Kako danes sodobno bivati v stolpnici, zgrajeni pred 57 let? Na to vprašanje sta odgovorila prof. Miloš Florijančič in Vita Kobal, ko sta leta 2013 prenovila stanovanje v Ravnikarjevi stolpnici na Štefanovi ulici v Ljubljani. Ocena arhitekture je le čas, to stanovanje je pa pogled v racionalni zasnovi stolpnice ki še danes ustvarja prostor za moderno bivanje v centru mesta. Preplet starih in novih principov oblikovanja se kaže v ohranjenih in preoblikovanih prehodih med prostori in skrbno oblikovanih podrobnostih pohištva.

 

Kontrapost
Ko je Edvard Ravnikar leta 1961 zgradil stolpnico na Štefanovi ulici v Ljubljani, je bil to svojevrsten eksces. Namesto vogalnega objekta je stolpnico glede na obstoječo geometrijo postavil pod kotom 45 stopinj. Kaj je želel s tem povedati? Je želel negirati dotedanji urbanizem? Ga je želel nadgraditi? Je želel zapisati duha tistega časa? Ali pa je preprosto razumsko iskal nove kvalitete mesta in skušal z zmanjšanjem zazidalne površine in z gradnjo v višino ustvariti mestu nove prednosti?

 

 

Rigidno urbano mrežo je razgibal, kot urbanistični kontrapost: če znameniti Nebotičnik nosi vso težo kompozicije, je stolpnica na Štefanovi dinamična in lahkotna. Objekt je eksperiment, kako v ortogonalno mestno mrežo vnesti modernistične dogme. Stroj za bivanje zavzame le del parcele in se namesto v širino razvije v višino. Tako mestu in prebivalcem stavbe nameni nove zelene površine. Te naj bi delovale kot nekakšna vmesna cona med mestom in stanovanji. Tlorisna zasnova bloka je preprosta in racionalna. Konstrukcija omogoča različne funkcionalne razporeditve. Objekt živi s časom in spremlja potrebe svojih uporabnikov. Čas se spreminja, tehnologija napreduje, nastajajo novi materiali in kakovost življenjskega okolja se izboljšuje. Časovna distanca nam lahko odgovori na vprašanje, ali je bil Ravnikarjev eksperiment uspešen.

 

 

 

Stanovanje prof. Miloša Florjančiča ima dva obraza. Tistega pred prenovo in tistega po njej. Da razumemo celoto, moramo videti oba. Gre za identično misel v različnih časovnih okvirih. Za razliko od človeških obrazov gre tu za obraz, ki se pomladi, a ohrani izkušenost in zgodbe preteklosti. Prvotno stanovanje je imelo prehode med prostori odprte od tal do stropa. Prostori so se prelivali drug v drugega. Novo stanovanje ima to lastnost še poudarjeno. Vrat praktično ni več, razen vhodnih, vrat v kopalnico ter drsne stene v spalnici in dnevni sobi.

 

 

 

Prvotno stanovanje je bilo v času nastanka zelo moderno. Omare so bile integrirane v stene oziroma so bile njihov del. Bile so kot nekakšne funkcionalne membrane med prostori in z velikimi zasteklitvami so ustvarjale zanimiv občutek vibriranja med njimi. Novo stanovanje to idejo še nadgradi. Omare so funkcionalni objekti, ki lebdijo med tlemi in stropom. Prostor se preliva okoli njih. Zasteklitve so postale pomične in nikdar povsem ne prekinejo prostora. Prvotno stanovanje je imelo za tisti čas vgrajene sodobne materiale. Linolej, tapison itd. V novem stanovanju so uporabljeni isti materiali. Dodan je še brezčasen črn naravni kamen iz kamnoloma Drenov grič, ki ustvarja posebno prefinjenost. Preplet starega in novega lahko iščemo vse do najmanjših detajlov. Ročaji prvotnih omaric so se v novem prostoru spremenili v lajtmotiv. Vertikale ustvarjajo vzvišen ritem in poudarjajo vertikalno vpetost prostora, točkovni ročaji pa kot drobni poudarki dajejo ritem arhitekturnemu izrazu.

 

 

 

 

DATOTEKA:
Uvodnik: Eva Vasileska, Kako nekoč moderno stanovanje znova postane sodobno?
Besedilo: Matevž Granda, Kontrapost
Fotografije: Miran Kambič

Arhitektura: Miloš Florjančič, Vita Kobal
Lokacija: Ljubljana
Leto prenove: 2013
Lokacija: Ljubljana
Leto izvedbe: 2013

Omogočajo: