7.-8. April

Lokacija

Mesto oblikovanja
Dunajska cesta 123
Ljubljana, Slovenija

KONFERENCA BIG ARHITEKTURA POZNATI SE / ZNATI / SPOZNATI SE

človeško / tehnično / osebno

Dvodnevna konferenca o arhitekturi bo raziskovala odnos med kakovostnim oblikovanjem, inovacijami, odzivi in ​​spremembami. Prvi dan bo posvečen praktičnim temam, inteligentnim fasadam in svetlobi v arhitekturi. Govorniki bodo drugi dan razpravljali o tem, kako lahko kritični regionalizem, ki vključuje arhitekturno teorijo in prostorsko prakso, pomaga rešiti različne vrste kriz v tretjem tisočletju. Krize, vsaj v smislu prostora, postajajo vse bolj globalne, pa naj gre za urbane, ekološke, gospodarske ali zdravstvene težave.

Svetloba je več kot samo svetloba

7. April

Svetloba ima na področju oblikovanja prostora mnogo več kot zgolj funkcionalno vlogo, t.j. omogočiti, da je nekaj vidno. Na tej točki svetloba prestopa svoje racionalne okvire in preide na področje iracionalnega, celo duhovnega. To še posebej velja za naravno svetlobo, ki je, za razliko od umetne, po svoji pojavnosti bistveno bolj kompleksna in težko ukrotljiva. Trditev, da je svetloba, kljub svoji »nematerialnosti«, svojevrsten gradbeni material dokazujejo mnogi primeri arhitekturnih stvaritev, ki jih pretanjen občutek za oblikovanje svetlobe povzdiguje iz ambientalnega nivoja na nivo miljeja. Kjer doživetje arhitekture preide iz posvetnega v spiritualno. Svetloba in, posledično, senca arhitekturo osmislita ter jo umestita v geografski in kulturni kontekst prostora in časa. Med Soncem,
ki je še vedno naš najbolj trajen in trajnosten izvor svetlobe in plamenom sveče, ki še vedno velja za najbolj intimen način osvetlitve, se nahaja brezmejno morje možnosti, ki jih, na eni strani, podpira sodobna tehnologija ter na drugi strani kreativna odličnost ter premišljena in inovativna uporaba svetlobe pri oblikovanju prostora. Prav odkrivanju vsega zgoraj naštetega je namenjen letošnji dogodek BIG arhitektura.

Kurator: dr. Tomaž Novljan

Inteligentne fasade

Preplet dejavnikov z osrediščenjem na uporabnika

7. April

Inteligentna fasada ne predstavlja več zgolj dodane vrednosti, pač pa nujo, brez katere zgradba ne more pravilno delovati. Razvoj gradbene tehnologije, ostrejše zahteve zakonodajnih teles, ki jih narekuje okoljevarstvena politika, ter višja pričakovanja uporabnikov prispevajo k nadaljnjemu razvoju stavbnega ovoja. Da bi lahko ustregli tem zahtevam in pričakovanjem, fasade postajajo prilagodljive, interaktivne in inteligentne. Ustrezna zasnova fasadne opne ima lahko številne pozitivne vplive na uporabnike stavbe in na njeno okolico, obenem pa ključno prispeva k učinkoviti rabi energije v stavbi. Inteligentna fasada tako izboljšuje pogoje naravne osvetlitve v notranjih prostorih, omogoča nemotene poglede navzven, vzpostavlja pretok svežega zraka ter, med drugim, zbira in izkorišča sončno energijo ali vodo. Navkljub vsemu pa fasada še vedno predstavlja tudi obraz stavbe v javnem prostoru. Z razvojem tehnologije fasadnega ovoja, si lahko stavbe danes nadenejo svobodnejši izraz ter vzpostavijo bolj odprto komunikacijo z zunanjim prostorom.

Kurator: dr. Jernej Markelj

Vpogled v mesto z mesta

Kriza globalizacije in kritični regionalizem

8. April

Paul Ricoeur: »Kako postati moderen a ne izgubiti stika s tradicijo«

Na simpoziju bomo preverili, kako lahko v tretjem tisočletju kritični regionalizem, ki ni samo arhitekturna teorija, temveč prostorska praksa, pripomore pri reševanju kriz, ki vsaj prostorsko postajajo vedno bolj globalne, najsi bodo urbane, ekološke, ekonomske ali zdravstvene.

Angleško ameriški arhitekt in zgodovinar arhitekture Kenneth Frampton, je v svojem znamenitem eseju K kritičnemu regionalizmu, ki ga danes lahko razumemo kot odgovor na nekritičen nastop postmoderne, že leta 1983 opozoril, da „univerzalna civilizacija“ brez upoštevanja „avtonomnih kultur“ ne more reševati problemov celega planeta. Po padcu Berlinskega zidu leta 1989, ko se je sesul bipolarni svetovni red, in pretresu Wall Srtreeta 2008, ko se je resno zamajal tudi prvi poizkus „globalizacije“, postaja vedno bolj jasno, da čas za kritični regionalizem šele prihaja. „Kulturna raznolikost“ je za preživetje celote našega sveta ključna, podobno kot je „biološka raznovrstnost“ bistvena za dinamično ravnovesje tega planeta. Seveda ni naključje, da so to prvi spoznali prav znanstveniki, ki raziskujejo habitate, torej prostore, ki niso abstraktni, temveč življenjski.

Kritični regionalizem omogoča preobrat, ki spreminja razmerja med globalnim in lokalnim, središčem in robom, virtualnim in realnim. S pomočjo fenomenologije čutov, ki jo pretanjeno razvija finski arhitekt Juhani Pallasmaa ter z razbiranjem in uporabljanjem prostorskih principov lahko arhitekturni in urbanistični razvoj usmerimo tako, da poveže moderno in tradicionalno, znanstveno in umetniško, tehnološko in naravno. Tak urbani razvoj, ki bo uglašen s človekom v njegovem kulturnem in naravnem okolju, ne bo več samo trajnosten, temveč zares trajen.

Danes po padcu modernističnih ideologij in postmodernističnih imagologij mesta ne izgubljajo samo „auro“, kakor je v 20. stoletju prvi opazil Walter Benjamin, temveč tudi temeljno orientacijo, zunanjo do narave in notranjo do kulture. V neskončni “suburbiji” industrijske cone zamenjujejo komercialni mega centri in giga tovarne, poleg zaporednih ekonomskih nastopa vedno bolj globalna ekološka kriza in celo apologeti znanosti in tehnologije kot sta Hawking in Musk opozarjata, da se problemi zaradi nereguliranega izbruha t.i. „umetne inteligence“ lahko še stopnjujejo. Ne samo ekonomska in finančna kriza leta 2008, tudi pandemija virusa Covid-19, najnovejša globalna kriza, na katero nihče ni bil in ni mogel biti pripravljen, nas sili v premislek temeljev naše civilizacije. Krize ne smemo samo pasivno spremljati. “Crisis” je starim Grkom pomenil trenutek odločitve, zato je v trenutkih krize dobro mislit temeljito in delovati učinkovito. Najti moramo novo ravnotežje ne samo med humanim in tehničnim, industrijskim in postindustrijskim, produkcijo in tržiščem, urbanim in suburbanim, temveč tudi novo širše in globlje ravnovesje med človekom, kulturo in naravo.

Moderna epoha je bila »utopična«, postmoderna celo »atopična« (ne-prostorska), stvarni prostor je bil obakrat izgubljen in pozabljen, zato je ključno, da v obdobju krize iz »utoposa« sestopimo v dejanski »topos«. Iz različnih kultov postmoderne »navidezne resničnosti (vitrual reality), v katerih so “resničnostne oddaje” (reality show) skrajni znak oslabele realnosti, se moramo prebiti v kulturo resničnega, v prostost in preprostost stvarnega prostora. To je mogoče, če v skladu z načeli trajnostnega razvoja in kritičnega regionalizma priznamo zakonitosti tega planeta, ki so kakor DNK že vpisane v naravno in kulturno dediščino. Skrajni čas je da prepoznamo dejansko vrednost zgodovinskih jeder naših mest, trgov in vasi, ki so že uglašene z naravnimi pogoji, zgodovinskimi danostmi in človeškim merilom. Zgodovinsko mesto z vsemi časovnimi in prostorskimi sloji ni samo abstraktni palimpsest Bahtinovega kronotopa in Einsteinovega časovno prostorskega kontinuuma, temveč stvarni življenski prostor konkretnega okolja, zapis arhitekturnega jezika in nabor prostorskih principov, zaloga znanja in vzorov, ki na lokalne pogoje odgovarjajo univerzalno. Danes je mogoče povezati najsodobnejša spoznanja umetnosti in znanosti, arhitekture in urbanizma z najstarejšimi izkušnjami in modrostmi grajenja. Arhitektura je najbolj učinkovito in nastarejše orodje tranostnega razvoja. Že Vitruvij omenja trajnost kot »firmitas«, a so jo doslej večinoma razlagali v zoženem pomenu besede kot trdnost konstrukcije in trajnost materialov, v širšem smislu pa pomeni tudi stabilnost, konstantnost in vzdržljivost, arhitektura torej je lahko najstarejši in ključni vzvod vzdržnega razvoja.

Arhitektura, ki temelji v resničnem porostoru, lahko poveže mikro in makro raven, umetniško in znanstveno, humano, tehnično in naravno. Z načeli „kritičnega regionalizma“ (Frampton), „ fenomenologijo čutov“ (Pallasmaa) in „prostorskimi principi“, s prostorskim znanjem je mogoče narediti temeljni obrat urbanega razvoja. V središčih naselij je treba je izpeljati celovito prenovo in revitalizacijo zgodovinskih jeder, na robu pa hkrati reurbanizacijo slabo urbanizirane suburbije, ki je bila projektirana po meri danes že zastarele industrializacije in avto-mobilizacije … Seveda prenova ne sme biti orodje praznenja zgodovinskih jeder pod krinko sodobnih pojmov gentrifikacije in turistifikacije, ki zvenita grdo, a še grše odmevata … saj dejansko pomenita propadanje avtentičnosti in identite mest. Le sistematična in celovita prenova omogoča revitalizacijo stvarnega življenja, podporo človeku, sosedstvu in skupnosti v njihovem kulturnem in naravnem okolju. Tako lahko urbano spet postane ubrano.

Namesto, da se izgubljamo v različnih postmodernih „navideznih resničnostih“ (virtual reality) in „resničnostnih oddajah“ (reality show), da ljudje tavajo v sodobnih kot izgubljeni v starodavnih labirintih, bi morali predvsem ponovno odkriti resničnost. Ne potrebujemo zgolj analize primerjav med objektivnim in subjektivnim, tehnološkim in človeškim, zunanjostjo in notranjostjo, tisto kar res rabimo je vpogled v dejansko stanje stvari, tukaj in sedaj, „vpogled v ume(s)tnost mestnosti.“

Kuratorji: Janko Rožič (Odprti krog) & Erik Jurišević, Mirjana Lozanovska, Silvija Shaleva (KONNTRA)

Predstavitve zmagovalnih projektov

7.-8. April

Serija kratkih, konciznih predstavitev nagrajenih projektov BIG SEE, z namenom soočiti kritično razmišljanje o kakovosti v arhitekturi in vzpostaviti komunikacije znotraj stroke in širše.
7. April: BIG SEE Interior Design Awards
8.April: BIG SEE Architecture Awards

Okrogla miza: Arhitekturni izzivi v regiji

7. April

Predstavniki arhitekturnih institucij o izzivih in strateškem pomenu vključevanja kakovostnega arhitekturega načrtovanja v razvoj regije.

Go to Top