MOLDAVIJA
Kako reciklirati mesto?
Mesto je živa tvorba. Sestoji iz prostorov, površin in elementov, ki se spreminjajo v času in formirajo njegovo življenje. S spremembo namembnosti, ponovno uporabo - ''reciklažo'' mestnega prostora poskrbimo, da mestni prostor izkoristi svoj potencial, živi in nam služi. V članku so opisani primeri dobre prakse mestne reciklaže v Berlinu. Ponovna uporaba urbnega prostora in recikliranje v njem Primer: Berlin Berlin je v zadnjih letih postal mesto porasta. Dvigajo se cene, povečuje se gradnja nepremičnin, v mesto se letno priseli več tisoč prebivalcev, povečale so se površine urejenih urbanih parkovnih površin ter zavest ljudi glede ponovne uporabe obstoječih stavb, površin, elementov in predmetov, kar se kaže prav na vsakem koraku. Vedno močnejša samoiniciativa lokalnega prebivalstva je posledica spodbud s strani mesta in hkrati samoorganizacije ljudi v želji, da bi lahko sami vplivali na izboljšanje svojega bivalnega prostora. Njihovi angažiranosti je uspelo uspešno vplivati na nastanek novih zelenih površin. Spoštovanje načrtovalcev in uporabnikov prostora do preteklega in do recikliranja je razvidno tudi v novonastalih parkih. Ti so v veliki meri zasedli območja, kjer prostor ni več opravljal svoje prvotne funkcije. Eno od največjih območij Berlina, kjer je prebivalcem uspelo vplivati na namembnost površine, je nekdanje letališče Tempelhof (slike 1-3). Prostrani prostor je skozi desetletja opravljal mnogo funkcij; od polja za polete prvih balonov in letal ter preobrazbe iz manjšega v večje letališče v času nacizma do tovarne letal v letališkem objektu, letališča kot vrat v svetlo prihodnost za tisoče beguncev v obdobju razdeljene Nemčije, ameriškega letalskega oporišča
Vrt brez vrta
Idealen dom v slovenskem okolju običajno predstavlja hiša z vrtom. A kako imeti vrt, če vrta nimaš? Enega od možnih odgovorov so v 2011 podali arhitekti iz biroja Vo Trong Nghia Co. z “Zeleno zloženko” v Vietnamu. V objemu zelenja Hošiminh je kaotično mesto z najvišjo gostoto prebivalstva na svetu. Meščani si svoje male domove krasijo z lončnicami. Pred vsako hišo v strnjenih uličnih nizih se bohotijo keramični lonci z rastlinjem. Zelenje kipi z balkonov, dvorišč in uličnih vhodov. Hiša za tridesetletni par je nastala na tipični mestni lokaciji. Parcela je široka 4 m in dolga 30 m. Prednja in zadnja fasada sta narejeni iz posameznih plasti vzdolžnih betonskih cvetličnih korit, vpetih v obe stranski fasadi. Razdalja med koriti je odvisna od višine zasajenih rastlin – od 25 do 40 cm. Za zalivanje skrbi avtomatski sistem, ki nadzoruje pipe, vgrajene v betonska korita. Ozelenjena fasada in strešni vrt ščitita hišo pred neposrednimi sončnimi žarki, mestnim hrupom in onesnaženjem. Naravni prezračevalni sistem omogoča znaten prihranek energije. Zasnova se zgleduje po tradicionalni vietnamski arhitekturi. Kaj je dobra hiša? “V dobri hiši se dobro počutijo različne generacije. Je odgovor na lokacijske in okoljske zahteve.” Dao Huong Ly Vo Trong Nghia, Daisuke Sanuki, Shunri Nishizawa DATOTEKA Uvodnik: Urška Gregorič, Vrt brez vrta Besedilo: Nina Štrovs, V objemu zelenja Fotografije: Hiroyuki Oki Zelena zloženka Arhitektura: Vo Trong Nghia, Daisuke Sanuki, Shunri Nishizawa; Vo Trong Nghia Co., ltd. Lokacija: Hošiminh, Vietnam Izvedba: 2011 Površina: 215 m2
Arhitektura za živali
Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo omeni arhitekturo? Je to lepa hiša, kakšna znana stavba, morda pa interier? Ko pomislimo na arhitekturo hlev za ovce navadno ni prva asocijacija. Arhitekti iz nizozemskega biroja 70f architecture so se preizkusili v takšnemu izzivu in so hleva zasnovali v mestu Almere, Nizozemska. Če nekaj nima funkcije, tega ne naredimo Bas ten Brinke, vodja nizozemskega biroja 70f architecture, o arhitekturi razmišlja kot o skrajnem izpolnjevanju funkcije skozi estetski premislek. O svoji arhitekturi pravi, da je špartanski hipermodernizem, ki ustvarja brezkompromisne ambiente. Uspešni biro gradi na Nizozemskem in v tujini, za svoje delo pa je prejel že več nagrad, med drugim nagrado festivala World Architecture leta 2008. Prihajate iz Almereja, nizozemskega mesta, ki so ga načrtno zgradili v sedemdesetih, danes pa je eno najhitreje rastočih mest v Evropi. Kakšni so tu pogoji za arhitekturo in možnosti gradnje? Mesto Almere je staro ravno toliko kot jaz! Ker ni zgodovinskega ozadja, mesto ponuja več svobode, možnosti so bolj odprte. Mesto je zelo zeleno, v njem je nekaj lepih parkov. Urbanistično načrtovanje je manj zapleteno, pojavljajo pa se drugačni izzivi: v mestu se vrstijo ulice vrstnih hiš, ki niso zelo zanimive. Tudi sam sem jih v preteklosti načrtoval. Veliko je prostora za novo arhitekturo, zato je tu laže graditi kot v Amsterdamu ali Haagu. Sam, tudi če gradim v zgodovinskem okolju, svojo stavbo razumem kot izjavo sodobnosti. Morda je zelo tiha, nikoli pa ne posnemam zgodovinskih stavb. Saj smo vendar leta 2016, in ne 1916! Včasih
Manj je več
Pogosto slišimo izrek "Manj je več!". To se je izkazalo za še kako resnično v primeru gradnje hiše, v kateri prebivata dve družini na obrobju Ljubljane. Tri arhitektke (Alenka Kragelj Eržen, Vesna Krašna Vodopivec in Nataša Poličar) so leta 2008 zasnovale nizkoenergijski, masivni, leseni stanovanjski dvojček v Črni vasi. Na južni strani se hiša odpira proti značilni barjanski pokrajini in s tem omogoča čudovite poglede na idilično naravo v okolici. V DVOJE JE LEPŠE Prostoren dnevni prostor, prijetni spalni prosotori, lepi pogledi, povezanost z naravo, zunanji bivalni prostor. To so razlogi, zaradi katerih si marsikdo želi živeti zunaj mesta. Stanovanjski dvojček z dvema približno 120 m2 velikima enotama v Črni vasi ponuja vse to. Dvojček je postavljen v zadnjo vrsto pozidave ob cesti skozi Črno vas. Zasnovan je tako, da dvema družinama omogoča sobivanje, vsaki posebej pa tudi pravšnjo mero zasebnosti. Do prednjega dvorišča se pripeljemo po dovozni poti s severovzhodne strani. Tu sta nadstrešnica za avto in vhodni del, dnevni prostori pa zrejo proti prostranim barjanskim poljem. Pritličje dvojčka sestavljata dve lameli z dnevnimi prostori obeh enot, med kateri je vrinjen ožji pas s servisnimi prostori, ki pri razporeditvi izkoriščajo prednosti gradnje dvojčka. Prek njih je prečno postavljena nadstropna lamela s spalnimi prostori. Pritlični lameli sta različnih dolžin, kar omogoča enakovredno osončenost obeh enot. Zamik zunanjih bivalnih površin poskrbi za zasebnost, v katero se prebivalci umaknejo s skupnega vmesnega prostora med lamelama. V skupnem prostoru je prostor za poletno kuhinjo in piknike, na katerih se
Spregovorimo o inovativnosti
Pred desetimi leti je Rok Pernuš zapisal spodnje besedilo - razmislek o (ne)inovativnosti v slovenski zasebni gradnji. Se je od takrat kaj spremenilo? Upam, da. V zadnjih letih lahko vidimo čedalje več primerov kvalitetne družinske gradnje, pa vendar so ti primeri še vedno v manjšini, povečini pa so običajno omejeni na investitorje z višjimi finančnimi zmogljivostmi. Zato vsake toliko časa pride prav kakšna osvežitev - tako, za pogum. Bili smo nič, bodimo vse … Inovativnost v (zasebni) gradnji Besedilo: Rok Pernuš, junij 2008 Inovativnost je, tako kot marsikaj drugega v življenju, predvsem stvar meril. Za nekoga je inovativnost že malo drznejša trendovska barva, za naprednejše pa dosledno in celostno upoštevanje naprednih tehnoloških sistemov v skladu s funkcijo in zapakirano v estetiko, ki vse to izraža samozavestno, iskreno in, če je le mogoče, s precejšnjo mero okusa (bog ne daj, da bi bilo izraženo z osebnim stališčem in filozofijo, ki odkrito nasprotuje lokalni zaplankanosti!). Pri tem seveda ne mislim na golo trendovstvo, ki že po definiciji ni inovativno, ampak na sledenje. Velikokrat se namreč ravno trendovstvo in modnost zamenjujeta s pravo inovativnostjo. Da je gradbeništvo že v osnovi konzervativno, je jasno vsakemu, ki ima opravka z njim, bodisi poklicno ali pa zgolj kot uporabnik. Nekaterim seveda to stanje celo ustreza. A konzervativnost je sporna že z etičnega stališča. Ne gre seveda za nič drugega kot omejevanje svobode in napredka. Da nas to pelje v pogubo, je jasno že pri okoljski problematiki in posledično
Potencial lesene gradnje
Slovenija spada med najbolj gozdnate evropske države, takoj za skandinavskimi državami in Estonijo. Koliko tega potenciala dejansko izkoriščamo je pa vprašanje. Glede na naravne danosti, lesena gradnja pri nas močno zaostaja za gradnjo v državah, bogatih z lesom. V Sloveniji še vedno nimamo niti enega primera večetažne lesene gradnje, čeprav je tovrstna gradnja v Evropi že nekaj časa nekaj običajnega. Kako se bomo odzvali na okoljskih izzivov in kaj bo prinesla prihodnost? Največji problem je predsodek do lesene arhitekture Jonas Lencer je od leta 2004 eden izmed direktorjev arhitekturnega biroja dRMM, enega vidnejših birojev na svetu, ki se aktivno ukvarjajo z inovacijami v večnadstropni leseni arhitekturi. Njegovo delo je tesno povezano z utiranjem poti za gradnjo z lesenimi križno lepljenimi ploščami; o tem redno predava na konferencah po vsem svetu. Je tudi član natečajnih komisij pri britanski organizaciji RIBA. DRMM je projektiral tri izvedene lesene stanovanjske stolpnice (najvišja med njimi ima 13 nadstropij) ter projekt Trafalgar Place, kjer ima najvišji blok 9 nadstropij. Za slednjega so letos prejeli že dve nagradi v okviru London Planning Awards, pred kratkim pa tudi prestižno nagrado RIBA za arhitekturo za leto 2016. Lencer je odličen sogovornik, ki odgovarja hitro, premišljeno, natančno in nikakor ne dolgočasno. Na konferenci Big arhitektura o lesenih nebotičnikih, ki je aprila letos potekala v Mestu oblikovanja v Ljubljani, je požel bučen aplavz. Glede na vaš opus si upam trditi, da les poznate zelo dobro. Zanima me, ali les zaradi svojih lastnosti v arhitekturi poraja kake nove specifične elemente in oblike.
Urbani leseni vrt
Tudi toktat bo beseda tekla o vrtu dr. Dominike Batista. Ta se nahaja v ljubljanskem naselju Brdo in se razteza na 100 m2. V tem primeru gre za urbani leseni vrt, saj je terasa v celoti prekrita z lesom v kombinaciji s prodom. Namenjena in oblikovana je za preživljanje prostega časa celotne družine. Leseni vrt dopolnjuje prostore hiše in obratno. Vse skupaj pa zaokroži skrbno izbrano rastlinje. O POVEZAVI TRDNEGA IN EFEMERNEGA V arhitekturi sta se grajeni in raščeni svet med seboj od nekdaj dopolnjevala, če že ne neposredno oplajala. Arhitektka Dominika Batista s svojimi projekti vrtov izkazuje razmišljanje o zunanjem prostoru kot enakovrednem delu arhitekture notranjega prostora. Urbani lesenopeščeni vrt, kot sama imenuje ureditev odprtega prostora hiše v ljubljanskem naselju Brdo, je pravzaprav razrezana in nivojsko razdeljena odprta površina: spuščeni del pritličja spremlja dnevne bivalne prostore in, kot steklenjak v centralnem delu zgradbe, postane vrt, ki pripada otroškemu delu hiše. Preostali, dvignjeni del te razrezanke sestavlja z lesom obložena strešna terasa. Seveda k takšnemu snovanju odprtega prostora sodi skrbna izbira oblikovnih odgovorov na značaj same zgradbe; premišljena uporaba gradiv, predvsem pa, prav zaradi majhne količine razpoložljivega prostora, premišljena opredelitev rastlinja, ki v tem vrtu s svojim spreminjanjem barv odseva letne čase. DATOTEKA Uvodnik: Anja Deržič, Urbani leseni vrt Besedilo: Jurij Kobe, O povezavi trdnega in efemernega Fotografije: Miran Kambič Urbani lesenopeščeni vrt ma19, Brdo, Ljubljana Naročnik in investitor: zasebni Arhitekt: dr. Dominika Batista Projektivni biro: studio db _tehnoservis, d.
Miza – primabalerina
Kako celotni baletni ansambel živi v 93 kvadratnih metrov velikem stanovanju na Gorenjskem? Arhitekt Primož Jeza je 10 let nazaj načrtoval samsko stanovanje, namenjeno druženju. Temne prostore z nizkimi stropi je preoblikoval v belo stanovanje, polno svetlobe. Kosi pohištva pa – kakor sam govori – so del baletnega ansambla. Miza, oblečena v ogledala, izstopa iz lastne vloge in z nenehnim odsevanjem v prostor ne prinaša le dinamike barv, ampak tudi dramo. Sem svoj sostanovalec Staro mestno jedro, pridih srednjeveške zatohlosti in majhnosti, spomeniško zaščiten objekt, dotrajani, opuščeni, umazani prostori, omejitve … Ne, to ni žalostna zgodba o obupu, temveč navdihujoča pripoved o popolni transformaciji. Arhitektu je uspelo z nekaj ključnimi posegi v obstoječo strukturo preobraziti prostore do nerazpoznavnosti; s premišljenim dodajanjem svetlobe, z brezbarvnim ozadjem sten, stropov (bela naj ne bi bila barva), z jasnim konceptom tlorisne zasnove in izčiščenimi detajli notranje opreme. Obstoječi leseni strop so želeli ohraniti in obnoviti, a se je izkazal za neuporabnega. Nad njim je bila armiranobetonska plošča zgornjega soseda, kar se je izkazalo za srečo v nesreči – če se leseni strop že mora odstraniti, s tem posegom vsaj pridobimo višino prostora. S to odločitvijo je strop postal ne le višji – prostor pa vizualno precej večji – ampak tudi na novo obdelan. Notranja lupina ambienta je lahko postala povsem bela, kar je arhitektu omogočilo, da je dosledno izrazil svoj prepoznavni pristop k prenovi. Naročnica mu je povsem zaupala, njene želje so bile funkcionalno-tehnične narave, kot na primer:
Kako nekoč moderno stanovanje znova postane sodobno?
Kako danes sodobno bivati v stolpnici, zgrajeni pred 57 let? Na to vprašanje sta odgovorila prof. Miloš Florijančič in Vita Kobal, ko sta leta 2013 prenovila stanovanje v Ravnikarjevi stolpnici na Štefanovi ulici v Ljubljani. Ocena arhitekture je le čas, to stanovanje je pa pogled v racionalni zasnovi stolpnice ki še danes ustvarja prostor za moderno bivanje v centru mesta. Preplet starih in novih principov oblikovanja se kaže v ohranjenih in preoblikovanih prehodih med prostori in skrbno oblikovanih podrobnostih pohištva. Kontrapost Ko je Edvard Ravnikar leta 1961 zgradil stolpnico na Štefanovi ulici v Ljubljani, je bil to svojevrsten eksces. Namesto vogalnega objekta je stolpnico glede na obstoječo geometrijo postavil pod kotom 45 stopinj. Kaj je želel s tem povedati? Je želel negirati dotedanji urbanizem? Ga je želel nadgraditi? Je želel zapisati duha tistega časa? Ali pa je preprosto razumsko iskal nove kvalitete mesta in skušal z zmanjšanjem zazidalne površine in z gradnjo v višino ustvariti mestu nove prednosti? Rigidno urbano mrežo je razgibal, kot urbanistični kontrapost: če znameniti Nebotičnik nosi vso težo kompozicije, je stolpnica na Štefanovi dinamična in lahkotna. Objekt je eksperiment, kako v ortogonalno mestno mrežo vnesti modernistične dogme. Stroj za bivanje zavzame le del parcele in se namesto v širino razvije v višino. Tako mestu in prebivalcem stavbe nameni nove zelene površine. Te naj bi delovale kot nekakšna vmesna cona med mestom in stanovanji. Tlorisna zasnova bloka je preprosta in racionalna. Konstrukcija omogoča različne funkcionalne razporeditve. Objekt živi s časom in spremlja potrebe svojih
Dvokapnica pod krinko
Dvokapnica je lahko arhitektova dilema - ne želi narediti hiše z dvokapnico, a vendar jo imajo vse hiše v bližini. Vsak, ki se vsaj malo želi vključiti v kontekst ali pa ga preprosto prisilijo v to z zakoni, bi se vdal v usodo. Djuric Tardio Architects pa so v posebni hiši v Parizu našli za svoje naročnike idealen kompromis - naredili so hišo z ravno streho, na kateri odprta dvokapnica prekriva zeleno teraso. Eko-trajnostna hiša Eko-trajnostna hiša Antony je vse, kar bi pričakovali od hiše, ki nam jo prodajajo kot eko-trajnostno, in nič od tega. Je dvokapnica, a vendar ni. Stoji v polruralnem okolju, a v resnici ne. Sestavljajo jo jasno določeni prostori, a le na videz. Dvokapna pergola nad strešno teraso se v resnici razširja v viseči vrt, kjer se razraščajo trte, kiviji in buče. Okolica, sestavljena iz arhetipskih hišic, je gosto, a arhaično zasnovano naselje v predmestju. In za obvezno leseno fasado se skriva kitajska skrinjica premičnih zidov, ki oblikujejo prožen in čist interier. Hiša dveh obrazov, dveh značajev, dveh družin. DATOTEKA Uvodnik: Urška Gregorič, Dvokapnica pod krinko Besedilo: Bor Pungerčič, Eko-trajnostna hiša Fotografije: Clément Guillaume Eko-trajnostna hiša Arhitektura: Djuric Tardio Architects Lokacija: Pariz, Francija Leto izvedbe: 2011 Površina: 246 m2
Glamping: oddih v naravi
Arhitektura je vedno imela posebno vlogo pri privabljanju turistov, zato je prav tako pomemben njen razvoj v okvirih turizma. Številne raziskave tudi kažejo, da kakovostna arhitektura prispeva k razvoju turizma. Turizem je spreminjajoč in fleksibilen pojav, tako se mora tudi arhitektura odzvati na izzive hitro spreminjajočega se trga. Kaj mislite, kako se bo razvijala turistična arhitektura in kakšna bo v prihodnosti? V nadaljevanju si preberite kaj več na področju glampinga pri nas. Chateau Ramšak, Maribor, 2016; foto: Jošt Gantar Glamping je sestavljanka iz besed »glamorous camping«, po naše glamurozno, razkošno kampiranje. Na slovarskem spletišču Fran (fran.si) lahko kdorkoli predlaga novo besedo namesto pred kratkim prevzete in glamping je že na voljo za glasovanje. Ne gre za kampiranje, kot ga poznamo, ki lahko poleg šotorov vključuje tudi mobilne (in druge) hiške, kamperje in podobno. Ne gre niti za tako imenovani »scouting« oziroma počitniško bivanje v naravi na višji ravni, saj pri tem še vedno ne moremo govoriti o glamurju. Osnovna značilnost skavtinga je namreč ta, da počitniške enote nimajo sanitarij in so tudi sicer špartansko opremljene. Vseeno gre za višji bivalni standard kot pri kampingu in v tem primeru tudi ne govorimo o resortu. Pri nas sta klasična primera skavtinga Gozdne vile v kampu Zaka na Bledu in naselje hišk v sklopu hotela Ribno. Glamping je glamurozno kampiranje na najvišji od teh ravni, ki poleg odlične nastanitve in tudi (človeškega) servisa vsebuje elemente taborjenja v različnih objektih. Pri nas in tudi v svetu je številka ena Garden village Bled, jih
Do hiše po plezalni steni
Hiša K, ki sta jo leta 2010 zasnovala arhitekta Matjaž Gril in Klavdij Kikelj, je primer pristne, unikatno načrtovane enodružinske hiše. V njej njeni prebivalci z veseljem živijo, kar priča tudi intervju z njimi na koncu našega članka. Zagotovo predstavlja poseben detajl te hiše, locirane v Savinjski dolini, tudi previsna betonska plezalna stena z oprimki, ki se dviga ob poti do vhoda v hišo. Cvetoči mak, drva in plezalni oprimki Do vhodnih vrat hiše K vodita vsaj dve poti. Prva je običajna, tlakovana. Druga je namenjena vsem drznim, ki morda tik pred vstopom v hišo potrebujejo še kratko dozo adrenalina. Do vrat nas namreč pospremi rahlo previsna betonska stena s plezalnimi oprimki in vpetimi karabini. Sestop s stene je mogoč kar neposredno pred vhodom. Prepričan o tem, da je arhitektovo delo opravljeno korektno, ko njegova stvaritev oživi, z obiskom naročnikov hiše K ugotovim, da bi moral šele izvirni užitek bivanja pomeniti pravo dosego arhitekturnega cilja. Ali morda celo arhitekturno zmago. Le sproščena spontanost življenja v sožitju inženirstva in tehnike lahko prinese arhitekturno oživitev načrtovanih idealov uporabe in podobe. Prav ideale idejnih konceptov namreč arhitekti neizmerno radi – skorajda strastno – slikamo v brezhibnih tridimenzionalnih podobah s sofisticiranimi, super realnimi svetlobnimi učinki in nepogrešljivimi človeškimi figurami, ki oživljajo nemost računalniško izklesanih objektov. Nasprotno temu pa se fotografije kasneje realiziranih idej zelo pogosto prav ironično prikazuje v muzealni sterilnosti, brez človeških figur, brez spontanosti in brez vidne patine. Iskren dokaz za to, da arhitektura lahko zaživi in preživi