INTERIER
Kako graditi s praznim prostorom
Merilo je eno izmed najkonkretnejših orodij arhitektov, katero intuitivne odgovore pretvori v dobro arhitekturo. Kako vstopiti v odnos z danostjo konteksta, kako ponuditi prostor naselja, hkrati pa narediti vhode, kako notranje sobe vstopajo na dvorišče, kako zunanja svetloba vstopa v notranjost, vse to so vprašanja, ki se porajajo ob artikulaciji prostora. Pravilnih odgovorov ni, so le ideje, katere bodo potrdili čas in otroci. Osnovna šola in vrtec Cerklje ob Krki sta bila zgrajena leta 2017, po zmagovalni natečajni rešitvi projektanta Medprostor. Natečaj je obsegal rekonstrukcijo obstoječe stavbe šole in dograditev manjkajočih programov za kakovostno delovanje osnovne šole in vrtca. Šolska stavba iz časa Avstro –Ogrske je prepoznana kot nosilec identitete v razpršeni in raznoliki morfologiji kraja in je kot takšna tudi ohranjena. Brez konstrukcijskih posegov umesti programe dostopne javnosti in danes naselju ponuja tudi ambulanto in knjižnico. Volumen nove stavbe je razčlenjen na posamezne sklope, ki posnemajo fragmentiranost okolja in hkrati z lastno avtonomnostjo izpostavijo dostojanstvo šole na podeželju. Volumen telovadnice je delno vkopan in s krajšo stranjo orientiran proti cesti. Takšna umestitev omogoča zasebnost vhodne ploščadi za drugo in tretjo triado, sočasno pa s transparentno oblikovano fasado pritegne mimoidoče. Južni volumen gosti vrtec in je fizično ločen od šole, z njo pa ga povezuje pokrita ploščad. Prisotnost prostora, s katerim je oblikovana povezava, odpira vprašanje, če je vrtec ločen le zato, da bi šolo in sebe znova povezal s šolskim dvoriščem na jugu območja. Graditi šolo pomeni graditi tudi osebnost otrok in prav zato je pomemben vpliv prostora, zato je
Spogledljiva arhitektura
Stanovanje, ki domuje v Dukičevem bloku v centru Ljubljane, so Sadar+Vuga arhitekti dokončali leta 2012, torej pred 6 leti, čeprav se zdi, da se je to zgodilo okoli leta 2050 oz. nekoč v prihodnosti. Interier stanovanja je sterilen in minimalističen, oblikovanje je tiho, vzdušje pa dramatično zaradi pohištvenih kosov. Tako je je lahko dom za sakogar ali nikogar, predstavlja pa mrzel prostor ali drugače definirano domačnost. O tem, kako je potekal proces projektiranja, smo se pogovarjali z arhitektom Boštjanom Vugo. (link do angleške različice: https://bigsee.eu/flirtatious-architecture/) Tu ni nikogar Morda bom samo še enkrat vstopil v podoben prostor, kot je ta. Zato si bom, samo tokrat, dovolil parafrazirati večne besede prejšnji teden preminulega velikana slovenske poezije Ivana Minattija ... Tu ni nikogar Samo stopinje belih copatov in komolcev na vratih in – daleč tam – v sivi luči slutnja časa in posmehljivih križev Tu ni nikogar samo grozljiva ubranost nekega prostora in osebe Tu sem nihče ne zajde Tu sem te prineso Kot pritiče temu prostoru samote. Prostoru ene osebe, ki se je “naveličala podobe svojega plemena” in se odselila. Kam? V neki drug prostor, prostor, ki ni nekje, ki obstaja izven. In v nasprotju. V tem, da je drugi pol sveta. Kamor odide Oseba, predana popolnosti, da se umakne kaosu, ostri luči, ki podčrtava napake, in širokim poljem brez nadzora. To je edini prostor, ki je zunaj. Prostor, kamor ne vdirajo nepovabljeni, kamor ne seže pogled nikogar, kjer čas ne pušča sledi, in edini prostor, kjer vedno velja ... Vsi, ki pridejo sem, se morajo
Dva v enem
Arhitekt in naročnik hkrati? Kako potem levo polovico možganov prepriča desno da se nekaj lepega splača? Kot pravi arhitekt Tomaž Ebenšpanger, osnova načrtovanja je vedno dijalog, ki čez skice in zamisle nas pelje v udobne prostore. Kako arhitekti razmišljajo – smo že veliko prebrali, kako pa arhitekti živijo - v nadaljevanju! Med horizonti Ulice starih mestnih jeder so po navadi ozke, temačne in nepričakovano zavite, vendar polne zgodb, v katerih lahko vsakič odkrivamo nova obzorja. Podobno se nama je zgodilo s podstrešnim stanovanjem, skritim za eno od slikovitih fasadnih kulis najstarejšega dela Ljubljane, ki sva ga lansko jesen vzela za svojega. Odločila sva se, da bova v pripoved štiristo let stare hiše čim manj posegala. V prenovo starega podstrešja v prvi skupni dom sva se podala kot v eksperiment, ki bo pokazal, kako lahko z minimalnimi sredstvi in z lastnim delom dosežemo kar največji prostorski učinek in udobje. Glavnemu vodilu – ničesar odvečnega – sva sledila od koncepta zasnove do izvedbenih detajlov. Odločila sva se, da v prostore, polne vogalov, preklad, niš in diagonalno postavljenih sten, s katerimi so prejšnji lastniki poskušali – sicer nerodno, pa vendarle – čim bolj funkcionalno izkoristiti podolgovato zasnovo tlorisa, ki dobiva svetlobo le s krajših stranic, gradbeno ne bova posegala. Zaradi večjega občutka prostornosti in svetlosti sva funkcionalnost in udobje prostorov želela doseči s čim manj pohištva. Nove omare, knjižne police ali kuhinjski pult se ne ozirajo na nepravilnosti zidov, temveč tečejo mimo njih, z ravnimi linijami vnašajo v prostore red ter z
Alica v čudežni deželi
Levstikov trg v Ljubljani že leto "skriva' v svojih opečnatih stenah posebno stanovanje. Ana Grudan je arhitektka, vendar v tem primeru nastopa kot pisateljica zgodb, saj nas čez hodnike popelje v različna obdobja in odkriva vedno nove "junake" pohištva. Tako predstavi presenetljiv roman o načinu bivanja, ki nas vedno prepriča, da magija obstaja! Stanovanje kot kalejdoskop, Arhitektura, ki piše življenjske zgodbe Spoj obnovljenega, najdenega, starega, novega, mehkega, bleščečega … in še bi lahko naštevali. Stanovanje, kjer te svetloba poišče in popelje skozi prostore. V staromeščanski stavbi v središču stare Ljubljane že ob vstopu v stanovanje začutimo scenografsko pripoved interierja s posluhom za preteklost in potrebe sedanjosti. Svetlobo v temnejših delih dneva v prostor vnašajo svetila iz različnih obdobij, z neposrednim ali posrednim načinom osvetlitve. Številna ogledala, kot denimo tisto nad kuhinjskim pultom, ogledalo v zlatem okvirju ali s svetilko obdano ogledalo iz sedemdesetih v kopalnici, dajejo prostorom dodatno globino in odboj svetlobe. Prvotni materiali so ohranjeni še v obliki obnovljenih vrat in vgradnih omaric, teraca na hodniku ter parketa, položenega v obliki ribje kosti, v prostoru kuhinje z jedilnico, dnevni sobi in otroški sobi. Tla kopalnic sestavljajo stare cementne ploščice iz istega zgodovinskega obdobja, pripeljane z drugega konca Evrope. Racionalnejši del stanovanja zaznamuje predelna stena med dnevno in otroško sobo, kjer so niše, dimenzijsko prilagojene cenovno ugodnemu tipskemu pohištvu. V vsakem prostoru se med seboj mešajo stari in novi kosi pohištva in tekstila. Arhitektka z ekipo je ob snovanju tega interierja postala "pisateljica", njene besede pa so bile stene, novi in
Raumplan v mansardi
Ali je res, da so najlepša jutra v Kamniku? Po navedbah arhitekta Benjamina Hafnerja se že zdi tako. Pred petimi leti je namreč načrtoval prenovo mansarde enostanovanjske hiše v prostorno in svetlo stanovanje s čudovito jutranjo svetlobo. Prostori stanovanja so višinsko ločeni, kljub temu pa se medsebojno prepletajo in vabijo sonce skozi veliko fasadno odprtino. Svetloba bivanja, Hiša ob soncu V neizkoriščeni mansardi hiše z višinsko zamaknjenim prerezom si je mlada družina poiskala nov dom. Bivanje na višini, nad naseljem, ponuja prelepe poglede na Kamniško-Savinjske Alpe, zato je bila želja naročnikov čim bolj odpreti bivalne prostore in predvideti površine za uživanje na prostem. Načrt hiše je bil popolnoma prevetren, tako da so bile odstranjene vse notranje stene, namesto njih pa je arhitekt zasnoval novo konstrukcijo iz armiranobetonskih okvirjev s konzolno obešenima terasnima površinama. Tako so se lahko mali prostori zlili v veliko, odprto celoto, ki lahkotno, za pol etaže, prehaja med prostori hiše: v najnižjem delu je otroška soba, pol etaže više spalnica s knjižnico, najbliže soncu pa je velik dnevni prostor. Stopnjo zasebnosti namesto vrat uravnavajo veliki leseni paravani na stiku posameznih prostorov in višinski zamik med različnimi bivalnimi funkcijami. Vzhodna in zahodna fasada sta v celoti odprti navzven, pred soncem in pogledi pa ju ščitijo poteze obeh balkonov. Vzdolž južne fasade poteka neprekinjena, linijska poteza oken: od tod je moč spremljati ulični vrvež spodaj in tu se vsako jutro znova odvije igra sončnih žarkov, ki po tleh hiše rišejo svojo pot skozi svetli interier. Odgovarja Arhitekt Benjamin
Knjižnica, ki pripoveduje
Vrhnika je vse do začetka 21. stoletja veljala za center slovenske usnjarske industrije in veliko ime evropske usnjarske panoge. Ko je bila Industrija usnja Vrhnika (IUV) leta 2008 primorana zatoniti, je za seboj pustila marsikaj. Med drugim prazne industrijske prostore in tisočere zgodbe. Prazne prostore so naselile knjige Cankarjeve knjižnice Vrhnika, zgodbe usnjarne pa so ostale prav tam, kjer so se porodile. Arhitekti iz skupine Delavnica so projekt zastavili tako, da jih mojstrsko všili v novo knjižnico. Prečuden kraj Knjižnice so največkrat kraj, kjer nas prevzamejo zgolj in le knjige. Pogled na polne stene knjig, vonj po papirju, šelestenje listov v čarobni tišini. Zato si, vsaj arhitekti, po navadi domišljamo, da mora biti prostor knjižnice čim bolj nevtralen, izčiščen, domala asketski. Cankarjeva knjižnica na Vrhniki pa ni takšen prostor. Je prečuden kraj, poln zgodb, zgodovine, spominov, pa tudi današnjega časa, z vso žalostjo in veseljem. Knjige se zaradi tega ne počutijo nič bolj odrinjene. Nasprotno, prepričan sem, da so tu zares doma. A začnimo na začetku. Z odločitvijo novoizvoljenega župana, da podpre zamisel direktorice knjižnice, naj na nekdanji lokaciji knjižnice ne gradijo načrtovanega prizidka, temveč knjižnico raje preselijo v izpraznjene prostore, ki jih je za seboj pustil propad Industrije usnja Vrhnika. Stavba nekdanje šivalnice je bila zgrajena v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in je bila še v povsem dobrem stanju. Odločitev za selitev je bila zato ne samo, kot radi rečemo, trajnostna in etična, ampak tudi ekonomsko upravičena. Da zgodbe o novi Cankarjevi knjižnici s tem še ni konec –
Knjigarna, cerkev in kava
Nič nenavadnega ni, če se stare zgradbe pretvarjajo v nekaj drugega. Tudi cerkve so lahko več kot le zbirališča vernikov. Torej, kaj potem, ko prostor ni več uporaben za predvideni namen? Kako postopiti in kako bi lahko obstoječa stavbna struktura sprejela novo funkcijo? V nizozemskem mestu Maastricht so arhitekti Merkx + Girod izkoristili prostora dominikanske cerkve in so umestili čudovito knjigarno. Sam prostor se že več kot 200 let ne uporablja kot cerkev. Preden je postal knjigarna, je služil kot parkirišče za koles, izpitna dvorana za študente, božični trg in prizorišče raznih prireditev in dogodkov. V knjigi Izvir (CZ, Moderni klasiki, 2009) pisateljice Ayn Rand genialni arhitekt Howard Roark kot svoj življenjski projekt snuje tempelj, prostor, namenjen kontemplaciji, filozofiji in estetiki. To bi bil prostor, ki bi ponujal razkošje udobne intime, hkrati pa omogočal druženje in srečevanje ljudi v atmosferi vzvišene estetike in etike. Stari cerkveni tempeljski objekti, obdarjeni z razkošnimi prostorskimi dimenzijami in ozaljšani s stoletno patino pretečenega časa, so še posebej primerni za preobrazbo v sodobne templje. V dobro založenih knjigarnah se je moč napajati z neizčrpno močjo znanja. Ni ga problema, dileme, situacije, ki je ne bi že nekdo zapisal v knjigi, pravijo. Arhitekturna zasnova nove knjigarne izkorišča razkošno zgodovino in volumen stare dominikanske cerkve. Arhitekti so v prostor vstavili monumentalno črno pohodno konstrukcijo, ki služi kot stojalo za knjižne police. Zasnova ne skuša obstoječega prostora ne preseči ne negirati, ampak poudarja prostorsko izkušnjo. Projekt je prejel prestižno nagrado za nizozemski interier leta (Lensvelt de Architect Interior Design Award), pri Guardianu pa
Stari ovoj in nova zabava
Ohranjanja vredna očiščena struktura je pogost pojav pri prenovah starih meščanskih hiš, za katere vemo, da lahko v njih pričakujemo naravne materiale in romantične konstrukcije. V centru Maribora je staromeščanska hiša ponudila svoje opečnate stene, arhitekti pri AB objekt pa so jih nadgradili s presenetljivo oblikovanim pohištvom, namenjenim zabavi, ki v vsaki sobi izziva drugačno dejanje. Prenova z odvzemanjem, nevsakdanje in privlačno Arhitekti biroja AB objekt so se prenove stanovanja v historičnem jedru Maribora lotili temeljito – do temeljev, do osnove. Stanovanje, malce manjše od 100 m2, je del meščanske hiše na Mladinski ulici v Mariboru in je bilo pred prenovo zelo dotrajano. Arhitekti so v prostor stopili na svojevrsten način, ki je obenem povsem razumljiv in po svoje zelo osnoven. Odločili so se za koncept popolnega očiščenja obstoječega namesto dodajanja novega. Ko so olupili ves omet, se je ponudila veličastna struktura gradnikov konstrukcije – opeka in njene sestavljanke so postale močan element prostora. S tem je nastala tudi zanimiva časovna alegorija. Vidna konstrukcija v opeki staromeščanske stavbe izziva uporabo danes priljubljenih vidnih betonov v sodobnih objektih. Opeka je izjemno lepo ohranjena, saj je bila celo stoletje zaščitena za sloji ometa. Prostor so nato še popolnoma odprli, odstranili vse obstoječe predelne stene in vsa vrata, v edinem ohranjenem konstrukcijskem zidu pa so ohranili kakovostne lesene podboje. Avtorja projekta Boštjan Matul in Vita Posinek pravita, da se tak koncept pogosto izkaže za najboljšega – da lahko arhitekt k višji kakovosti bivanja prispeva z odvzemanjem namesto z dodajanjem. Tudi inštalacije so
Pelji v garažo!
Nekdanji dom za avto je postal dom sodobne družine s panoramskim razgledom iz dnevne sobe čez celotno odprtino za garažna vrata. Kako vo enodružinsko hišo iz sedemdesetih prebivati sodobno? Ekipa Celovito se je domislila garaže in pred dvema letoma končala zgodbo, v kateri se »industrial look« prepleta s toplim pohištvom, ki sodobni družini omogoči prijazen pobeg domov. Garažni loft po slovensko, nepričakovana svoboda bivanja Reševanje stanovanjskega problema mladih družin je velik problem slovenske nepremičninske realnosti. A ker so slovenske enodružinske hiše iz sedemdesetih, osemdesetih let praviloma prevelike, jih je s pravim, čeprav mestoma zahtevnim načrtovanjem mogoče spremeniti v dve ločeni stanovanjski enoti. V eni takih hiš na obrobju Ljubljane je mlada družina potrebovala samostojen dom. Na voljo je bila garaža za avtodom, zaradi svoje prvotne funkcije neobičajne višine – in ravno to se je izkazalo kot izhodišče za zanimivo ureditev notranjosti in pridobitev dodatnih, nepričakovanih funkcij prostora. Ekipa Celovito je prvotni značaj hiše kot rdečo nit peljala skozi vse prostore hiše. Tehnični značaj prostora – beton, kovina in vidni kabli – je postal leitmotiv stanovanja, ki ga mehčajo tople hrastove obloge tal in vgradnega pohištva. Funkcionalno zasnovo je narekoval višinski prerez prostora: v višjem delu so organizirani dnevni prostori in otroški sobi, nizek strop nekdanje kurilnice pa je namenjen spanju in kopalnici. Velika garažna vrata so bila odličen izgovor, da je novi dnevni prostor dobil panoramska okna navzven, v naravo. Dnevni del je odprt, od vhoda ga simbolično ločuje le velik betonski steber – spomin na garažno zapuščino, referenca na