vrt v Sneberjah je dobil prav tako podobo. VRT GNAMUŠ V delu akademskega slikarja Gustava Gnamuša je vsakdanji umik v meditatitvno razmišljanje njegov modus operandi, tako je iz počela odmika, zavestne kontemplacije ter ponotranjenega razmišljanja realizirana zasnova japonskega vrta, ki prek izčiščenih linij, izbire materialov, preprostih ploskev in z osnovnimi volumni dajejo podlago za vznik majhnih detajlov. Osnovna želja naročnika je bila ustvariti suhi japonski vrt s paviljonom kot prostorom meditacije, ki ima dostop iz slikarskega
ateljeja, ki je hkrati odmaknjen in povezan z bivalnim vrtom ter tako kot celota ohranja bivalno kakovost vrta za vso družino. Arhitekt in krajinska arhitektka sta iz nefunkcionalnega, zapuščenega atrijskega vrta zasnovala okvir, oblikovalsko podlago, neke vrste tridimenzionalno platno za umetniško intervencijo naročnika, ki je sam zbiral in izbiral kamnite materiale, vkomponirane v končni videz. Celotna zasnova je preprosta in deluje v dve smeri; aktivacija obrobja, roba, bodisi komunikacijsko bodisi s postavitvijo novih objektov, ter izčiščenje in grob oblikovni izraz osrednjega dela. Ob objektu, peščeni liniji, razmejeni z granitnimi robniki in minimalistično zasajenimi s posamičnimi gručami trajnic, steza iz nepravilno položenih nastopnih kamnov odvzema strogost ter poveže s paviljonom. Lesen paviljon je enostaven odprt nadstrešek, ki poteka po liniji dveh robov in se zaključi v zaprti lopi. Njegova dvignjenost od
Pelji v garažo!
Nekdanji dom za avto je postal dom sodobne družine s panoramskim razgledom iz dnevne sobe čez celotno odprtino za garažna vrata. Kako vo enodružinsko hišo iz sedemdesetih prebivati sodobno? Ekipa Celovito se je domislila garaže in pred dvema letoma končala zgodbo, v kateri se »industrial look« prepleta s toplim pohištvom, ki sodobni družini omogoči prijazen pobeg domov. Garažni loft po slovensko, nepričakovana svoboda bivanja Reševanje stanovanjskega problema mladih družin je velik problem slovenske nepremičninske realnosti. A ker so slovenske enodružinske hiše iz sedemdesetih, osemdesetih let praviloma prevelike, jih je s pravim, čeprav mestoma zahtevnim načrtovanjem mogoče spremeniti v dve ločeni stanovanjski enoti. V eni takih hiš na obrobju Ljubljane je mlada družina potrebovala samostojen dom. Na voljo je bila garaža za avtodom, zaradi svoje prvotne funkcije neobičajne višine – in ravno to se je izkazalo kot izhodišče za zanimivo ureditev notranjosti in pridobitev dodatnih, nepričakovanih funkcij prostora. Ekipa Celovito je prvotni značaj hiše kot rdečo nit peljala skozi vse prostore hiše. Tehnični značaj prostora – beton, kovina in vidni kabli – je postal leitmotiv stanovanja, ki ga mehčajo tople hrastove obloge tal in vgradnega pohištva. Funkcionalno zasnovo je narekoval višinski prerez prostora: v višjem delu so organizirani dnevni prostori in otroški sobi, nizek strop nekdanje kurilnice pa je namenjen spanju in kopalnici. Velika garažna vrata so bila odličen izgovor, da je novi dnevni prostor dobil panoramska okna navzven, v naravo. Dnevni del je odprt, od vhoda ga simbolično ločuje le velik betonski steber – spomin
Po meri otroka
Anna in Eugeni Bach sta finska arhitekta. Prav tako sta par. Z otroki. Pred sedmimi leti sta zanje ustvarila hiško za igro, ki je kot vsaka dobra arhitektura narejena po meri človeka - uporabnika. Tokrat po meri otroka. Hiša za igro Arhetip hiše Če ima par arhitektov majhne otroke, slej ko prej pride čas za tole vprašanje: - Mami, oči … Vidva sta arhitekta, ne? - Ja … - In delata hiše za ljudi? - Da, seveda … In potem sledi: - Ampak zakaj pa potem ne naredita hiše za nas? Tako tudi finskemu arhitekturnemu tandemu ni preostalo drugega, kot da si zamisli igrivo hišico za otroke. Glavno vodilo za oblikovanje je bil zanimiv prerez volumna hišice. Struktura je preprosta in jasna: dva enaka, a različno orientirana dvovišinska modula, ki omogočata vstop tudi odraslim brez potrebe po sklanjanju. Drugi volumen ima dva nivoja, povezana s preprosto lestvijo, ki omogoča bolj kompleksne igre. Notranjost hiške je vse, kar otrokom pomeni bistvo hiše: večji prostor, ki je lahko dnevna soba, nižji prostor za kuhinjo in višji nivo za sobe. Abstraktni značaj zasnova spodbuja otroško domišljijo in hiša se lahko v trenutku spremeni v ječo ali srednjeveški grad, podstrešje ali obrambni stolp. Gradnja hiše je trajala dva tedna, zgradili so jo štirje (dva odrasla in dva mala pomagača). Proces je bil obenem zabaven in izobraževalen za vse vpletene. Kaj je dobra hiša? “Hiša postane dobra takrat, ko služi kot zatočišče, ko so v prostor integrirane potrebe uporabnikov,
Žlahtna hiša
Arhitekt Robert Veselko je leta 1999 za svojo družino načrtoval stanovanjsko hišo v naselju Dobrenje, v bližini Maribora. Hiša je zgrajena iz ilovice, enega izmed najstarejših gradbenih materialov, ki danes zopet postaja vedno bolj cenjena in uporabljena. Inovativnost v lesu in ilovici Pokrajinsko sliko Slovenskih goric, vinorodnih krajev Štajerske, sestavljajo tudi v razložena naselja povezane samostojno stoječe stavbe, ki so postavljene na naravne izravnave blago valovitega sveta. Nedaleč od Maribora je del takšnega naselja tudi pritlična, na vogal oblikovana hiša. Podoba objekta s strmo dvokapno streho, ki z različno dolgimi napušči varuje delno lesene in delno ometane zunanje stene pred zamakanjem in razpadanjem, je močno zvezana s še ohranjenimi primeri identitetne starodobne arhitekture. Zato ni nenavadno, da so številni mimoidoči prepričani, da veje visokodebelnega sadnega drevja prekrivajo kakovostno prenovljen starodoben dom. Ker objekt odlikuje za zdaj v slovenskem prostoru še redka likovna in tehnična nadgradnja starih graditeljskih znanj, predvsem skozi rodove izbrušenega obvladovanja lokalnih gradiv, se šele onkraj zelene zavese razpozna, da je stavba nova, sodobna. Pritlična hiša z zalomljenim tlorisom je avtorsko delo Roberta Veselka, arhitekta, ki so ga že v času študija na graški fakulteti pritegnili materiali, ki so jih predniki pridobili v okolju gradnje ter jih z domišljeno obdelavo in prilagojenimi tehničnimi prijemi vgradili v stavbne dele uporabne arhitekture. V zvezi z odločitvijo o gradnji lastne hiše je dozorelo tudi spoznanje, da bo mogoče cilje zdravega bivanja, človeškega merila in varstva okolja doseči le z uporabo naravnih, avtohtonih gradiv. Znano je, da so naravna
Razgibana v črni
Hiša je bila zgrajena v letu 2011 in je delo avstrijskega biroja LU+ architektur. Je lesena nizkoenergijska gradnja le trend? Mogoče. Pa vseeno - bolje trend do okolja uvidevne arhitekture, kot pa trend nepotrebne potrošnje. A s pametjo, ne le s centimetri izolacije. Lesena ničenergijska hiša Na parceli je prej stala energetsko neustrezna hiša. Arhitekti so se po premisleku odločili za novogradnjo, saj s prenovo z omejenimi finančnimi sredstvi ne bi zadostili zahtevam po sodobnem bivalnem okolju in energetski učinkovitosti. Montažna hiša je bila na lokaciji postavljena v dveh dneh. V nasprotju z večino pasivnih gradenj je zanjo značilen razgiban volumen. Hiši daje poseben značaj črna industrijska tkanina, polietilen, s katero je zaključen fasadni ovoj stavbe. Material fasado ščiti pred UV-žarki, je obstojen in omogoča vodotesno, pralno in obenem prezračevano fasado. Črna barva skrbi za učinkovitejše segrevanje stavbe. Hiša je primer združevanja naprednih tehnoloških gradiv in naravnih materialov, sodobnih in tradicionalnih znanj. Čeprav je popolnoma trajnostna, ni njena bivalna kakovost v ničemer zanemarjena. Trajnostna gradnja je osnova, tu se mora arhitektura pravzaprav šele začeti. DATOTEKA Uvodnik: Urška Gregorič, Razgibana v črni Besedilo: Nina Štrovs, Lesena ničenergijska hiša Fotografije: Wolfgang Scheide; Lake Constance Hiša V.B. Arhitektura: Walter Unterrainer, Christoph Lauritsch; LU+ architektur Lokacija: Lustenau, Predarlska, Avstrija Izvedba: 2011 Površina: 168 m2 + neogrevani prostori (48 m2) Površina parcele: ok. 1000 m2 Pozidanost parcele: ok. 185 m2
Pomen svetlobe v arhitekturi
Svetloba, še posebej pa naravna, je eden izmed najpomembnejših elementov v arhitekturi. Za arhitekta ali oblikovalca je lahko močen adut, ki ima lahko transformativen učinek, tako vizualno kot čustveno. Svetloba zagotovo vpliva na uporabnikovo počutje in dojemanje prostora. Posvetiti ji je treba precej premisleka in zavedati se je treba, da ni vseeno, kako svetloba prihaja v prostor, kako se lomi, odbija in povezuje z njegovo materialnostjo. Sončna hiša, Hein – Troy Architekten, Pressbaum, Avstrija, 2010 Uporaba dnevne svetlobe v arhitekturi Doc. dr. Tomaž Novljan na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani že več kot desetletje vodi predmet Svetloba v arhitekturi, pri katerem s študenti obravnava vlogo svetlobe in osvetlitve v grajenem okolju. Že nekaj časa vsako leto krajše obdobje gostuje na Escola Tecnica Superior d’Arquitectura v Barceloni, kar je vodilo tudi do njegovega sodelovanja pri delu na cerkvi Sagrada Familia. Deluje tudi v arhitekturni praksi, kot projektant in svetovalec za vprašanja barve in svetlobe. Lepo pozdravljeni, dr. Novljan! Kje smo vas ujeli? Ravno se odpravljam za tri mesece na akademsko izmenjavo v Barcelono. Poleg obveznosti na fakulteti bomo najverjetneje nadaljevali delo na Sagradi Familii. Že lani smo vgradili večje število svetlobnih panelov za osvetlitev vitrajev na delu cerkve. Pripravili smo jih v sodelovanju s podjetjem Osvetljevalna optika Janez Rihtar, kjer so razvili poseben način tiska na steklo in akrilno steklo, ki omogoča uporabo principa potovanja svetlobe skozi material. Gre za t. i. ploske svetlobne vodnike. Kolikor vem, smo edini tujci, ki sodelujemo pri projektu. Do leta 2026, ko je ob 100-letnici pričetka
Na obisku pri Monetu
Si kdaj želiš, da bi lahko s časovnim strojem potoval v preteklost? Zanimivo bi bilo videti kako je bilo včasih... Monet je bil impresionistični slikar. V lasti je imel posest z vrtom v Givernyju blizu Pariza. Za tisti čas je bil zelo napreden in sodeloval pri oblikovanju svojega vrta, ki mu je bil navdih za njegove slike. Slikal je realistično, od vseh detajlov, ki jih je zaznal, do barv, ki jih v vrtu ni bilo malo. Najpomembnejši navdih tistega časa pa so bili lokvanji. ČAS LOKVANJEV V Milanu je bila vse do septembra 2009 na ogled razstava dvajsetih Monetovih slik lokvanjev. Impresionistične vodne krajine so preplavljene z njihovimi cvetovi in odsevi na vodni gladini. Včasih med njimi razpoznamo še vrtne detajle, kot so pot, ograja ali mostič. Slike navdihujejo in začarajo. In kje se je navdihoval Monet? V svojem vrtu, seveda. V Givernyju blizu Pariza. Najstarejši del vrta je Monet zasnoval geometrijsko, s cvetličnim vrtom, veliko peščeno alejo ter dvema nizoma gred, v katerih je kot na slikarski paleti eksperimentiral z barvnim spektrom cvetlic. Vrt lokvanjev je slikar ustvaril kasneje, navdihnile so ga zlasti japonske grafike; zato je začel leta 1893 v Givernyju razvijati témo japonskega vrta. Dokupil je zemljišče, preusmeril reko Epte in ustvaril ribnik. Povabil je japonskega vrt-narja, ki mu je svetoval pri izbiri pravih rastlin za njegov vodni vrt, in v njem začel gojiti lokvanje. Monetov vodni vrt je imel več oblikovalskih novosti: ureditev ni imela za tisti čas tipične geometrijske, temveč organsko
Dinamika diagonal
400 kvadratnih metrov veliko stanovanje? Ne ne, le 40! To dosežemo s svetlo barvo, dialogom materialov in malo magije. Arhitekti Kunstel & Kikel vedo, kakšno je pravo razmerje med lesom, kovino in magičnim prahom, da lahko mlada sodobna družina, ki biva na manjši površini, uživa visoki standard bivanja. Tako ima s pomočjo Tapetništva Kauch in Venge majhno stanovanje v Zelenem gaju danes udoben izgled sodobnega doma. Olinkluziv, stanovanje z vsem, kar ste želeli imeti Urbana okolja se polnijo s stanovalci in se s tem širijo, vedno bolj urbano postaja tudi Brdo v Ljubljani. Nova soseska Zeleni gaj ponuja sodobna stanovanja, tudi majhna, ki imajo vse, kar imajo velika. Sodobna družba individualistov želi visok standard bivanja, čeprav na manjši površini. V arhitekturnem biroju Kunstel in Kikel so se opreme 40 m2 velikega stanovanja z 10 m2 veliko teraso lotili prav tako, kot bi se velikega. Z inovativno zasnovo interierja jim je uspelo vzpostaviti vse želene funkcije. Uporabili so diagonalne prostorske poteze, s katerimi so v stanovanju vzpostavili dinamično in prostorno bivalno enoto, ki optično deluje večja. Zapiranje ali odpiranje prostorov, z dekorativno zaveso na eni strani in z inštalacijsko pregradno steno z drsnimi vrati na drugi strani, omogoča ustvarjanje urejenih in funkcionalno ločenih enot, ki se povezujejo z osrednjim bivalnim prostorom. Notranja oprema prostorov se smiselno prilagaja glede na dnevne potrebe uporabnika in tako lastniku ponuja najrazličnejše možnosti izrabe prostora. Odstiranje in zastiranje pogledov, ki omogoča širjenje ali oženje prostorov, ustvarja tudi funkcionalno namembnost
Nostalgija? Ja, prosim!
Sodobni retro stil v vsakem človeku vzbuja nežnost, saj ga ponese v magijo preteklosti in mu daje upanje, da je romantika preživela. Pet arhitektov iz Triije Arhitekti je sanjalo o združeni preteklosti in prihodnosti. Tako so iskali minimalistično ozadje, ki ima v ospredju dramo znanih oblikovalskih kosov. Kakovostno oblikovanje je vedno prepoznano – ne glede na to, kdaj je nastalo, namreč vedno spodbuja enake emocije. Sodobni dobri stari časi, interier kot likovna celota – uigrana simfonija Stanovanje iz zgodnjega dvajsetega stoletja izrazito določata prehodnost sob in strog ritem oken na eni strani. Podani prostorski okvir je snovalcem postal črtovje za osebni izraz naročnikov – simfonijo. Koncept tlorisa omogoča fluidno krožno prehajanje iz enega v drug prostor. Vsak izmed prostorov je razvil svoj ritem in identiteto s skupnimi oblikovalskimi izhodišči. Mlada naročnika odlikujeta izrazita oblikovalska senzibilnost in nostalgija po kakovostnem preteklem oblikovanju. In tako so arhitekti razvili interier, ki je spoj oblikovalskih ikon in stilov preteklosti, ter ga skozi inovativne zamisli prikrojili sodobnemu načinu življenja mladega para. Odločnost oblikovnih potez stanovanja se kot teza vzpostavi že ob samem vstopu vanj. Tukaj se prostranemu okroglemu ogledalu kot zaključeni ravni ploskvi postavijo ob bok veliki jelenovi rogovi, ki se drzno in neomejeno raztezajo po prostoru kot divja moč narave ter poudarjajo nadstandardno višino stropa. Kontrasti se kot poudarki ne gradijo samo skozi nasprotujoče si oblike, temveč tudi skozi barve in teksture materialov. Kot note na belem listu papirja se po prostoru neprestano dopolnjujejo poteze v črni