Mesto je živa tvorba. Sestoji iz prostorov, površin in elementov, ki se spreminjajo v času in formirajo njegovo življenje. S spremembo namembnosti, ponovno uporabo – ”reciklažo” mestnega prostora poskrbimo, da mestni prostor izkoristi svoj potencial, živi in nam služi. V članku so opisani primeri dobre prakse mestne reciklaže v Berlinu.

Ponovna uporaba urbnega prostora in recikliranje v njem

Primer: Berlin

 

 

Berlin je v zadnjih letih postal mesto porasta. Dvigajo se cene, povečuje se gradnja nepremičnin, v mesto se letno priseli več tisoč prebivalcev, povečale so se površine urejenih urbanih parkovnih površin ter zavest ljudi glede ponovne uporabe obstoječih stavb, površin, elementov in predmetov, kar se kaže prav na vsakem koraku.

 

 

Vedno močnejša samoiniciativa lokalnega prebivalstva je posledica spodbud s strani mesta in hkrati samoorganizacije ljudi v želji, da bi lahko sami vplivali na izboljšanje svojega bivalnega prostora. Njihovi angažiranosti je uspelo uspešno vplivati na nastanek novih zelenih površin.

 

 

Spoštovanje načrtovalcev in uporabnikov prostora do preteklega in do recikliranja je razvidno tudi v novonastalih parkih. Ti so v veliki meri zasedli območja, kjer prostor ni več opravljal svoje prvotne funkcije. Eno od največjih območij Berlina, kjer je prebivalcem uspelo vplivati na namembnost površine, je nekdanje letališče Tempelhof (slike 1-3). Prostrani prostor je skozi desetletja opravljal mnogo funkcij; od polja za polete prvih balonov in letal ter preobrazbe iz manjšega v večje letališče v času nacizma do tovarne letal v letališkem objektu, letališča kot vrat v svetlo prihodnost za tisoče beguncev v obdobju razdeljene Nemčije, ameriškega letalskega oporišča … Po zaprtju letališča leta 2008 prostor s strani mestnih oblasti ni dobil nove rabe, zato so ga ljudje spremenili v prizorišče začasnih instalacij in eksperimentalnih projektov. Na polju Tempelhofa so našli ogromen, nedefiniran »nikogaršnji« prazen prostor, kakršnega je v metropolah težko najti. Prav to, da je prostor ostal »last« vseh in ni postal del novega zazidalnega načrta, jim je uspelo ohraniti skozi dialog z mestnimi oblastmi.

 

 

Nekdanje letališče je danes steza »cestnih« kajtarjev, tekačev in kolesarjev, pasje igrišče, prizorišče različnih večjih in manjših kulturnih dogodkov ter prostor pionirskih projektov, ki so pogosto zatočišče ponovne rabe že »odrabljenih« predmetov. Na tem mestu so urejeni tudi urbani vrtički, ki so izdelani iz recikliranih materialov in so plod samoorganizacije lokalnega prebivalstva. Ker je prostor v preteklosti spadal pod vojaško zaprto območje, je poseganje v tla na celotnem območju prepovedano. Vse vrtičkarske površine so zaradi omenjenega dvignjene oz. oblikovane v t. i. improviziranih gredicah. Med vrtički lahko najdemo tudi reciklirane skulpture, najrazličnejša igrala, sestavljive klopi in mize, ležalnike in še kaj bi se našlo.

 

 

Med pionirske projekte spadata tudi dva paviljona v okviru projekta »Bauhaus re use« (slika 4). Sestavljena sta iz okenskih elementov stavbe iz časa Bauhausa v Dessaua in dveh recikliranih kontejnerjev. Kot učilnica na prostem služita otrokom iz vrtcev in šol za eksperimentiranje in spoznavanje narave, oskrbujeta pa se s solarno energijo. Oba objekta sta razstavljiva, zato ju lahko otroci skupaj s starši in učitelji razstavijo in postavijo na drugem koncu polja.
Polje Tempelhof je tako postalo prostočasna pristajalna steza izvirnih projektov, njihov glavni in najcenejši gradnik pa so stari predmeti, ki so jim uporabniki prostora vdahnili novo življenje.

 

 

Novo namembnost je po več desetletjih dobilo tudi območje opuščenih razvejenih železniških tirov in kasneje smetišče Geisdreieck (slike 5-8). Preureditev območja v park je plod večdesetletnega boja lokalnih prebivalcev, ki so jim na koncu mestne oblasti le prisluhnile in nato tudi pomagale pri uresničitvi projekta. Zasnovo novih zelenih površin je prevzel atelje Loidl Landscape Architects, kjer so želeli, kot so se izrazili sami, doseči robusten in grob videz, hkrati pa še vedno čuteč in prilagodljiv večnamenski prostor. Uporabe zapuščenih tirov, ki so glavni element pretekle funkcije prostora, so se lotili na več načinov. V mnogih primerih so tiri ostali na prvotnem mestu. Tam, kjer so jih sekale nove poti, so jih zalili z betonom, vendar so tirnice ponekod še vedno ostale vidne. Drugje so jih zasuli z lubjem. Tretji način je bila njihova ponovna uporaba, pri kateri so iz železniških profilov oblikovali podporne zidove in sedežne ploščadi. Park bolj kot prostor recikliranih urbanih elementov oz. pohištva velja za površino ponovne uporabe z minimalnimi posegi v prostor ter ohranjanjem naravnega rastja in avtohtonih živalskih vrst.

 

 

Pravi urbani prostori recikliranja, namenjeni otrokom od šestega do štirinajstega leta, so javna adrenalinska otroška igrišča. Med njimi sta tudi Kolle 37 (sliki 10 in 11) in Stadt der Kinder (slika 9), kjer je dovoljeno početi stvari, ki so v mestih na javnih igriščih po navadi nezaželene ali celo prepovedane. Nastanek koncepta igrišč izhaja iz časa razdeljene Nemčije, ko je na vzhodnem delu primanjkovalo otroških igrišč. Za prvo premikajoče se igrišče z vsemi pripomočki so uporabili kar odslužen voz in ga nato premikali po različnih lokacijah mesta.

 

 

Danes je ena glavnih privlačnosti adrenalinskih igrišč prav gotovo možnost, da lahko otroci iz lesenih desk in doniranih odsluženih materialov sezidajo svojo hišo in igrala ter s tem ustvarijo svoje mesto znotraj mesta. Prav tako jim je omogočeno tudi npr. kurjenje ognja, ustvarjanje v mizarski delavnici, kuhanje, obdelovanje kovin, plezanje in vrtnarjenje. Prav zaradi dnevnega ustvarjanja se otroško »mesto« nenehno spreminja in nadgrajuje. Star avto postane igralo, odslužena gasilska cev gugalnica in star umivalnik korito za rože. Otroci tu razvijajo svojo ustvarjalnost in se lahko ob prisotnosti vodij igrišč družijo brez navzočnosti staršev.

 

 

Recikliranje kot aktivnost otrok ali odraslih je tako velikokrat povezano s samoorganizacijo prebivalstva, ki želi z dosegljivimi materiali doseči učinek nove rabe prostora. Ponovna raba predmetov in prostora z novim namenom je izraz želje človeka po iskanju svobodnega ozaveščenega izražanja in svobodnega gibanja v prostoru. Ravno takšna svoboda postaja danes vedno večja vrednota.

 

 

DATOTEKA
Uvodnik: Zala Bokal, Kako reciklirati mesto?
Besedilo: Tina Semolič, Ponovna uporaba urbnega prostora in recikliranje v njem; Primer: Berlin
Fotografije: Tina Semolič
Raziskavo za nastanek članka je omogočilo Ministrstvo za kulturo