MOLDAVIJA
Bi živeli kot v pravljici?
Krajinski arhitekti Reiner Schmidt so v sodelovanju z arhitekti Silvestrin Design iz Berlina in lokalnimi arhitekti Andreas Moosgassner Architect iz St. Gilgen-a, Avstrija, ustvarilili nekaj pravljičnega - moderno hobitskega. Na površini 3500 m2 stoji objekt s pripadajočo okolico, ki s svojo igrivostjo in mehkobo na eni strani kontrira strogosti linij na drugi. Zanimivo in nevsakdanje pri tem projektu je predvsem valovanje travne površine v katero so vrezani loki iz kortena. Lepoto hiše z vrtom lahko prekosijo le pogledi na Alpe. ZELENO VALOVANJE Stare in nove prostore vile v slikoviti vasici St. Gilgen, ki leži ob avstrijskem jezeru Wolfgang-see v zvezni deželi Salzburg, povezuje valovita trata. Travnato površino zamejuje manjši potok, ob katerem rastejo različne vrste rož in trajnic. Topografijo vrta poudarjajo jekleni robniki iz kortena, ki se v obliki loka kot srp zarežejo v zemljo in spreminjajo barvo glede na vreme. V vlažnem vremenu so skoraj črni, na soncu se zlato rumeno svetijo, pozimi pa jih prekrije ivje. Območje okrog vhoda je okrašeno z grmičastimi dalijami in maslenicami. Okrog ribnika so posejani modri in vijolični odtenki perunik in maslenic, ki rastejo iz različnih barv zemlje. Svetlo obarvan travnati pas je ujet med živo mejo iz tise na eni in nizkim okrasnim grmom pušpana na drugi strani. Vse rože, ki rastejo v senčni in polsenčni legi, sodijo med historične vrste z intenzivnim vonjem. Za bujnost cvetočega vrta so zaslužni močni kontrasti med divjimi in barvitimi sadikami trajnic ter umirjeno zeleno trato. Posamezne ploščadi
Ko je hiša premajhna …
Vsi se na neki točki soočamo s podobnimi vprašanji. Je prostor, v katerem živim, primeren zame? Naj bo to stanovanje ali pa hiša - naše potrebe se skozi življenje spreminjajo in zato se mora spreminjati tudi prostor okoli nas. Lahko si poiščemo novega ali pa si novega ustvarimo. Projekt lesenega prizidka hiši, ki je postala premajhna za avstrijsko družino, so pred desetimi leti projektirali SUE Architekten. Lesena gradnja od takrat ni prav nič manj aktualna, prav tako pa je vedno aktualna notranja človekova potreba po širjenju svojega prostora. Koliko pa ga zares potrebujemo? Elegantni aneks Razširitev bivalnega prostora in vzpostavitev povezave z vrtom Besedilo: Jernej Markelj, marec 2011 Ideal večine ljudi je bivanje v enodružinski hiši v mirnem okolju, nekje med mestom in podeželjem, med delom v prestolnici in sprostitvijo v naravi, in tudi mlada zakonca Kainzmayer sta iskala takšno možnost za eno pomembnejših odločitev v svojem življenju – kje in kako bosta živela. Na obrobju Dunaja sta našla manjšo hišo z vrtom, zgrajeno v medvojnem obdobju, in jo kupila po ugodni ceni, saj je bila stavba v slabem stanju. Izobražena psihologa sta se zaradi omejenih finančnih sredstev prenove objekta lotila večinoma lastnoročno, in z veliko truda jima je uspelo hišo nadvse dostojno urediti. Za nekaj let je zadostovalo, a z razširitvijo družine so kmalu potrebovali več prostora, predvsem pa boljšo povezanost notranjih prostorov z zunanjostjo. Obrnila sta se na mlade arhitekte, ki bi jima pomagali pri tej nalogi, in kot pravijo sami, se je med načrtovanjem projekta razvilo
Dovolite si biti presenečeni
A vi doma ne parkirate avto v dnevno sobo? Res, zakaj ne? Atrijska hiša v Kosezah je primer nepričakovana srečanja prostorov, nepričakovano, kar ne pomeni nelogicno. Notranje stene le artikulirajo prostor ki preteka in omogoča sožitje mati in hči na en naraven preprleten način. A ni lepo čutiti vonj kave dokler je mati v kuhinji a vi berete knigo v knjižnici? Vonj, zvok in prostor svobodno pretekujejo čez hišo in testirajo zasebnost na japonski način - zasebnost je v duhovnem svetu osebe, hiša pa je družinska ODPRTA IN PRETOČNA Nenavadna srečanja prostorov in materialov Atrijska vrstna hiša v Kosezah je bila pred nekaj leti prenovljena za namen oddajanja, danes pa v njej živita mati in hči - prva v pritličju in druga v mansardi. To sicer običajno delitev hiše po vertikali zaznamuje nekonvencionalna zasnova notranjosti, ki je kljub prvotni tipični atrijski zasnovi s tremi bivalnimi krili okoli osrednjega vrta docela odprta in pretočna. Zidovi, ki so nekoč hišo delili na posamezne sobe, imajo danes drugačno vlogo - prostorov ne omejujejo, temveč le zamejujejo: ponekod segajo od tal do stropa, drugod so nizki, nekatere pa prebadajo okrogle in romboidne odprtine. Pogledi skoznje ali čeznje so presenetljivi in nepričakovani. Zvok, ki se neovirano širi prek zidov, opozarja na navzočnost drugega. Tudi vrata niso več vrata - so le z drsnimi paneli, oblečenimi v rumenkasto usnje, zastrte odprtine v zidovih. Prostori v hiši se zato neprestano srečujejo, srečanja pa so zaradi neobičajne vsebinske kombinatorike prostorov nenavadna: v pritličju se
Tradicija v koraku s časom
Vprašanje umeščanja nove (moderne) arhitekture v kontekst vaškega tkiva je vprašanje o oblikovanju, uporabi materialov, ne nazadnje o vplivu novega zgrajenega prostora na lokalno socialno dinamiko. Stavba Varstveno-delovnega centra Ince v Mengšu odgovarja prav nanj - kot primerna in uspešna umestitev moderne arhitekture na oder historične scene ruralnega okolja. Več o projektu si preberite v intervjuju z avtorji, Jereb Budja arhitekti. PROSTOR ZA OBČUTEK DOMAČNOSTI Intervju z Jereb Budja arhitekti o projektu Varstveno-delovni center Ince v Mengšu Kaj je bila izhodiščna ideja pri načrtovanju stavbe? Glavni izhodišči pri oblikovanju sta bili usklajenost objekta z vaškim tkivom in okoljem ter primernost prostorov, prilagojenih specifiki uporabnikov. Pri zasnovi se je sama ponudila navezava na rahlo vijuganje bližnjega potoka, kar je razvidno v meandru stavbne mase, ki deli program in iz delavniškega dela mehko prehaja v terapevtski del. S tem se navežemo na tradicionalno razdelitev domačije na gospodarski in vrtni del. Jasno je navezovanje na oblike in elemente starih domačij. Kako okoliška kulturna krajina vpliva na obliko objekta in uporabljene gradbene materiale? Vpliv je bistven. Bližina potoka, ceste, pogledi na okolico, ustvarjanje mikroambientov in skladnost objekta z okoliškim tkivom so glavni aksiomi, dosegljivi z usklajevanjem oblike in materiala. Naklon strehe, klasična dvokapnica, ganki na delih objekta in izmikanje objekta za zmanjšanje pojavnosti so ključni pri navezavi na lokacijo. Izbor materiala pa v skromnosti lesa, klasičnega ometa, hirofe in strehe še bolj približa objekt izročilu gospodarskih objektov osrednjeslovenskega vaškega jedra. Kako ta stavba postane del vaškega
Kontejner na dvorišču
Bi imeli kontejner na svojem dvorišču? Bi spali v njem, bi bil to lahko vaš dom? Družina v Franciji je že pred skoraj desetimi leti odgovorila na ta vprašanja z: “Da.” In tako je na njihovem dvorišču zrasel prav poseben prizidek iz ladijskih kontejnerjev. Prizidek k domu Razširitev hiše, ki je postala pretesna Besedilo: Jure Kotnik, marec 2011 V predmestju francoskega mesta Nantes sta na ozki parceli ob hiši v naselju iz šestdesetih let prejšnjega stoletja svoj novi pristan našla dva ladijska kontejnerja temno modre barve. Končala sta kot prizidek k hiši, ko je ta postala pretesna za svoje prebivalce in so ti se odločili za razširitev. Obstoječi objekt je umeščen na sredino že tako ozke parcele, tako da je za širitev ostalo komaj kaj prostora. Poltretji meter široki prefabricirani modularni kontejnerji so se hitro pokazali kot primerna rešitev te prostorske dileme. Kontejnerji so že v osnovi konstrukcijsko zaključen objekt, ki se ga zlahka postavi ob stavbo, hkrati pa so ravno dovolj ozki, da ostanejo znotraj meja obstoječe parcele. Kljub nenavadnosti kontejnerskega prizidka v okolju, naklonjenem tradicionalni gradnji, je bil projekt kmalu deležen odobritve lokalnih oblasti. Postavitev je bila hitra, montaža na poprej pripravljene temelje je stekla v enem samem dnevu. K hiši se kontejnerja priključujeta na jugozahodni strani. Spodnji od kontejnerjev je večji in v dolžino meri dobrih dvanajst metrov (ISO 40'), zgornji je za polovico manjši (ISO 20'). Standardna širina kontejnerja je komaj primerna za oblikovanje prostora, zato so med kontejnerja in objekt umestili vmesno »blažilno«
Kulturna dediščina s pogledom na grad
Ko se zasnove stanovanja lotimo s premislekom in veliko občutka do že obstoječega, lahko zakon o zaščiti kulturne dediščine postane zaveznik na poti do prave rešitve. Že več kot 10 let obstaja v srednjeveški hiši v centru Ljubljane sodobno prenovljeno stanovanje s pogledom na grad. Rekonstrukcija strehe in odpiranje k hribu sta zagotovila dovolj svetlobe, da bi znotraj odprtega tlorisa prostor artikulirale zanimljive pohištvene kosi. Posebej zanimiva je zasnova terase, saj je njen zunanji prostor vgrajen v hrib, notranji pa je v dnevni sobi. ŠARM STAREGA MESTA Sodobno bivanje v srednjeveški Ljubljani Življenje v starih mestnih jedrih ima poseben šarm, saj srednjeveška središča nosijo bogato kulturno, politično, arhitekturno, sociološko ter številne druge tradicije. Bogata dediščina, ki jo danes ustrezne ustanove na različne načine varujejo in ohranjajo za naše zanamce, je tudi velik turistični magnet za popotnike. Historični kontekst je izjemno občutljiv za sodobne razvojne posege. Prav zato morajo tovrstna zahtevna urbana območja postati generator kakovostne nove arhitekture, in ne izgovor za slabe arhitekturne rešitve. Tik nad ljubljansko tržnico je v spomeniško zaščiteni hiši že pet let urejeno sodobno stanovanje. Prenova temnega, zatohlega podstrešja, za katero je moral lastnik zbrati precej poguma, je postala kar novogradnja. Propadajočega ostrešja ni imelo smisla prenoviti, saj zaradi neprehodnih tramov ne bi omogočalo ureditve kakovostnega bivalnega prostora. Nova strešna konstrukcija je statično popolnoma drugače zasnovana. Novi nosilci z veliko večjimi statičnimi zmogljivostmi omogočajo sodobno, odprto zasnovno stanovanja, brez odvečnih podpor, nosilnih stebrov in sten. Nova streha ostaja od zunaj skladna z
Moč arhitekturne fotografije
Živimo v času digitalnih medijev, vizualnih komunikacij, računalnikov...Vsak dan nas socialna omrežja bombardirajo z lepimi fotografijami in arhitektura tudi ni ostala izvzeta iz tega trenda. Fotografija nedvomno močno vpliva na to, kako ljudje doživljajo arhitekturne prostore in ta vpliv še naprej raste v teh digitalnih časih. Na domači arhitekturni sceni že dobrih 30 let spoznavamo slovensko arhitekturo skozi objektiv fotografa Mirana Kambiča. Arhitektura je včasih kot ljubezen na prvi pogled. Miran Kambič je fotograf, ki je arhitekt, arhitekt, ki je fotograf, in človek, ki je videl največ slovenske arhitekture, pa tudi največ spalnic. Kot arhitekturni fotograf je popolnoma predan dvema svojima ljubeznima, fotografiji in arhitekturi. Slovensko arhitekturo že trideset let prikazuje v najboljši luči, krmari med željami arhitektov in omejitvami prostora. Rad kolesari, ne mara pa pisanih fasad. Neutrudno trenira svoje oko in slovensko arhitekturo ponaša v svet. Po izobrazbi si arhitekt, kako te je zaneslo v fotografijo? Oče, Mirko Kambič, je bil umetnostni zgodovinar in fotograf. Skupaj smo veliko hodili po Sloveniji, pri tem pa pogosto čakali očeta, ki je fotografiral. Ker mi je bilo dolgčas, je tudi meni v roke potisnil fotoaparat, češ, pa še ti slikaj. In me je zabavalo. Slikal sem v osnovni šoli, v gimnaziji, na fakulteti. Ko gledam nazaj, sem že v gimnaziji v glavnem slikal mesto. Stanoval sem v centru in to je bil moj foto poligon. Slikal sem gradbišče nove Prešernove, zadnjič sem našel svoje fotografije gradbišča Cankarjevega doma. Med študijem sem kombiniral: pri Fedji Koširju sem denimo eno leto
Spomeniško zaščitena in sveža
Po preteku več kot deseth let od prenove vile, se je le ta očitno izkazala za kvalitetno. Gostje ambasadorsko rezidenco večkrat pohvalijo, lastniki pa terasno pergolo radi uporabljajo za ambasadorska srečanja. Se tudi vam zdi terasna senčna pergola idealen prostor za druženje? Prosojni poudarek Vile niso bile nikoli namenjene zgolj bivanju. S svojim položajem, arhitekturo in videzom imajo določen značaj: so reprezentančni objekt, statusni simbol in hiša obenem. Skladno z njihovim značajem so urejeni tudi njihovi zunanji prostori: vrtovi so kombinacija reprezentance in doma. Prestižni značaj vile pride do veljave toliko bolj, če je v njej nameščena ambasada – kot je to pri preurejeni vili pod Rožnikom, delu arhitektov ABiroja. Pri konceptu prenove ni obstajalo veliko arhitekturnih dvomov, saj je spomeniško zaščitena hiša morala ostati popolnoma ohranjena. Zato pa v projektu toliko večjo težo nosi oblikovanje zunanjega prostora. Naloga ni preprosta: kako zasnovati takšno zunanjo ureditev, da bo zagotovila potrebno varnost, poudarila značaj ambasade, obenem pa ne bo skazila podobe klasične vile in okolice? Odgovor arhitektov je v prosojnosti in preprostosti. Vsi elementi znanje ureditve – tako ograja kot nadstrešek za avtomobile – so transparentni in kot taki oblikovno privlačni, a neagresivni. Meja parcele z okolico je na treh straneh varovana s sicer visoko, a prosojno, skoraj prehodno ograjo iz ločenih kovinskih stebričkov. Glede na to, da vila stoji na robu velikega travnika pod Rožnikom, je to smiselno tudi zaradi stanovalcev – tako se njihov zasebni vrt naveže na travnik okolice in se vizualno
Proces soustvarjanja
Pravijo, da je dom veliko več kot le lepo stanovanje. Torej arhitekt ima občutljivo nalogo, medtem ko oblikuje prostor, da zna prisluhniti svojemu naročniku in upoštevati njegove želje, nacin življenja in načrtov za prihodnost. In končno najti kompromis med želenim in možnim. Projekt v nadaljevanju je rezultat uspešnega sodelovanja, sporazumevanja ali celo soustvarjanja. Fotografinja Tina Deu je odprla vrata svojega doma in nam približa svojo zgodbo, svoje doživljanje prostora... Tu so bile hruške. V Ljubljani, za vogalom hiše, v kateri stanujem, na Levstikovem trgu, je galerija Fotografija in tu sem spoznala fotografinjo Tino Deu. Kot se to pri komunikativnih ženskah včasih zgodi, sva hitro navezali stik in povabila me je na obisk v svojo novo hišo, kamor sta se z osemnajstletno hčerko Tio preselili pred približno letom dni. Pripeljala sem se v Trnovo na Mokrško ulico in parkirala pred zelo sodobno hišo, ki se je kljub svoji novodobnosti nevsiljivo priključila večinoma starejšim hišam v ulici. Parkiram in pozvonim. Sledi Tinin nasmeh in skozi asketski vhod se mi odpre svetel bivalni prostor. Pogled prek vhoda, kuhinje v dnevno sobo. Na desni zagledam Tinino fotografijo. Enonadstropna enodružinska meščanska vila z vrtom z obeh strani, ki sta jo zasnovala mlada arhitekta Janez Brežnik in Marko Tul. Programsko oz. vsebinsko je hiša razdeljena v tri osnovne sklope, tri kubuse. Izrazito podolgovata oblika parcele ob ulici je narekovala orientacijo hiše v smeri vzhod–zahod. Ob vzdolžni vzhodni stranici parcele so v pritličju dnevni bivalni prostori, ki se odpirajo na zasebni vrt na zahodni strani. Nanj je
Na ruševinah
Hiše niso večne, a včasih za njimi ostanejo večne stvari. Kamen, keramika, prelep pogled na zeleno krajino, ki jo greje toplo italijansko sonce … In včasih se lahko iz ruševin kot feniks prebudi novo življenje. Pod razpetim jadrom Na ruševinah 300 let stare kamnite hiše Prvotni projekt za hišo v Umbriji je bil načrtovan kot prenova in oprema tristo let stare kamnite podeželske hiše. Med pripravljanjem načrtov, v neki zimski nevihti, pa se je stara hiša nepričakovano porušila. Takrat so spoznali, da jo bo nemogoče rešiti. Lastniki so se skupaj z arhitektko Giselo Podreka odločili, da naredijo popolnoma nov, sodoben objekt, ki bo spoštoval tipične lokalne oblike in materiale. Odločili so se, da uporabijo kamne iz stare hiše in strešnike iz ročno izdelane keramike za tradicionalno oblikovano enokapno streho. Kamne so uporabili v nosilnem zidu, ki je obrnjen proti vzpetini. Dopolnili so jih tudi z novimi in ustvarili kamnito zidno strukturo, kakršna je značilna za to pokrajino. Pravokotno na vzpetino je arhitektka zasnovala veliko streho, ki se kot šotorsko platno razpenja prek objekta ter ga ščiti pred vplivi vremena in vročine. Pod streho je arhitektka postavila tri kubuse: kuhinjo, spalnico in otroško sobo ali sobo za goste. Postavljeni so tako, da ustvarjajo mogočen dnevni prostor med kamnitim zidom in streho. Vmesni prostori med posameznimi elementi in streho so zastekljeni in omogočajo izredno lep pogled v okoliško krajino. Spominjam se, kako je arhitektka pred leti, ko sem na Dunaju sedela v
Voda napaja, pomirja in oživlja
Prisotnost vode v človekovem življenju je ključnega pomena. Voda napaja, pomirja in oživlja. Ljudi, tako mlade, otroke kot starejše voda privablja. Bodisi le kot površina, ki je del narave in jo le opazujemo, občudujemo. Ali pa kot površina, ki nudi nešteto možnosti uporabe, od kopanja, ribolova, spuščanja čolničkov in še mnogo drugih stvari. Ureditev podesta na Koseškem bajerju predstavlja za ljudi okoliških novih naselij pa tudi staroselcev dodano vrednost, ki jo bodo s pridom uporabljali za posedanje in uživanje ob pogledih na vodno ploskev ter okoliško naravo. Pred štiridesetimi leti je bila mlaka, ki je ostala po izkopavanju gline. Počasi in po naravni poti se je obrasla z vodnimi rastlinami in dobila naravne stanovalce - ptice, polže, ribe, pa tudi živali, ki jim ne vem imena. Dokaz, da Narava zaceli rane na svoj način, če ji damo čas in se kaj dosti ne vtikamo v njene zadeve. Da bi ohranili to fazo v naravnem sukcesivnem razvoju ekosistema, je bil ribnik vključen v Krajinski park Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib in Mostec. Koseški bajer je postal znamenitost, kakršne ščiti Ramsarska konvencija - mednarodni dogovor o zaščiti mokrišč. Termin krajinski park pomeni krajino, ki je nastala z uravnoteženim poseganjem človeka v naravni prostor, in ne preprečuje novih posegov, če so ti v okviru predpisanih navodil, priporočil in podobnega. Koseški bajer je nastal znotraj urbanega okolja in pozidava se je v resnici tudi vse bolj bližala vodni površini. Nova soseska in bolj zgoščena stara soseska z večjim številom stanovalcev sta
Za samostanskimi zidovi
Prenova dominikanskega samostana na Ptuju je bila načrtovana v okviru projekta Evropska prestolnica kulture. Danes samostanski kompleks zgodovinsko-umetniške vrednosti služi kot kongresni in konferenčni center ter gosti raznolike dogodke, s čimer je osvežil svojo funkcijo kulturnega in javnega mestnega zbirališča. ISKANJE KREATIVNIH KOMPROMISOV Intervju z arhitekti biroja Enota o preureditvi Dominikanskega samostana Ptuj Prenova tako zahtevne zgodovinske stavbe, kot je dominikanski samostan na Ptuju, zahteva precej predhodnega znanja in vztrajnosti. Kako ste se lotili projekta? Za projekt je bil v okviru priprav na EPK izveden arhitekturni natečaj. Že v fazi izdelave natečajne rešitve smo se poskušali z njim kar najbolje seznaniti, saj smo se dobro zavedali, da gre za enega umetnostnozgodovinsko pomembnejših objektov pri nas. Čeprav obstaja kar nekaj pisnih virov, ki podrobno opisujejo razvoj samostana skozi čas, smo se prav tako zavedali, da ti zaradi burne zgodovine, ki jo je preživela stavba, ne morejo biti popolni. Ves čas načrtovanja prenove smo zato poskušali stavbo prilagoditi prihodnji rabi brez velikih invazivnih posegov, ki bi poškodovali znano ali takrat še neznano kakovostno historično strukturo. Večno iskanje kompromisov med zahtevami konservatorske stroke in funkcionalnimi potrebami novih vsebin je nadgrajeno z arhitekturnimi zamislimi, ki jih narekuje predvsem spoštljiv odnos do stavbne in kulturne dediščine. Med prenovo so odkrili veliko prej neznanih arheoloških najdb. Kako ste prilagajali projekt glede na spremenjene okoliščine? Niso samo arheološke najdbe tiste, ki so vplivale na potek projekta. Tu so še številna restavratorska odkritja. Nastali so zapleti s selitvijo arheološke zbirke in zgodovinskega arhiva.