A vi doma ne parkirate avto v dnevno sobo? Res, zakaj ne? Atrijska hiša v Kosezah je primer nepričakovana srečanja prostorov, nepričakovano, kar ne pomeni nelogicno. Notranje stene le artikulirajo prostor ki preteka in omogoča sožitje mati in hči na en naraven preprleten način. A ni lepo čutiti vonj kave dokler je mati v kuhinji a vi berete knigo v knjižnici? Vonj, zvok in prostor svobodno pretekujejo čez hišo in testirajo zasebnost na japonski način – zasebnost je v duhovnem svetu osebe, hiša pa je družinska

 

 

ODPRTA IN PRETOČNA
Nenavadna srečanja prostorov in materialov

Atrijska vrstna hiša v Kosezah je bila pred nekaj leti prenovljena za namen oddajanja, danes pa v njej živita mati in hči – prva v pritličju in druga v mansardi. To sicer običajno delitev hiše po vertikali zaznamuje nekonvencionalna zasnova notranjosti, ki je kljub prvotni tipični atrijski zasnovi s tremi bivalnimi krili okoli osrednjega vrta docela odprta in pretočna.

 

 

Zidovi, ki so nekoč hišo delili na posamezne sobe, imajo danes drugačno vlogo – prostorov ne omejujejo, temveč le zamejujejo: ponekod segajo od tal do stropa, drugod so nizki, nekatere pa prebadajo okrogle in romboidne odprtine. Pogledi skoznje ali čeznje so presenetljivi  in nepričakovani. Zvok, ki se neovirano širi prek zidov, opozarja na navzočnost drugega. Tudi vrata niso več vrata – so le z drsnimi paneli, oblečenimi v rumenkasto usnje, zastrte odprtine v zidovih. Prostori v hiši se zato neprestano srečujejo, srečanja pa so zaradi neobičajne vsebinske kombinatorike prostorov nenavadna: v pritličju se kuhinja srečuje z glavnim vhodom v hišo, spalnica z ulico in predvrtom, kopalnica in utiliti z vrtom, delovna soba z garažo in bodočo knjižnico. V mansardi se dnevni del srečuje z odprto kopalnico in garderobo, spalnica pa se prosto zaključuje z glasbenim kotičkom. Ta nenavadna srečanja so mnogokrat konfliktna, a ne v smislu nekonvencionalnih vsebinskih kombinacij – zakaj naj bi navsezadnje v hišo ne vstopali v kuhinjo, v njeno tradicionalno ‘’srce’’, ali zapeljali avta v garažo in ob tem pogledali v pisarno in knjižnico? Zakaj ne bi ležali v kadi pred velikim oknom in opazovali javorjev na robu vrta? – temveč bolj v smislu ustvarjanja odnosov med posamezniki, ki bivajo v hiši ali prihajajo vanjo. Zasebnost je tu namreč postavljena na preizkušnjo, razmerje med zasebnim in skupnim, ki ga generira ta specifično oblikovani prostor, pa je raziskujoče in nemirno. Meje obeh  so, tako kot meje prostorov, težko določljive in ranljive.

 

 

 

Koseška hiša me spomni na tradicionalno japonsko hišo, ki je hiša  drušinske skupnosti, in ne posameznika – prostori so v stalnem prehajanju, papirne drsne stene jih zamejujejo le občasno. Zvoki gibanja, pogovorov in dejanj so slišni, pogledi pa prosti. Bivanje v japonski hiši je zato neprikrito, javno. Zasebnost se vzpostavlja v drugem, ne-fizičnem prostoru – v duhovnem svetu posameznika, ki ga okvirjata tradicionalni veri budizem in šintoizem. Meditacija in molitev dajeta zasebnosti duhovni prostor, ki je v japonski tradiciji vzporeden in enako pomemben kot fizični. V hiši Ryoan-ji v Kjotu, ki je eden najlepših primerov te arhitekture, se duhovni prostor vzpostavi v meditativnem opazovanju peščenega skalnega vrta. Vrt in hiša razkrivata japonsko pojmovanje narave, človeka in prostora – narava in človek sta eno, ravno tako vrt in hiša. Hiša je le streha nad naravo. Podobni trenutki se zgodijo tudi v koseški hiši, kjer se zunanji in notranji prostor neovirano srečujeta. Zastekljena krila hiše, ki se odpirajo na prodnat vrt z vodo in javorji, ponujajo prostor duhovne sprostitve in zasebnosti. Hišo v Kosezah zato razumem kot pretres ‘’zahodnjačke’’ kulture bivanja, ki se je razvijala v popolnoma drugačnih kulturno-civilizacijskih okvirih in je skozi zgodovino, tudi v okviru družinskega bivanja, v ospredje postavila individualnost posameznika. Kako se bo razvilo sobivanje dveh generacijsko različnih oseb in njunih obiskovalcev v tej odprti hiši brez sob in vrat, bo pokazal čas. Sčasoma pa se bo v hiši oblikoval tudi odnos med zasebnim in skupnim, ki je že danes, tudi zaradi značajske odprtosti stanovalk, zelo drugačen od običajnega.

 

 

 

 

DATOTEKA

Uvodnik: Eva Vasileska, Dovolite si biti presenečeni
Besedilo: Anja Planišček, Odprta in pretočna, nenavadna srečanja prostorov in materialov
Fotografije: Miran Kambič

Notranja pokrajina atrijske hiše, Koseze ob parku
Naročnik: zasebni
Arhitekt: dr. Dominika Batista, studio db_tehnoservis
Projekt: 2006-2007
Izvedba: 2007
Površine:
– pritličje 175 m2
– mansarda 119 m2
Oblazinjeno pohištvo: Klun ambienti