Prastari spoj narave in kulture – Star kozolec na vrtu, hlev z apartmaji in hišice v krošnjah
Hiša Raduha, ki nosi ime po bližnji gori, je gostoljuben prostor s tradicijo. V starem jedru kraja Luče pri Savinji je prve goste sprejela že leta 1875. Arhitekti Janko Rožič, Gašper Drašler in Matjaž Suhadolc so v letih 2011-2012 hišo in njeno okolico obogatili s preselitvijo starega kozolca na njen vrt, ureditvijo gospodarskega poslopja z apartmaji in hišicami v krošnjah dreves.
PREPLET OKUSA
V projektu za Hišo Raduho v Lučah ob Savinji smo povezali več manjših stavb v vrtu stare vaške gostilne v celovit prostorsko uglašen koncept. Začeli smo s prenovo starega kozolca, ki sta ga lastnika Martina in Matjaž Breznik že pred leti postavila v vrtu in tako rešila gotovega propada. Nadaljevali smo s samoniklo postavitvijo hišic med krošnjami in prvi del projekta zaključili z rekonstrukcijo stare štale. Že s prenovo kozolca smo se držali načela, da se fasade in konstrukcije tega »spomenika slovenskega ljudskega stavbarstva« (Mušič) skoraj ne dotaknemo. Z minimalnimi posegi v notranjosti smo ga oživili za ljubitelje narave, kulture in kulinarike. Spoštovali smo konstrukcijsko logiko, ker je osrednji prostor ozek, smo mu pustili, da se razširi navzgor. Če si omejen v širino, lahko, kakor v naravi, rasteš v višino. Stekleni obod znotraj lesene konstrukcije omogoča, da se pokaže »tagosti križ«, ki je kakor pravijo stari mojstri, »samo za lepoto«. Kakor lepo povzame Marjan Mušič: »Kakor da je zrasel iz zemeljskih moči, se je v ljubki krivulji stebrov vzpel kvišku, prosojen kot filigran, breztelesen in vendar poln življenja, oblikovan v samorastni zakonitosti – vizija arhaičnega templja.« Navdušenje gostov priča, da prastari spoj narave in kulture še vedno deluje. Minimalistično oblikovanje pokaže, da Miesov »manj je več« velja tudi v drugačnem prostoru in času, manj novega lahko pomeni več in bolje razumljeno staro. Vsa oprema je iz naravnih materialov, les hrast in oreh, kovina, celo izolacija je iz plošč stisnjene slame. Piko na i dajejo prostoru tudi ročno narejeni izdelki slikarja in umetniškega mizarja Mateja Bizovičarja.
Hišice dvignjene visoko med krošnje dreves so sicer povsem nove, starodavna je samo želja, premagati težnost in okusiti lahkotnost lebdenja. Vitki kovinski stebri premoščajo višino in so hkrati košara za stene lesenih hišic, obloženih s skodlami ali po domače »šikelni«. Čelni fasadi hišice sta si nasprotno simetrični, tista pri vhodu se širi navzgor, na terasi, kjer rabimo več prostora, se razširi navzdol, srečata pa se v stenah, ki nase prevzameta prevoj. V zraku delujeta kakor v vetru lebdeča stanova Velike planine.
V Lučah smo preuredili tudi staro štalo. Ohranili smo kamnite zidove v pritličju in strehi povrnili prvotno razsežnost in naklon. Na vsaki strani smo dodali viseče stopnice, da ne zapremo in obremenimo originalnih sten in prosojno, visečo macesnovo fasado, ki spominja na pročelja tradicionalnih štal. Kakor cela stavba so tudi stopnice razdeljene, tako da zgornji, leseno kovinski del zalebdi nad spodnjim zemeljskim delom. Med njima je predah, visok ravno za eno stopnico. Oblika tukaj ni več samo forma, temveč tudi informacija, kajti natančno do sem je segla najvišja voda v hudih poplavah leta 1991. Toda brez skrbi takoj po povodnji so naredili močan in visok nasip, ki ga Savinja v 20 letih ni več prestopila.
V nadstropju smo uredili dva bivalna prostora s teraso nad reko, kopalnico z večjo masažno kadjo, pečjo in še eno spalnico pod slemenom. Z eno samo, rahlo zamaknjeno steno smo dobili zanimivo prostorsko prežemanje, ki se poigrava s perspektivo, osmišljuje vsebinsko razporeditev prostorov in hkrati poudarja izjemne poglede na Savinjo in pečine Breznice, preko katere vsako jutro vzhaja sonce.
Še komentar projekta predvidene obvoznice na tem področju: Zastarel projekt obvoznice, ki je bil pripravljen v času velikih gradbenih pretiravanj, zaradi katerih še danes trpimo krizo, ne bi pometel samo z občutljivimi harmonijami, povzročil bi vidno opustošenje, hujše od najhujše povodnji. Obvoznica, ki je štetje prometa in ekonomika vložkov, nikakor ne upravičujeta, bi s predorom presekala zaščiteno Breznico, z novim mostom prečkala Savinjo in s tri metre visokim nasipom zablokirala najobčutljivejši prostor vasi in reke. Vas z imenom Luče ob Savinji, bi prav na mestu, kjer je nekoč Mlinščica poganjala mline in žage, izgubila stik z reko in sama s seboj. Z velikim asfaltnim krožiščem, bi v teh strmih bregovih povozili edino plodno ravnico nad vasjo. Po eni od različic naj bi ukinili celo zgodovinski most in neponovljivi vstop v vas. Lučani, kaj bi rekli vaši stari, ki so v potu lastnega obraza ustvarili to mojstrovino.
S približno tretinjskim vložkom te projektirane katastrofe, bi izpeljali celovito prenovo cele vasi, ne samo preuredili ožino in prenovili cesto skozi vas, ki ima križišče s Podvolovjekom in in najbližjo smer za Ljubljano v središču vasi in ji ta enostranska obvoznica tako ali tako tudi prometno ne bi koristila.
S celovito ureditvijo Hiše Raduha smo z občutkom za sodobnost želeli oživiti modrost starih mojstrov. V stari veži smo z naravnimi materiali, kamnitega vaštra, macesna in oreha prenovili sprejemno sobo, tako da se obiskovalcu na ključnih mestih posvetijo odprtine in prostor zadiha v prostosti. Po celi širini hiše smo osvobodili obok, pod katerim smo uredili sobo za druženje. Naravna glina in odprto ognjišče, dajeta prostoru še posebno domačnost. V prvi sobi je vodnjak, v drugi odprto ognjišče, z ubrano razporeditvijo in izbranimi materiali smo v hiši preželi ne samo ogenj in vodo, temveč tudi zemljo in svetlobo..
Gostilna je znana po dobri kuhinji, saj v njej že četrto generacijo pripravljajo hrano izvrstne kuharice. Martina Breznik je bila slovenska kuharica leta 2004. Hrana, tako zbrano izbrana, poživi okus, ko se drobi in topi med jezikom in nebom v ustni votlini. Iz tega primarnega okušanja smo ljudje besedo okus prenesli tudi na druga področja. Prav to nam je bil največji izziv, da temu mojstrstvu dobrega okusa in notranjih stanj, dodamo resonančen prostor zunanjih izkušenj, da tudi arhitekturo vsak lahko preizkusi in okusi kot celovito doživetje.
DATOTEKA
Uvodnik: Zala Bokal, Prastari spoj narave in kulture
Besedilo: Janko Rožič, Hiša Raduha
Fotografije: Žiga Okorn, Leon Vidic
Arhitektura: Janko Rožič, Gašper Drašler in Matjaž Suhadolc
Leto izvedbe: 2011- 2012
Lokacija: Luče ob Savinji
