Kako celotni baletni ansambel živi v 93 kvadratnih metrov velikem stanovanju na Gorenjskem? Arhitekt Primož Jeza je 10 let nazaj načrtoval samsko stanovanje, namenjeno druženju. Temne prostore z nizkimi stropi je preoblikoval v belo stanovanje, polno svetlobe. Kosi pohištva pa – kakor sam govori – so del baletnega ansambla. Miza, oblečena v ogledala, izstopa iz lastne vloge in z nenehnim odsevanjem v prostor ne prinaša le dinamike barv, ampak tudi dramo.

 

 

Sem svoj sostanovalec

Staro mestno jedro, pridih srednjeveške zatohlosti in majhnosti, spomeniško zaščiten objekt, dotrajani, opuščeni, umazani prostori, omejitve … Ne, to ni žalostna zgodba o obupu, temveč navdihujoča pripoved o popolni transformaciji.

 

 

Arhitektu je uspelo z nekaj ključnimi posegi v obstoječo strukturo preobraziti prostore do nerazpoznavnosti; s premišljenim dodajanjem svetlobe, z brezbarvnim ozadjem sten, stropov (bela naj ne bi bila barva), z jasnim konceptom tlorisne zasnove in izčiščenimi detajli notranje opreme. Obstoječi leseni strop so želeli ohraniti in obnoviti, a se je izkazal za neuporabnega. Nad njim je bila armiranobetonska plošča zgornjega soseda, kar se je izkazalo za srečo v nesreči – če se leseni strop že mora odstraniti, s tem posegom vsaj pridobimo višino prostora. S to odločitvijo je strop postal ne le višji – prostor pa vizualno precej večji – ampak tudi na novo obdelan. Notranja lupina ambienta je lahko postala povsem bela, kar je arhitektu omogočilo, da je dosledno izrazil svoj prepoznavni pristop k prenovi.

 

 

Naročnica mu je povsem zaupala, njene želje so bile funkcionalno-tehnične narave, kot na primer: želja po shranjevanju kolesa v stanovanju, pomožno ležišče za obiske, želja po shranjevanju velike količine knjig, torbic, čevljev in kuhinjskih pripomočkov, želja po prostoru za točno določeno in samo eno živo rastlino, želja po kaminu in po učinku čim večjega, fluidnega  rostora. Stanovanje je razdeljeno na javno in zasebno cono. Tudi tlaki so deljeni na dve, po funkciji smiselni enoti, na odporno keramiko in toplo, naravno volneno talno oblogo. Vse prostorske danosti (niše, preboji, del sosedovega stopnišča pod stropom, manjše nepravilnosti) so izkoriščene v največji možni meri. V manjšem zasebnem delu so nanizani spalnica z garderobo, lepotilni del in  sanitarni blok.

 

 

 

V eno nišo je postavljen umivalnik, v drugi je omara za ogledalom, zaradi stopnišča poševni strop je povsem zakrit z omarami, v katerih so poleg običajnih shranjevalnih polic še napeljave in »parkirišče« za kolo. V kopalnici omara prefinjeno zapira pralni in sušilni stroj. Postelja je postavljena na podest s stranskimi žepi; višina ležišča je skrbno določena glede na poglede s postelje skozi okno. Večji, javni del je namenjen jedilnici in dnevni sobi in obsega en velik prostor. Ko vstopimo, nam pogled neovirano zaplava do oken in naprej. Vse pohištvo je dosledno belo. Maketno. Dnevno sobo osredinja zofa, ki jo lahko uporabnik sam prestavlja, sestavlja in kombinira, odvisno od potreb in razpoloženja. Prostor je osvetljen s treh strani, in to na način, kot da svetloba prihaja od zunaj, vendar ima okna samo ena stena, drugi dve pa osvetljujeta z difuzno linijsko svetlobo izpod stropa, kar vizualno ustvarja tudi učinek večje višine. Miza je izdelana iz ogledal; odsevi z njenih ploskev ustvarjajo privlačne situacije: prostor dobiva četrto dimenzijo, lastnica s svojim gibanjem ustvarja dvojnika, sostanovalca.

 

 

Sprašuje Mateja Panter, odgovarja Primož Jeza, arhitekt

Katera je bila ključna intervencija v obstoječi prostor?
Moje počutje ob prvem vstopu v obravnavani prostor je bilo na meji klavstrofobije. Počutil sem se kot v škatli za čevlje. Nujno sem moral dvigniti pokrov te škatle. Navidezni vstop svetlobe sem dosegel z linijsko osvetlitvijo sprednjega dela stropa. S tem je prostor pridobil praktično še dve navidezni liniji oken. Vsa nepremična notranja oprema prostora je oblikovana kot integrirano stavbno pohištvo.

Kako sta oblikovana premična kosa, miza in zofa?
Miza je bila sprva oblikovana kot pokrajina, zrasla naj bi iz tal. Aluminijasta konstrukcija bi bila prekrita z enako keramiko kot tla. Miza bi bila tako skoraj nevidna oziroma neopazna. Zapletlo se je pri izvedbi, zato je sledil preobrat – z obleko iz ogledal sem ji nekako hotel vdihniti življenje. Njeni odsevi igrajo vlogo sostanovalca. Postala je neke vrste primabalerina. Nasprotje temu je velika volnena zofa, ki je bila sprva oblikovana kot močan likovni poudarek, a je kasneje postala le del baletnega ansambla.

Stanovanje je bilo oblikovano za eno osebo. Po čem se razlikuje od drugih, družinskih enot?
Pri samskih stanovanjih je v ospredju druženje. Samski stan ne pomeni osamljenosti.

 

 

DATOTEKA
Uvodnik:Eva Vasileska,Miza – primabalerina
Besedilo: Mateja Panter,Sem svoj sostanovalec
Fotografije: Damjan Švarc
Foto portret: Tomo Brejc

Apartma m, Gorenjska
Avtor projekta: Primož Jeza
Sodelavec: Jure Likeb
Investitor: zasebni
Leto načrtovanja: 2008
Leto izvedbe: 2010
Površina: 93 m2
Dobavitelji notranje opreme: Oblazinjeno
Pohištvo: Tapetništvo Debevec
Svetila: Strle svetila, Arcadia Lightwear