MADŽARSKA
Za vedno v mojem srcu……Y
Trst, Italija. Njen najljubši kraj, v katerega je pred Y zahajala vedno sama. Vse do avgusta 2016, ko jo je spoznala, spustila v svojo bližino in se ji popolnoma predala. Dala ji je vse. Ljubezen, pozornost, dotike, poljube, intimo, dala ji je celo sebe. Posvečala ji je vse svoje trenutke, skrbela za njene potrebe, jo postavila pred sebe, ugajala in ji vedno dala prav. Svoje želje je dostikrat utišala, mogoče celo zavrgla. A nikoli ni bilo dovolj. Nazaj je večino časa dobivala premalo, ker žal več z druge strani ni prišlo. In s tem malim procentom ljubezni, nežnosti in pozornosti se je morala zadovoljiti. Bili so dnevi, meseci, ko je dobila premalo, a dajala veliko. Praznila se je z nenehnim dajanjem, z vlaganjem energije v zvezo, ki je bila žal enostranska. Na koncu je bila vedno kriva za vse. Naletela je na obtožbe, da ne da nič, da je bila najslabša do sedaj in da preveč zahteva. Kljub vsem obtožbam, zanemarjenju in stvareh, ki jih je Y naredila, jo je imela še vedno neizmerno rada. Za vedno se je zasidrala v njeno srce in tam bo ostala za vedno. Zakaj vse to? Ker je to ljubezen. In zaradi ljubezni narediš vse. Res vse! V spomin...za vedno...Y Natalija nosi turkizno obleko brez rokavov: Oktober Maja ima oblečeno črno blazer Sportmax: Max Mara črne hlače: Sportmax Maja nosi brezrokavnik: Max Mara črne hlače Sportmax: Max Mara; bela majica in črne široke hlače: stylist’s own Natalija nosi svileno bluzo Malene Birger: Vale Novak -Trgovina s konceptom jakna:
Raumplan v mansardi
Ali je res, da so najlepša jutra v Kamniku? Po navedbah arhitekta Benjamina Hafnerja se že zdi tako. Pred petimi leti je namreč načrtoval prenovo mansarde enostanovanjske hiše v prostorno in svetlo stanovanje s čudovito jutranjo svetlobo. Prostori stanovanja so višinsko ločeni, kljub temu pa se medsebojno prepletajo in vabijo sonce skozi veliko fasadno odprtino. Svetloba bivanja, Hiša ob soncu V neizkoriščeni mansardi hiše z višinsko zamaknjenim prerezom si je mlada družina poiskala nov dom. Bivanje na višini, nad naseljem, ponuja prelepe poglede na Kamniško-Savinjske Alpe, zato je bila želja naročnikov čim bolj odpreti bivalne prostore in predvideti površine za uživanje na prostem. Načrt hiše je bil popolnoma prevetren, tako da so bile odstranjene vse notranje stene, namesto njih pa je arhitekt zasnoval novo konstrukcijo iz armiranobetonskih okvirjev s konzolno obešenima terasnima površinama. Tako so se lahko mali prostori zlili v veliko, odprto celoto, ki lahkotno, za pol etaže, prehaja med prostori hiše: v najnižjem delu je otroška soba, pol etaže više spalnica s knjižnico, najbliže soncu pa je velik dnevni prostor. Stopnjo zasebnosti namesto vrat uravnavajo veliki leseni paravani na stiku posameznih prostorov in višinski zamik med različnimi bivalnimi funkcijami. Vzhodna in zahodna fasada sta v celoti odprti navzven, pred soncem in pogledi pa ju ščitijo poteze obeh balkonov. Vzdolž južne fasade poteka neprekinjena, linijska poteza oken: od tod je moč spremljati ulični vrvež spodaj in tu se vsako jutro znova odvije igra sončnih žarkov, ki po tleh hiše rišejo svojo pot skozi svetli interier.
Hrepenenje
Vsako človeško srce je polno hrepenenja. Naj se gre za hrepenenje po družini, ljubezni, karieri ali popolni torbici. Svet lepih prestižnih stvari je lahko marsikomu nedostopen, tudi njej je. Meseci zbiranja denarja se na koncu obrestujejo, ko v rokah pristane dragocen kos in je za vedno njen. Neprecenljivo. white Body Patrizia Pepe Black 55 Bag Lara Bohinc: Trgovina s konceptom,Ljubljana pink bag: SportMax bracelet: Lara Bohinc brown bag: Grošelj brown bag: Furla DATOTEKA: Uvodnik: Pier Noir, Hrepenenje photography and styling: Špela Kasal model: Ajda
Jutro
Dolga noč, razbolele noge in stopala, polne misli, predvsem pa prazen razum. Prebuja se že dan, delavci odhajajo na delo, starši hitijo z otroki v vrtec, smetarji pa pobirajo smeti in čistijo ulice. Ob cesti čakajoča na prevoz, kot vedno zamujajoč se ozre na okolico. Valerija’s black shoes: Leonora Mark, Ave Femina DATOTEKA: Uvodnik: Pier Noir, Jutro photography and art direction: Špela Kasal styling: Jera Puterle makeup: Bojana Zmazek model: Valerija Kelava
Iluzija
Soba prestižnega hotela, igranje z lučmi, sencami ter zaznavanje vseh čutil. Vse to vodi do popačenja, čutnega zaznavanja. Vsako čutilo lahko zapeljejo iluzije. Zaznavanje teh je različno. Nekateri jih zaznavamo, nekateri pa ne. Najbolj znane in zaznane so optične iluzije. Igranje s svetlobo, ogledali, telesom in podobo je odvisno od dojemanja in dopuščanja. Dopuščate iluzijo v svojem življenju? Mi jo. Prepustite se in izkusite svojo iluzijo. Danica’s leather top: Madame Demode pants: Madame Demode shoes: Stiefelkönig earring: stylist’s own woolen jacket: Boris Pavlin earring: stylist’s own black sequined shoes:Beverly Jeldman, Stiefelkönig leggings: Oktober Danica’s black dress piece worn as skirt: I-gle top: stylist’s own necklace: vintage black sequined shoes: Beverly Jeldman, Stiefelkönig leggings: Oktober cocktail dress: Boris Pavlin leggings: Oktober boots: stylist’s own bracelets: stylist’s own black top: I-gle panties: Wolford boots: stylist’s own stockings: stylist’s own earring: stylist’s own DATOTEKA: uvodnik: Pier Noir, Iluzija photography and art direction: Špela Kasal styling: Nataša Hrupič and Špela Kasal assistance: Mina Žabnikar hair: Neven at Blow makeup: Suzana at Blow model: Danica, Talia Models, Zagreb retouch: Sanja at Alten thanks to Viktorija and Jera
Knjižnica, ki pripoveduje
Vrhnika je vse do začetka 21. stoletja veljala za center slovenske usnjarske industrije in veliko ime evropske usnjarske panoge. Ko je bila Industrija usnja Vrhnika (IUV) leta 2008 primorana zatoniti, je za seboj pustila marsikaj. Med drugim prazne industrijske prostore in tisočere zgodbe. Prazne prostore so naselile knjige Cankarjeve knjižnice Vrhnika, zgodbe usnjarne pa so ostale prav tam, kjer so se porodile. Arhitekti iz skupine Delavnica so projekt zastavili tako, da jih mojstrsko všili v novo knjižnico. Prečuden kraj Knjižnice so največkrat kraj, kjer nas prevzamejo zgolj in le knjige. Pogled na polne stene knjig, vonj po papirju, šelestenje listov v čarobni tišini. Zato si, vsaj arhitekti, po navadi domišljamo, da mora biti prostor knjižnice čim bolj nevtralen, izčiščen, domala asketski. Cankarjeva knjižnica na Vrhniki pa ni takšen prostor. Je prečuden kraj, poln zgodb, zgodovine, spominov, pa tudi današnjega časa, z vso žalostjo in veseljem. Knjige se zaradi tega ne počutijo nič bolj odrinjene. Nasprotno, prepričan sem, da so tu zares doma. A začnimo na začetku. Z odločitvijo novoizvoljenega župana, da podpre zamisel direktorice knjižnice, naj na nekdanji lokaciji knjižnice ne gradijo načrtovanega prizidka, temveč knjižnico raje preselijo v izpraznjene prostore, ki jih je za seboj pustil propad Industrije usnja Vrhnika. Stavba nekdanje šivalnice je bila zgrajena v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in je bila še v povsem dobrem stanju. Odločitev za selitev je bila zato ne samo, kot radi rečemo, trajnostna in etična, ampak tudi ekonomsko upravičena. Da zgodbe o novi Cankarjevi knjižnici s
Tretji poletni dan
Prebudi te žgečkanje po obrazu. Odpreš oči, zazreš se naokoli in ugotoviš, da si sredi velikega travnika, polnega cvetja, ki nenavadno diši. Ta vonj te popelje na dopust, popotovanje po novih krajih, kulturah, katere odkrivaš, okušaš in raziskuješ. Vstaneš in se podaš v raziskovanje neokrnjenega sveta, v katerem si pristal. Uvod v poletne dni... Dragana’s top: Patrizia Pepe, Trgovina s konceptom pants: Nataša Peršuh, Squat shoes: Leonora Mark, for Spijkers en Spijkers Alenka’s dress: Oktober bracelet: Kenneth Jay Lane, Trgovina s konceptom leggings: stylist’s own shoes: Leonora Mark, for Spijkers en Spijkers Dragana’s shirt dress and belt: Oktober stockings: Wolford shoes: Leonora Mark, for Spijkers en Spijkers Alenka’s black dress: Oktober golden bracelets: Malene Birger black and gold bracelet: Kenneth Jay Lane; both Trgovina s konceptom, Ljubljana boots: Leonora Mark, Ave Femina Dragana’s little black dress: Vodeb golden leggings: stylist’s own shoes: Leonora Mark, for Spijkers en Spijkers Alenka’s top: Oktober leggings: stylist’s own necklace: Lara Bohinc, Trgovina s konceptom shoes: Leonora Mark, for Spijkers en Spijkers DATOTEKA Uvodnik: Pier Noir, Tretji poletni dan photography and art direction: Špela Kasal styling: Ajda Metlikovič and Špela Kasal hair: Nejc, Mare Dresura Frizure makeup: Petra Hartman models: Alenka and Dragana retouch: Sanja at Alten location: Arboretum Volčji potok
Na kavo v gradbeno jamo
Začasna raba prostora v urbanem okolju je aktualna tema. Ozirajoč se na naš svet, katerega edina stalnica je sprememba, je zmožnost fleksibilnega razmišljanja in upravljanja s prostorom ključna, da slednji pre/za/živi. Pametno upravljanje z urbanim prostorom je daljnovidno, osredotoča se tudi na to, da je prostor izkoriščen v svojem razvoju, se odpira uporabnikom in je zmožen prilagajanja njihovim potrebam v času. Gradbene jame so večkrat primer (začasno) stagniranega območja, ki v času svojega razvoja lahko pomeni prostor številnih možnosti uporabe. Preberite si o pisani živahni kavarni v gradbeni jami! Degradirano urbano območje, gradbeno jamo, ki je ostala po rušenju stavb, so oblikovalci Myerscough in Morgan preoblikovali v enkratno javno prizorišče za druženje. Zasnovali so kavarno, gledališče in prostor srečevanj, ki je postal lokalna znamenitost . V sklopu območja je še amfiteater, dostopen prek klančine in pohodnih stopnic ter obkrožen s parkovno ureditvijo. Myerscoughova ekipa je vodila zasnovo in izvedbo novega prizorišča, dokončano v samo 16 dneh. Fasada kavarne je oblikovana z gradbenimi odri, ki nosijo besede iz pesmi (tvita) Lemna Sissaya: TO JE HIŠA. TO JE POT. TO JE PREHOD. TO JE ODPRTJE. TO JE JUTRO. TO JE OSEBA, KI PREHAJA. TO JE OČESNI STIK. THIS IS THE HOUSE. THIS IS THE PATH. THIS IS THE GATE. THIS IS THE OPENING. THIS IS THE MORNING. THIS IS A PERSON PASSING. THIS IS EYE CONTACT. DATOTEKA Uvodnik: Zala Bokal, Na kavo v gradbeno jamo Besedilo: Nina Štrovs, Poezija na gradbišču Lokacija: Greenwich, London Oblikovanje:
Nevsiljiv dodatek
Leta 2012 je bila zaključena funkcionalna in estetska prizidava, ki nosi naziv "Vila T", kot dozidava k eni izmed ljubljanskih vil arhitekta Josipa Costaperaria. Ofis arhitekti so skrbno in premišljeno zasnovali razširitev osnovnega bivalnega prostora, kjer v spodnji etaži živi družina z gibalno ovirano osebo. V etaži nad njo je stanovanje drugega lastnika, kateremu streha novega objekta služi kot njegova terasa. Vila T je primer uspešne in domiselne dozidave, ki s svojo nevsiljivo podobo nad vse smotrno in uporabno nadgradi in izboljša osnovni prostor za uporabnike, obenem pa nudi zunanjim opazovalcem lepoto in estetiko s svojim zunanjim izgledom. T- ista vila Prizidkarstvo je pri nas razširjen pojav. Temelji na računici: če tule malo razširimo in tamle še kaj nadzidamo, bomo rešili naše bivanjske potrebe za nekaj let. To me spomni na znanca, ki mi je pred časom razkazoval bogato dediščino stoletja starih ženskih oblek. Pripadale so njegovi materi in še pred tem njeni ... Še danes bi bile uporabne, če se ne bi v tem času slog oblačenja tako spremenil. Kakovosten material, brezčasen kroj, z zadržanim tradicionalnim dekorjem. Seveda so šivilje vse te obleke večkrat predelale, prilagodile kroj, kaj dodale, prišile, nadšile ali pa popravile poškodbe. Takrat se je to izplačalo. Hiša je, kot pogosto pravijo, naša tretja koža, obleka pa druga. Krojačem človeških bivališč pravimo arhitekti. Pred stoletjem je v Ljubljani deloval arhitekt Josip Costaperaria. Znamenita je njegova nadzidava sodne palače. Zgradil pa je tudi več vil in stanovanjskih blokov na Vrtači in v bližini.
Knjigarna, cerkev in kava
Nič nenavadnega ni, če se stare zgradbe pretvarjajo v nekaj drugega. Tudi cerkve so lahko več kot le zbirališča vernikov. Torej, kaj potem, ko prostor ni več uporaben za predvideni namen? Kako postopiti in kako bi lahko obstoječa stavbna struktura sprejela novo funkcijo? V nizozemskem mestu Maastricht so arhitekti Merkx + Girod izkoristili prostora dominikanske cerkve in so umestili čudovito knjigarno. Sam prostor se že več kot 200 let ne uporablja kot cerkev. Preden je postal knjigarna, je služil kot parkirišče za koles, izpitna dvorana za študente, božični trg in prizorišče raznih prireditev in dogodkov. V knjigi Izvir (CZ, Moderni klasiki, 2009) pisateljice Ayn Rand genialni arhitekt Howard Roark kot svoj življenjski projekt snuje tempelj, prostor, namenjen kontemplaciji, filozofiji in estetiki. To bi bil prostor, ki bi ponujal razkošje udobne intime, hkrati pa omogočal druženje in srečevanje ljudi v atmosferi vzvišene estetike in etike. Stari cerkveni tempeljski objekti, obdarjeni z razkošnimi prostorskimi dimenzijami in ozaljšani s stoletno patino pretečenega časa, so še posebej primerni za preobrazbo v sodobne templje. V dobro založenih knjigarnah se je moč napajati z neizčrpno močjo znanja. Ni ga problema, dileme, situacije, ki je ne bi že nekdo zapisal v knjigi, pravijo. Arhitekturna zasnova nove knjigarne izkorišča razkošno zgodovino in volumen stare dominikanske cerkve. Arhitekti so v prostor vstavili monumentalno črno pohodno konstrukcijo, ki služi kot stojalo za knjižne police. Zasnova ne skuša obstoječega prostora ne preseči ne negirati, ampak poudarja prostorsko izkušnjo. Projekt je prejel prestižno nagrado za nizozemski interier leta (Lensvelt de Architect Interior
Reciklirano letališče
Leta 1992 so zaprli münchensko letališče Riem, ki je poleg ostalih funkcij postalo tudi novo prizorišče državne vrtnarske razstave Buga. Razstavo Buga oziroma sejem prirejajo vsaki dve leti. V sklopu sejma izbrani krajinski arhitekt načrtuje velike površine. Leta 2005 je bil za postavitev Buge izbran krajinski arhitekt Reiner Schmidt, ki je svoje ideje prelil na 200 hektarjev veliko površino. IZ ŠIŠKE NA JEŽ'CO V MÜNCHEN PO ROŽ'CE Po dvainpetdesetih letih delovanja so leta 1992 zaprli münchensko letališče Riem in na drugi lokaciji naredili novo. Tretjino zemljišča nekdanjega letališča so namenili novemu sejmišču, tretjino stanovanjski pozidavi za 16.000 prebivalcev, tretjino pa za nove zelene površine, ki naj bi prinesle celotnemu območju in mestu novo kvaliteto življenja. Prav tu so lani organizirali tudi državno vrtnarsko razstavo Buga, ki jo v Nemčiji že od leta 1951 prirejajo vsaki dve leti. Priprav so se lotili že leta 1995, ko je na mednarodnem natečaju za ureditev 200 hektarjev velikega parka zmagal francoski krajinski arhitekt Gilles Vexlard. Leta 1998 so začeli urejati park. Oblikovan je z močnimi grafičnimi potezami, zasadili pa so ga s 30.000 avtohtonimi drevesi in 8.650 grmi ter na novo naredili 12 hektarjev veliko jezero s plažo. Leta 2000 so na mednarodnem natečaju za postavitev razstave Buga 2005 izbrali krajinskega arhitekta Reinerja Schmidta. Pri oblikovanju razstave si je arhitekt za rdečo nit izbral strukture rastlin, organske tlorise, menjavo perspektive in razmerja med majhnim in velikim. Tako je poleg 200 hektarjev velikega parka nastalo še 130 hektarjev veliko razstavišče.
Stari ovoj in nova zabava
Ohranjanja vredna očiščena struktura je pogost pojav pri prenovah starih meščanskih hiš, za katere vemo, da lahko v njih pričakujemo naravne materiale in romantične konstrukcije. V centru Maribora je staromeščanska hiša ponudila svoje opečnate stene, arhitekti pri AB objekt pa so jih nadgradili s presenetljivo oblikovanim pohištvom, namenjenim zabavi, ki v vsaki sobi izziva drugačno dejanje. Prenova z odvzemanjem, nevsakdanje in privlačno Arhitekti biroja AB objekt so se prenove stanovanja v historičnem jedru Maribora lotili temeljito – do temeljev, do osnove. Stanovanje, malce manjše od 100 m2, je del meščanske hiše na Mladinski ulici v Mariboru in je bilo pred prenovo zelo dotrajano. Arhitekti so v prostor stopili na svojevrsten način, ki je obenem povsem razumljiv in po svoje zelo osnoven. Odločili so se za koncept popolnega očiščenja obstoječega namesto dodajanja novega. Ko so olupili ves omet, se je ponudila veličastna struktura gradnikov konstrukcije – opeka in njene sestavljanke so postale močan element prostora. S tem je nastala tudi zanimiva časovna alegorija. Vidna konstrukcija v opeki staromeščanske stavbe izziva uporabo danes priljubljenih vidnih betonov v sodobnih objektih. Opeka je izjemno lepo ohranjena, saj je bila celo stoletje zaščitena za sloji ometa. Prostor so nato še popolnoma odprli, odstranili vse obstoječe predelne stene in vsa vrata, v edinem ohranjenem konstrukcijskem zidu pa so ohranili kakovostne lesene podboje. Avtorja projekta Boštjan Matul in Vita Posinek pravita, da se tak koncept pogosto izkaže za najboljšega – da lahko arhitekt k višji kakovosti bivanja prispeva z odvzemanjem namesto