Živimo v času digitalnih medijev, vizualnih komunikacij, računalnikov…Vsak dan nas socialna omrežja bombardirajo z lepimi fotografijami in arhitektura tudi ni ostala izvzeta iz tega trenda. Fotografija nedvomno močno vpliva na to, kako ljudje doživljajo arhitekturne prostore in ta vpliv še naprej raste v teh digitalnih časih. Na domači arhitekturni sceni že dobrih 30 let spoznavamo slovensko arhitekturo skozi objektiv fotografa Mirana Kambiča.

 

 

Arhitektura je včasih kot ljubezen na prvi pogled.

Miran Kambič je fotograf, ki je arhitekt, arhitekt, ki je fotograf, in človek, ki je videl največ slovenske arhitekture, pa tudi največ spalnic. Kot arhitekturni fotograf je popolnoma predan dvema svojima ljubeznima, fotografiji in arhitekturi. Slovensko arhitekturo že trideset let prikazuje v najboljši luči, krmari med željami arhitektov in omejitvami prostora. Rad kolesari, ne mara pa pisanih fasad. Neutrudno trenira svoje oko in slovensko arhitekturo ponaša v svet.

Po izobrazbi si arhitekt, kako te je zaneslo v fotografijo? Oče, Mirko Kambič, je bil umetnostni zgodovinar in fotograf. Skupaj smo veliko hodili po Sloveniji, pri tem pa pogosto čakali očeta, ki je fotografiral. Ker mi je bilo dolgčas, je tudi meni v roke potisnil fotoaparat, češ, pa še ti slikaj. In me je zabavalo. Slikal sem v osnovni šoli, v gimnaziji, na fakulteti. Ko gledam nazaj, sem že v gimnaziji v glavnem slikal mesto. Stanoval sem v centru in to je bil moj foto poligon. Slikal sem gradbišče nove Prešernove, zadnjič sem našel svoje fotografije gradbišča Cankarjevega doma. Med študijem sem kombiniral: pri Fedji Koširju sem denimo eno leto fotografiral baročne in eno leto klasicistične fasade v Ljubljani, profesor Jože Koželj mi je kdaj pa kdaj naročil fotografije. Še v času študija pa sem začel sodelovati z urednico Enciklopedije Slovenije za umetnostno zgodovino, Andrejo Žigon. Takrat sem obvozil praktično celo Slovenijo in fotografiral stara mesta, gradove in cerkve. Ob tem sem se ogromno naučil. Ko sem šel fotografirat prvič, je vse viselo, perspektive so štrlele v nebo. Urednica je fotografije zavrnila, pa sem šel slikat še enkrat, pa še enkrat, dokler se ni na fotografij vse videlo, kot se mora. Naučil sem se ujeti prave sence na fasadi, da je videti plastično. Takoj po diplomi sem fotografiral za knjigo in razstavo Ivan Vurnik. To je bil res velik in lep projekt. Morda sem se zaradi tega odločil ostati v fotografiji. V Ljubljani sem samoiniciativno fotografiral nekaj novozgrajenih objektov, pripravil mapo, zbral pogum in obiskal arhitekturne biroje. Potrkal sem, pokazal svoje delo in dobil prva naročila. Pomemben vpliv je bila tudi revija AB. V njej sem občudoval fotografije Damjana Galeta. Tako sem obiskal tudi takratnega urednika, Janeza Koželja. Takoj mi je naročil fotografije arhitekture Ferija Novaka v Prekmurju. V tem obdobju je umrl znani arhitekturni fotograf Damjan Gale in se je pojavila praznina. Galeta nisem poznal osebno, videval sem ga na fakulteti, kot mlad študent pa si ga nisem upal nagovoriti. Žal mi je, da ni bilo prave priložnosti, da bi se spoznala. Po njegovi smrti sem v sodelovanju z Zmago Gale zaključil nekaj njegovih projektov. Iz Galetovih negativov sem razvijal fotografije v njegovi temnici. To je bil zame neprecenljiv pogled v zakulisje fotografovega dela. To, kako v temnici narediš sliko iz negativa, je zelo avtorski pristop. Študiral sem Galetove obstoječe fotografije in jih primerjal z njihovimi negativi ter skušal ujeti tone, temine, sence. Bilo je zanimivo učenje, študiranje dela drugega fotografa.

 

 

Dolgo časa si bil v Sloveniji praktično edini arhitekturni fotograf. Danes pa se med fotografi pojavljajo nova imena.
Ni nas veliko fotografov arhitekture, čeprav se v zadnjem času mladi vedno več odločajo za to delo. Ko sem se sam loteval fotografije, v črno-beli tehniki, je bilo sorazmerno težje začeti. Delali smo na film in z velikoformatnimi kamerami, zato si moral imeti precej znanja o fotografiji, o optiki in o kemiji. Danes pa že telefoni in tablice naredijo do neke mere popolne fotografije, poleg tega pa takoj, ko pritisneš, vidiš, kaj si naredil. Ali je fotografija pretemna, ali je zelena ali rdeča. Prej si moral vedeti, kakšne žarnice so v prostoru, saj imajo lahko rumeno svetlobo, nekatere zeleno, nekatere modro. Človek te barve sam po sebi ne vidi, saj možgani informacije predelajo. Prej si moral to vedeti in uporabljati filtre. Mislim, da je, vsaj z vidika tehnike, za mlade danes lažje začeti.

Sprememba tehnike snemanja verjetno spremeni število posnetkov, ki jih narediš. Koliko fotografij si naredil nekoč, koliko jih narediš danes?
Danes gotovo delam bolj sproščeno, saj vem, da ne stane nič več, če pritisnem desetkrat namesto trikrat. Vseeno pa vsaka dodatna fotografija pomeni malce več časa za pregledovanje in izbiranje. Mislim tudi, da so bila nekoč merila za fotografijo drugačna, fotografije izpred dvajsetih let so v primerjavi z današnjimi tehnično slabše. Potrebnega je bilo precej dela in precej znanja, da so črno-bele fotografije postale res dobre. Dolgo časa je veljalo, da je črno-bela fotografija boljša za arhitekturo, ker naj bi bolje pokazala volumne in geometrijo. Ker je arhitektura igra volumnov, črt, svetlobe in sence, arhitekti to radi pokažejo. Res, da je bila tudi arhitektura v tistih časih manj barvita. Danes je že v arhitekturi več barv, pa pri tem niti ne mislim na kričeče barve fasad. Fasade so lesene, sobe so pobarvane v odtenkih, tla so bolj barvita. Gre pa danes veliko časa za postprodukcijo. Ko
sem slikal na diafilm, sem praktično končal, ko sem pritisnil na sprožilec, le še filme sem razvil in razrezal. Danes pa fotografije naložim v računalnik, takoj naredim varnostno kopijo, potem pa pride izbiranje in na koncu obdelava. Preračunavam, ali bom smeti hitreje pobral na kraju samem ali jih bom hitreje retuširal kasneje. Včasih sedim ves teden pred računalnikom in virtualno pometam.

Vendar se tvoje delo ne konča, ko so fotografije posnete in obdelane. Za to, kako določen objekt predstavimo, je bistven izbor fotografij. Kdo ga opravi?
Ko fotografiram, naredim na primer 30 fotografij. V revijo jih gre šest, na splet jih gre deset. Arhitekt jih za objavo v reviji izbere šest. Jaz bi za objavo na primer izbral drugih šest fotografij. Ko vse skupaj pošlješ uredniku, si ta želi še tretji izbor. Vsakdo malo drugače gleda na to, kar bi rad pokazal oziroma kako sam vidi objekt. In pri tem ni prave resnice.Če bi bil zelo natančen, bi moral pripraviti komplet fotografij za na splet in drugače obdelan komplet za tisk. Tudi za različne formate morajo biti fotografije različne, ležeče ali pokončne. Potem so še predavanja, kjer bi se moral prilagajati kakovosti projektorja. Ko sem imel sam predavanja, sem si pripravil dva kompleta fotografij, obdelanih različno, in sem preveril, katere se bolje vidijo na določenem projektorju, ter potem pokazal tiste.

 

 

Arhitekt gleda na objekt kot na nekaj, kar je načrtoval več let, ti si ob njem preživel nekaj ur, urednik revije objekta mogoče ni videl v živo, vidi pa, kako bo postavljen na strani revije.
Jaz gledam kot fotograf. Všeč mi je na primer kompozicija. Arhitekt hoče pokazati, kako je poravnal os z okolico, višino, s katero je lovil sosednje hiše. Urednik pa vidi postavitev – ena velika dvostranska fotografija, po možnosti z veliko neba, da bo prostor za naslov članka. Včasih slikam objekt, za katerega se mi zdi prava kompozicija ležeča. Toda za naslovnico revije potrebujem pokončno sliko. Kako torej iz odličnega ležečega formata narediti dobro pokončno kompozicijo, da bo pri tem dovolj prostora še za ime revije in napise? Že pri fotografiranju se prilagajaš možnim načinom objave. Nekoč so fotografije naročale arhitekturne revije, urednik je izbral slike, arhitekt pa je videl le še končni izdelek in ga potrdil. Danes pa se je obrnilo tako, da fotografije naročajo arhitekti. Večina želi imeti nadzor nad objavami svojega objekta – katere slike pokažejo, kako se bo objekt objavljal. Seveda je to razumljivo, saj so pri projektu delali dolgo časa, se prilagajali in
usklajevali. Včasih pa bi bilo dobro, da bi popustili komu drugemu, denimo uredniku, da objavi kaj malo po svoje.

V kolikšni meri s fotografijo prikažeš idealizirano podobo arhitekture?
Vedno poskušam idealizirati in hišo pokazati čim lepše. Moja služba je, da objekt prikažem čim lepši oziroma čim bolj tako, kot si ga je zamislil arhitekt. Zadnjič sem na primer fotografiral nov steklen objekt. Fotografiral sem v mraku in močni odsevi neba in oblakov v steklu so se mi zdeli zelo fotogenični. Potem pa se je izkazalo, da je arhitekt hotel prikazati prosojnost objekta, kako skozi velika okna vidiš v prostor. Jaz pa sem fotografiral odseve … To je bil izziv. Potem sem izbral drugačno vreme, drugačno svetlobo in je bilo rešeno. Seveda počakam, da odpeljejo avtomobili, prosim, ali lahko odmaknejo tovornjak, pospravim reklamne table, odmaknem smetnjake. Včasih čudovit objekt stoji v slabši okolici. Kako to fotografirati? Lahko pokažeš samo objekt in tri metre trave okoli njega, lahko pa se umaknem za nekaj metrov, vzamem širši objektiv in pokažem okolico. Seveda je to odvisno od tega, kakšna je okolica in kaj kdo gleda na fotografiji. Nekdo vidi le objekt in ga okolica ne moti, kdo drug pa vidi samo grde hiše v okolici. Po navadi iščem optimalni čas za fotografiranje, ko je objekt že končan, uporabniki pa ga še ne naselijo preveč. Včasih ne morem čakati in je bolje, da je pred objektom še bager ali samokolnica, kot da bi zamudil trenutek. Če na primer končujejo tik pred zimo, ne moreš čakati na pomladansko travo. Včeraj sem fotografiral novo industrijsko halo, odlično arhitekturo. Gradbinec je malo zamujal, delovni stroji in ekipa za postavljanje pa so bili iz tujine naročeni že mesece. Hala je pokrita, manjkajo še okna, delno so prekrita s polivinilom. V en vogal so že namestili stroj, ki že obratuje, v drugem delu še brusijo pod. Ideja arhitektov pa je bila, da se fotografira hala s svetlečim teracem, v katerem bo odsevala struktura stropa. Kako v dani situaciji narediti dobro fotografijo?

 

 

Ko v Sloveniji fotografiraš arhitekturo, jo poznaš iz arhitektovih opisov, ko pa fotografiraš na potovanjih, si hiše vedno že pred tem videl na številnih fotografijah. Kako fotografiraš arhitekturo v tujini?
V tujini vidim drugačno arhitekturo, detajle in kompozicije. Pred potovanjem si z Googlom poiščem fotografije objekta, če je hiša znana, je to precej fotografij. Prvih 50 zadetkov je vedno zelo podobnih, vsi od naključnih do profesionalnih fotografov slikajo praktično isto, z iste točke. In to je ta ena fotografija, po kateri hišo vsi poznamo. Iz fotografij si ustvarim podobo objekta, okolice, volumnov, kakšna je svetloba ob različnih delih dneva. Ko pa arhitekturo vidim v živo, me vedno preseneti. To pomeni, da arhitekture ne moreš spoznavati po fotografijah, ampak jo moraš spoznavati v okolju. Ni predmet, ki ga lahko spoznaš kjerkoli, ampak je vedno del okolja, grajenega in kulturnega. Tu je promet, je hrup, je vonj. Kaj je Mediteran? V Kopru diši po morju, slišiš galebe, vohaš smrad po nafti ladij – to je Mediteran. Tega ne moreš prikazati na fotografiji, ko pa si tam, vse to čutiš, in to je okolje arhitekture, ki ti jo pomaga v celoti dojeti. Fotografija pa je približek oziroma medij, s katerim morda najlaže pokažeš arhitekturo tistim, ki je ne morejo iti gledat na teren. Zmeraj si pred odhodom rečem, da grem na dopust, na katerem ne bom slikal. Pa kmalu začnem iskati motive in kompozicije, če ne v arhitekturi, pa v gozdu, ki je lahko moja katedrala. Tako kot morajo športniki ves čas trenirati, se mi zdi, da moram tudi sam ves čas trenirati oko in iskati kompozicije.

Ali je mogoče projektirati hišo z mislijo, da bo dobro videti na fotografiji?
Pred kratkim sem v knjigi Juliusa Shulmana, znanega fotografa arhitekture, bral, da so v določenem obdobju projektirali hiše le z mislijo, kako bodo videti na fotografiji. Manj pa jih je zanimalo, kakšna bo hiša za uporabo. Mislim, da je ta faza minila, da si tega danes nihče ne more več privoščiti.

Praviš, da bi si kot fotograf pogosto želel stopiti še nekaj metrov nazaj, da bi v objektiv ujel celotno hišo. Kaj pa fotografiranje z brezpilotnimi letalniki, ki omogočajo fotografije iz perspektiv, kamor ne moreš?
Brezpilotnika imam in sem že delal z njim. A se mi še vedno zdi, da je arhitektura delana za človeka in za pogled s človeške perspektive, torej pogled s ceste. Pogled z višine je bolj urbanističen, pokaže obliko hiše, in mislim, da je skoraj vseeno, če je prikazana kar z vizualizacijo. Arhitektura je delana za človeka, ne pa za golobe. Lokal bi na primer lahko prikazal z višine sedečega človeka, saj je to perspektiva uporabnika, zato ga lahko slikam sede. Merodajen je pogled uporabnika, in tudi projekt naj bi bil narejen tako, da se ga vidi s te višine.

Kaj pa spalnica?
 Spalnica pa … recimo, da ko se uležeš, ne gledaš več. Spalnice je vedno problematično fotografirati. Večji del zaseda postelja, pokrita z zmečkano ali zalikano posteljnino, nimaš se kam postaviti. Podobno je s hotelsko sobo. Morda sta mi zato najbolj zoprn del posla. Jo pa za objavo vedno fotografiraš, saj za objave večinoma zahtevajo vse prostore.

Se arhitekturna fotografija spreminja z arhitekturo? So v njej vidni trendi?
Se spreminja, trendi obstajajo. Včasih je moralo biti nebo vedno modro, trava zelena, vse zelo barvito. Potem pride nov trend, ki zahteva bolj sivo nebo in manj nasičene barve. Bolj zaželene so bolj ali manj kontrastne fotografije. Nekaj časa se je slikalo arhitekturo brez ljudi, danes je skoraj nujno, da vključiš tudi ljudi. Tudi kot fotograf se ne moreš ustaliti v določenem stilu. Malo se prilagajaš trendom, malo pa se naveličaš enakega načina dela in poskusiš kaj novega.

 

 

Ali arhitekti kdaj zahtevajo fotografije v slogu kakega znanega arhitekturnega fotografa, denimo Hélène Binet?
 Ne tako neposredno, da bi rekli, fotografiraj kot nekdo drug. A včasih želijo temnejše fotografije z manj nasičenimi barvami, drugič svetlejše, bolj živahne. Ko arhitekti želijo fotografije, najprej pogledam njihove vizualizacije. Na njih vidiš, kateri koti se jim zdijo pomembni, pa tudi slog fotografij, ki jim je všeč.

Koliko slediš trendom arhitekture v tujini?
Sledim mednarodnim platformam, ki objavljajo arhitekturo: Dezeen, Wallpaper, World Architects, ArchDaily, Designboom. Praktično vsako jutro sedem h kavi in pregledam novice. Ni dovolj, da pregledaš lokalne časopise, ampak moraš videti, kaj se dogaja po svetu. Pri tujih projektih zanimivih birojev seveda preverim, kdo je fotografiral. In s tem sledim trendom v arhitekturi in fotografiji. Zanimivo je videti tudi, kaj objavijo naši arhitekti oziroma kaj jim objavijo na mednarodnih straneh. Vidiš, kaj se objavi in kako, katere fotografije izberejo.

Ko se na tujih portalih pojavlja slovenska arhitektura, koliko je za to zaslužna kakovost fotografije? Gotovo je zelo pomembna. Uredniki spletnih portalov objektov večinoma ne poznajo v živo, po navadi na ekran dobijo fotografije in si iz njih ustvarijo podobo objekta. Vtis nanje naredi že fotografija sama po sebi. Fotografija sama mora biti profesionalna, korektna, z dobro kompozicijo, objekt pa mora biti tudi privlačen. Lahko je hiša zelo dobra, pa te bo urednik spregledal, če zamočiš s prvo fotografijo.

Verjetno je podobno pri mednarodnih nagradah. Zadnji izbor se že pogleda v živo, večino pa izločijo že po fotografijah.
Tako je, čeprav se nagrade ne bi smele izbirati le po fotografijah. Sicer lahko, če se v fotografije poglobiš, presodiš marsikaj, ne pa povsem. Pred nekaj leti sem bil v komisiji za Plečnikovo nagrado. Vse projekte smo si predhodno ogledali na fotografijah in načrtih. Pri Plečnikovi nagradi je sreča, da so v komisiji arhitekti, saj znajo veliko razbrati iz tlorisa in prereza, je pa seveda fotografija tista, ki največ pove o projektu. In na podlagi fotografij narediš prvi izbor objektov, ki se nato preverijo v živo. Na terenu smo potem za neki objekt ugotovili, da je bil »na fotografijah pa videti bolje …

 

 

Ali svoje arhitekturno znanje prenašaš na mlajše generacije?
Ko so na visoki šoli VIST vzpostavljali program fotografije, so me povabili, da bi prevzel arhitekturno fotografijo. A sem se zaradi svojih urnikov odločil, da je ne bom. Pri svojem delu sem vezan na vreme, kratke roke, pa tudi na to, kdaj je objekt dokončan, saj ne more čakati. Ne bi se mi izšlo, če bi bil vezan s predavanji. Sem pa se dogovoril, da vsako leto odpredavam osnove arhitekturne fotografije in predstavim sodobno slovensko arhitekturo. Pogosto se mi oglasijo posamezniki, fotografi, pa predvsem študentje arhitekture, ki bi se radi kaj več naučili o arhitekturni fotografiji in sodelovali kot asistenti. A tudi tu se ne maram vezati, saj je moj urnik zelo fleksibilen, pogosto se spreminja iz trenutka v trenutek, tako da je v resnici težko v to vključiti še dodatne ljudi. Ko sem prvič pripravljal predavanje za študente, sem jim želel povedati, kako fotografirati v različnih situacijah. Pa sem si pripravil zapiske, in ko sem jih želel opremiti s slikovnimi primeri, sem ugotovil, da nimam takih fotografij, da sploh nobeno od priporočil ne drži oziroma da se jih ne držim. Osnovna navodila, kot je na primer fotografiranje po osi. Po osi sem fotografiral denimo slovenski parlament, pri sodobni arhitekturi pa je os veliko težje najti. Kje je os arhitekture Superform ali kje jo ima prizidek k Soči arhitektov DANS? To me je spodbudilo k samoanalizi, k preverjanju lastnih fotografskih strategij – nekakšna inventura, kaj in kako delam.

 

 

Kateri primeri arhitekture so te v zadnjem času očarali?
 Zgodi se, da mi je objekt na prvi pogled zelo všeč, pa ga nekaj časa fotografiram in se navdušenje izgubi. Včasih pa mi je na prvi pogled le sprejemljiv, po dveh urah fotografiranja pa sem čisto iz sebe, tako mi priraste k srcu. No, so pa tudi hiše, ki so ljubezen na prvi pogled, hiše, kjer vse štima. Tu lahko naštejem kar tri svoje zadnje projekte. Zadnjič sem fotografiral Hotel Plesnik biroja Enota, okroglo ognjišče v bazenčku sredi narave s čudovitim pogledom je fantastično. Industrijska hala biroja Superform, ki sem jo fotografiral včeraj, je prav tako fantastična. Zanimiva kovinska konstrukcija, nadsvetloba, zanimive barve, po tleh brušen teraco, prostor pa kot plesna dvorana. Takoj sem pomislil, ali je morda predobra arhitektura za svojo funkcijo. Pa sem se spomnil, da sem pred leti delal projekt industrijske arhitekture v Sloveniji in ugotovil, da so bile nekoč industrijske stavbe zelo na nivoju: stari blok termoelektrarne Šoštanj ima po tleh zloščen marmor, pa čudovita hala termoelektrarne Fala, v kateri je danes muzej. Vesel sem, da so v industriji pripravljeni investirati v dober prostor, da se investitor zaveda, da ni dovolj najcenejša rešitev. Tu pa je tudi vikend hišica Mateja Blenkuša, ki so jo izvedli okoliški mojstri. Tu ni nič spolirano
in marsikaj je postrani, ima pa dušo in veliko občutka za združevanje preteklega in sodobnega razmisleka, kaj je sodobna hiša. Letos sem delal zelo prijeten projekt za zavod za kulturno dediščino, fotografiral sem 38 mostov po vsej Sloveniji, od najstarejših do najnovejših. Z Google Street Viewom, z Geopedio in s satelitskimi posnetki sem vnaprej preverjal, kje je most in kako je obrnjen. Študiral sem, kje se da priti do njega, kako globoka je voda, kako dostopiti do mosta s čolnom. Potem pa sem imel štiri mesece časa, in vse, kar sem lovil, sta bila vreme in svetloba. Brez dogovarjanj, sam svoj šef in direktor. Užitek.

 

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Moč arhitekturne fotografije
Besedilo in fotografije: Kristina Dešman, Arhitektura je včasih kot ljubezen na prvi pogled
Portret in arhivske slike: Miran Kambič