Arhitekt in naročnik hkrati? Kako potem levo polovico možganov prepriča desno da se nekaj lepega splača? Kot pravi arhitekt Tomaž Ebenšpanger, osnova načrtovanja je vedno dijalog, ki čez skice in zamisle nas pelje v udobne prostore. Kako arhitekti razmišljajo – smo že veliko prebrali, kako pa arhitekti živijo – v nadaljevanju!

 

 

Med horizonti

Ulice starih mestnih jeder so po navadi ozke, temačne in nepričakovano zavite, vendar polne zgodb, v katerih lahko vsakič odkrivamo nova obzorja. Podobno se nama je zgodilo s podstrešnim stanovanjem, skritim za eno od slikovitih fasadnih kulis najstarejšega dela Ljubljane, ki sva ga lansko jesen vzela za svojega. Odločila sva se, da bova v pripoved štiristo let stare hiše čim manj posegala. V prenovo starega podstrešja v prvi skupni dom sva se podala kot v eksperiment, ki bo pokazal, kako lahko z minimalnimi sredstvi in z lastnim delom dosežemo kar največji prostorski učinek in udobje.

 

 

Glavnemu vodilu – ničesar odvečnega – sva sledila od koncepta zasnove do izvedbenih detajlov. Odločila sva se, da v prostore, polne vogalov, preklad, niš in diagonalno postavljenih sten, s katerimi so prejšnji lastniki poskušali – sicer nerodno, pa vendarle – čim bolj funkcionalno izkoristiti podolgovato zasnovo tlorisa, ki dobiva svetlobo le s krajših stranic, gradbeno ne bova posegala. Zaradi večjega občutka prostornosti in svetlosti sva funkcionalnost in udobje prostorov želela doseči s čim manj pohištva.

 

 

Nove omare, knjižne police ali kuhinjski pult se ne ozirajo na nepravilnosti zidov, temveč tečejo mimo njih, z ravnimi linijami vnašajo v prostore red ter z materiali in načinom izdelave pripovedujejo o današnjih časih. Konstrukcija jim narekuje formo, zato so oblikovani brez nepotrebnih detajlov, zračno in fleksibilno. Garderobne omare na primer nadomeščajo police, stojala in zavesa pred njimi, zasnovo svetlobnih in kuhinjskih inštalacij sva pustila vidno. Uporabila sva poceni materiale, ki ne potrebujejo nadaljnje obdelave. Ob dotiku pohištva sva želela čutiti naravo toplega oljenega lesa, hlad železa ali ostrino žice, ki nosi fino platno zavese. Surovo armaturno železo je zato lahko postalo stopniščna ograja in obešalnik za plašče, kos filca je lahko nadomestil klasično preprogo, osnovni gradnik pohištva pa je postal najcenejši material – gladek črn iveral, kontrasten starim, nepravilnim belim zidovom. Neobdelane linije njegovih robov kažejo notranjo strukturo ivernih plošč in z vzorcem pri policah in omarah dosežejo občutek arhitekturnega detajla. Edini dekorativni element stanovanja je monumentalen star kamnit zid, ki priča o preteklosti stavbe.

 

 

 

Njegovo pripovedno moč so prepoznali že prejšnji stanovalci, ki so njegovo kamnito strukturo pustili vidno, nato pa, žal, na njegovo sredino namestili radiator. Zidu sva vrnila veljavo tako, da sva predenj umestila najosnovnejšo dejavnost, ki  tanovanje spremeni v dom – pripravo hrane. V bivalni kuhinji se odvijajo kulinarični večeri, kar zahteva funkcionalno razporeditev, preprosto vzdrževanje in dovolj prostora za druženje. Kuhinjski del tako sestavljata dve mizi – za pripravo in uživanje hrane. Pod hrastovo delovno površino se skrivajo pomični predalniki in pečica. Visoka črna shrambna omara je kontrast pisani strukturi kamna. Stena nasproti bivalne kuhinje se z njeno kamnito zidno strukturo pogovarja oblečena v knjižne police. Tu so svoj prostor našli knjige in številni spominki s potovanj, ki nama pomagajo, da lahko občasno zajadrava vsak v svoj horizont. Kot mizica služi skladovnica El Croquisov, obtežena s  osom marmorja, rešenim z odpada v kamnolomu Lesno Brdo. Vse te najine zgodbe – pa še tista o stolih Rex, ki sva jih rešila iz vlažne kleti, o pozabljenih fikusih iz azila ali pa o izdelavi ptičje hišice – dopolnjujejo pisano zgodovino stare stavbe in vrvežu preteklih pripovedi, ki se podijo po mansardi, dodajajo najino lastno.

 

 

O dvojnosti vloge ki se pojavi, ko projektant prenovi lastno stanovanje, govorita Skupaj arhitekti v mini intervju ki smo ga pripravili 5 leta po izvedbo! Vabljeni k branju na našo angleško stran https://bigsee.eu/two-in-one/

DATOTEKA

Uvodnik: Eva Vasileska, Dva v enem
Besedilo: Meta Kutin, Med horizonti
Fotografije: Skupaj arhitekti

Med horizonti, Ljubljana
Arhitektura: Meta Kutin, Tomaž Ebenšpanger;Skupaj arhitekti
Lokacija: Ljubljana
Leto načrtovanja: 2013
Leto izvedbe: 2013
Površina: 120 m2