Merilo je eno izmed najkonkretnejših orodij arhitektov, katero intuitivne odgovore pretvori v dobro arhitekturo. Kako vstopiti v odnos z danostjo konteksta, kako ponuditi prostor naselja, hkrati pa narediti vhode, kako notranje sobe vstopajo na dvorišče, kako zunanja svetloba vstopa v notranjost, vse to so vprašanja, ki se porajajo ob artikulaciji prostora. Pravilnih odgovorov ni, so le ideje, katere bodo potrdili čas in otroci.

 

 

Osnovna šola in vrtec Cerklje ob Krki sta bila zgrajena leta 2017, po zmagovalni natečajni rešitvi projektanta Medprostor. Natečaj je obsegal rekonstrukcijo obstoječe stavbe šole in dograditev manjkajočih programov za kakovostno delovanje osnovne šole in vrtca. Šolska stavba iz časa Avstro –Ogrske je prepoznana kot nosilec identitete v razpršeni in raznoliki morfologiji kraja in je kot takšna tudi ohranjena. Brez konstrukcijskih posegov umesti programe dostopne javnosti in danes naselju ponuja tudi ambulanto in knjižnico. Volumen nove stavbe je razčlenjen na posamezne sklope, ki posnemajo fragmentiranost okolja in hkrati z lastno avtonomnostjo izpostavijo dostojanstvo šole na podeželju. Volumen telovadnice je delno vkopan in s krajšo stranjo orientiran proti cesti. Takšna umestitev omogoča zasebnost vhodne ploščadi za drugo in tretjo triado, sočasno pa s transparentno oblikovano fasado pritegne mimoidoče. Južni volumen gosti vrtec  in je fizično ločen od šole, z njo pa  ga povezuje pokrita ploščad. Prisotnost prostora, s katerim je oblikovana povezava, odpira vprašanje, če je vrtec ločen le zato, da bi šolo in sebe znova povezal s šolskim dvoriščem na jugu območja.

 

 

Graditi šolo pomeni graditi tudi osebnost otrok in prav zato je pomemben vpliv prostora, zato je pomembna arhitektura, ki se je osvobodila pritiskov nepotrebne perfekcije in je vesela biti to kar je, šola.  Šolsko okolje pa ne sme biti dokončno določeno,  temveč mora biti spodbujevalni prostor, ki potrebuje otroško interakcijo, da bi se udejanjil. Brez tega nikoli ne bi razumeli dveh vrst okenskih odprtin od katerih so ene namenjene svetlobi, druge pa sanjajočim pobegom pri dolgočasnih predavanjih matematike.  Stopnišče v dvovišinskemu prostoru ti omogoča, da vidiš simpatijo, ki je ravno prišla v šolo, skupni prostor je širok in naravno osvetljen za prvi svetovni maraton v nogavicah.

 

 

Za učence v Osnovni šoli Cerklje ob Krki je ta zgradba prvi stik z arhitekturo, ko zapustijo domači ambient, in kot takšna ponuja danosti za otroško identifikacijo s prostorom. Takšen vpliv ni zanemarljiv, saj tudi prostor šole uči o bivalni kulturi. Če se strinjamo s Prof. Florijančičem, ki pravi da: “okolje razumemo kot najvišjo stopnjo integracije posameznika v prostoru. Če obleka naredi človeka, okolje naredi iz njega osebnost.˝ Kakor gradimo šole, tako gradimo družbo.

 

 

Odgovarja arhitekt Rok Žnidaršič, Medprostor

Pred kratkim ste končali projekt Osnovne šole in vrtca Cerklje ob Krki, ki je bil izdelan za javni natečaj, na katerem ste dobili prvo nagrado. Kaj Vas najbolj veseli pri natečajih?

Javne natečaje vidim kot priložnost. Za naročnike, ki s tem pridobijo možnost najboljše izbire. Za mlade arhitekte so lahko priložnost za samostojno pot ali pa vsaj, kadar ni nagrade, kar je najpogosteje, možnost za učenje in ohranjanje kondicije. Za uveljavljene biroje pa predstavljajo priložnost preizkušanja in prenašanja osvojenih znanj v večje merilo, ter v primeru prve nagrade, zajamčeno preživetje za predvidljivo časovno obdobje. Pri natečajih imaš kot arhitekt možnost svobodne izbire za izpopolnjevanje na najrazličnejših področjih in za sinhronizacijo skupinskega dela. Seveda je v vsako natečajno rešitev vgrajenih ogromno ur kreativnega dela in preteklih znanj, zaradi česar je to hkrati tudi velika investicija, ki se izplača v zgolj 10 odstotkih, kolikor prvih nagrad povprečno pridobimo. Predvsem v primeru velikih javnih investicij, za katere je javni anonimni natečaj gotovo najbolj demokratična oblika izbire najprimernejše rešitve, pa to postane tudi poslovna preizkušnja in tveganje.

Zanimiv pristop pri oblikovanju svetlobe je bil eden izmed razlogov, da ste dobili prvo nagrado, ste “razdelili” osvetlitev in poglede. Nam lahko razložite ta pristop?

Šola je zasnovana tako, da vsem matičnim učilnicam in igralnicam vrtca zagotavlja optimalno orientacijo z značilnimi pogledi proti reki Krki in Gorjancem. V urbanistični shemi se zaradi tega šola izrisuje kot napaka v ‘sistemu’, ki ima volumne razložene vzporedno z glavno cesto. Prevladujoča smer občega tkiva naselja pa ima prečno orientacijo, kar se nam zavoljo osvetlitve in pogledov ni zdela primerna smer. To nam je del natečajne komisije očital. Zasnova je tako v celoti izkorišča povezanost z zunanjim okoljem, kar se izkazuje tudi v oblikovanju okenskih odprtin. Tako imenovano S okno, postane značilen gradnik šole. S tem, ko je ozki horizontalni pas okna v višini sedečih, povlečen globoko v notranjost volumna, omogočamo njegovo osenčenost, s tem pa tudi usmerjene poglede v krajino. Tudi, ko je zaradi izpostavljenosti južnemu soncu, potrebno osenčiti preostale okenske površine, spodnji pas zasteklitve omogočajo pogled v zunanjost. Ostale zasteklitve so obravnavane klasično, z zunanjimi horizontalnimi pomičnimi senčili. S tem sledimo tradiciji nekaterih modernistov, Erika Brygmanna, Le Corbusiera, Fumihika Makija in Alvara Size, ki na različne načine obravnavajo vzdolžno okno za zagotavljanje vizualne povezanosti notranjega in zunanjega prostora. Zelo podobno rešitev takšnega okna so za šole razvili v avstrijskem arhitekturnem biroju Dietrich Untertrifaller, s katerimi smo po zmagi na natečaju vzpostavili stik in jih obvestili o uporabi njihove rešitve.

 

 

Kaj mislite o ustvarjanju šolskega okolja in usklajevanju le-tega s pedagoškimi standardi? Kako ste se pri Vašem delu lotili teh dveh diskurzov?

Slovenski pravilniki za šolske stavbe so razmeroma zahtevni in zelo racionalni. Največja  težava se mi zdijo zahteve po ločenih vhodih za različne starosti otrok in nerazumno skromno odmerjene površine skupnih prostorov za učence. Ločitev vhodov smo izkoristili za oblikovanje dveh povsem različnih značajev zunanjega prostora. Bolj javnega, ki se odpira proti cesti in je namenjen starejšim in zunanjim uporabnikom telovadnice ter nekoliko bolj umaknjenega v zaledje, namenjenega mlajšim, povezanega z vhodom v vrtec. Občutek prostornejših hodnikov, smo poskušali ustvariti z naravno osvetlitvijo in transparenco. To nam omogočajo elementi nadsvetlob v učilnicah in strešni svetlobniki ter pogledi v prečni smeri skozi stavbo proti zunanjosti. Poglede skozi stavbo, kjer hodniki nimajo stika s fasado, omogočajo obsvetlobe vhodnih vrat učilnic in osrednji dvovišinski prostor, ki zagotavlja vizualno povezavo z vhodnim zunanjim atrijem preko osrednjega stopnišča in jedilnice. Gre za iskanje nekakšne dinamične transparence, ki ni neposredna, temveč doživeta z gibanjem skozi prostor.

Ali nam lahko poveste kako ste v delovnem in osebnem iskušnjem doživili možnost ustvarjanja prostora za šolanje v sodobnem svetu? Osebno kot oče, delovno kot učitelj in vodja pisarne. Kakšno je otroštvo po mnenju staršev? Kakšne so šole po mnenju učitelja?

Skozi osebne odnose. Prepričan sem, da iskreni osebni odnosi s pravičnostjo in spoštovanjem na relaciji naročnik, uporabnik, izvajalec, kot tudi strokovna etika in zavzemanje za javno dobro, omogočajo pozitivne rezultate. Kar ni enostavno, predvsem v poslovnem okolju slovenskega gradbeništva oziroma v birokratske kremplje ujete osnovne šole. Kar bi morali gojiti je več kreativnosti in razumevanje konceptov ter manj nabiralništva. Saj živimo v času, ko najlažje dostopamo do velike količine podatkov, težava je v zmožnosti prepoznavanja in izbire.

 

 

Herman Hertzberger trdi, da je pri projektiranju prostora za otroke najbolj pomembno pustiti, da otroci sami definirajo prostor. Lahko komentirate to mejo med dokončnim oblikovanjem in arhitekturo, ki ostane v ozadju dogodkov? Kdaj je dovolj projektiranja/arhitekture?

Pri Hertzbergerju gre za iskanje prostorskih interakcij, kjer se brišejo meje med zamejenimi specializiranimi prostori. Pomembno vlogo imajo skupni prostori, ki so oblikovani tako, da spodbujajo druženje in zadrževanje. Stavba bolj kot dokončno izoblikovano okolje učinkuje kot ozadje za avtonomno in svobodno življenje, znotraj njenega fizičnega okvira. Ko prvič delaš šolo in vrtec, zagotovo ne moreš predvideti vseh okoliščin, ki se bodo zgodile, ko bodo vanjo prvič stoplili njeni uporabniki. Zato je bolje pustiti nekatere možnosti odprte, da stavba živi svoje življenje. To možnost vidim predvsem v iskanju manj definiranih mikroambientov v skupnih in zunanjih prostorih, ne glede na to, kako skromno so odmerjeni. Mejo pri oblikovanju je dobro najprej poiskati pri sebi, čeprav ali pa tudi zato, ker jo vedno postavi tudi omejen proračun za investicijo. Tradicija ljubljanske šole narekuje, da je omejitve mogoče razumeti tudi kot priložnost za inovacijo. Torej za preigravanje konceptov na različnih ravneh, znotraj skrajno racionalne zasnove in izbire materialov.

Kako ste se lotili plastike na fasadi? Kako delati z lesom? Se zdi da je les danes najbolj varen pristop, katero je to pravo razmerje med materijalimi, katero je to pravo merilo med “všečno” fasado in fasada kot dopolnitev dogodka spredaj?

Gradnja in oblikovanje v lesu je v Sloveniji zagotovo še neizkoriščen potencial. Če kje, bi moral v šolah na primeren način nagovarjati mlade ljudi in njihove učitelje. Samo tako bomo postopoma spremenili odnos do tega čudovitega gradiva, ki ima sploh na dolenjskem bogato stavbarsko dediščino. Mnogokrat slišimo, da ima dolenjska v lesu to kar ima kras v kamnu. Žal je les bistveno bolj podvržen propadanju, s čimer smo mnoge stvari izgubili. Mislim, da bi si pri nas, glede na možnosti ki jih imamo, morali prizadevati na lesu graditi novo identiteto in razvoj države.V Cerkljah smo les uporabili tam, kjer se nam je zdel iz različnih razlogov najprimernejši. V prostorih so vidne konstrukcije ravnih streh, glavnega stopnišča in povezovalnega mostovža itd. Na fasadah je les prisoten v sekundarnih strukturah stavbnega pohištva, nadstrešnic, latnikov in vhodnih niš. Ravno preko teh elementov smo želeli izpostaviti notranji ustroj in strukturno logiko stavbe, ki je sicer skrita za debelimi plastmi izolacije

 

 

Pred kratkem v Cankarjevem domu smo poslušali predavanja Juhanija Pallasme. Na predavanju je bilo govora o “intuiting arhitecture”. V določenem trenutku je bila izpostavljena misel: “Mind is a verb.” Se strinjate z idejo o intuiciji kot izhodišču vsakega projekta?

Po Pallasmi arhitektura ni le materialna gradnja, konstrukcija, ki služi določenemu namenu, temveč je tudi mentalni in emocionalni prostor, ki prispeva h kvaliteti naših življenj. Zagotovo je v začetnih fazah projekta, v iskanju vodilne zamisli, odločilna osebna izskušnja, spomin, intuicija. Vendar pa je v nadaljevanju bistven proces, ki poleg intuitivnih, vključuje tudi bolj analitične postopke.

Pallasmaa trdi, da na arhitekturo bolj vpliva nefokusirana izkušnja prostora kot fokusirana. Kako komentirate to trditev?

Pallasmaa pravi: če hočemo jasno razmišljati, moramo potlačiti ostrino vida, saj misli potujejo z raztresenim in neosredotočenim pogledom.Komentar bi lahko bil, da moramo arhitekturo bolj misliti in čutiti kot pa gledati in prenašati njeno podobo. Pomembno je, da bi vprašanje ki naj bi jih arhitekti naslavljati, še posebno pri gradnji javnih objektov, temeljna in poleg optičnih kvalitet zagotavljajo tudi zadovoljevanje drugih čutil. Kvaliteta in sporočilnost zasnove, povezane s kontekstom, njena materialne kvalitete, osvetljenost itd.

 

 

Katero šolo ste kot otrok obiskovali Vi?

Ko sem se vpisal v prvi razred, smo bili prva generacija nove šole na Škofljici. V spominu jo imam, kot jasno urejen sistem vzdolžnih volumnov pahljačasto razporejenih po pobočju, na robu barjanskega zatoka. Učilnice so imele čudovite poglede v pokrajino, ki so bili zaradi izpostavljenosti jutranjemu soncu mnogokrat povsem zastrti. Danes je močvirska krajina, ki je s pogledi predstavljala podaljšek učilnic in miselni pobeg, nerazumno pozidana z visokimi stanovanjskimi stavbami.

 

DATOTEKA

Besedilo: Eva Vasileska
Fotografije: Miran Kambič
Avtorji projekta: Medprostor; Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Dejan Fortuna
Lokacija: Cerklje ob Krki
Leto načrtovanja: 2014
Leto izvedbe:2017