UVODNIK: Gradimo z naravo
Trajnostna, vzdržna, zelena, sonaravna, ekološka, holistična arhitektura … Kaj si predstavljate za temi izrazi?
Vsi pomenijo nekaj podobnega, nobeden od njih ni povsem določen. Zadnje desetletje ali dve jih pogosto slišim in nekateri med njimi so krilatice, s katerimi opletajo razne strategije, agende in vizije. Gotovo tudi zaradi njihove nedoločnosti in neoprijemljivosti. Dokler se pojem v svojem pomenu ne ustali, je zanimiv za razmislek, ko pa je uveljavljen, nam preostane le še, da ga (v našem primeru) izvajamo. Morda je ravno zato čas, da razmislimo o pomenu zgornjih izrazov. V tem uvodniku jih bom za preizkus uporabljala izmenljivo, pa bomo videli, kam nas bo to pripeljalo.
V današnjem času, ko se (na žalost še ne zelo uspešno) borimo proti globalnemu segrevanju, ko se zavedamo nevarnosti čezmernega naraščanja prebivalstva, ko smo ozavestili omejenost energijskih virov in znamo izračunati energijsko bilanco, ko so nam vsaj malo jasne dolgoročne posledice pretirane uporabe umetnih materialov na okolje in ko nam okolje po drugi strani že po obrokih (ali tudi z obrestmi) vrača naše nepremišljeno preteklo ravnanje v obliki suš in poplav, vetrov in požarov, pa z odmiranjem živalskih in rastlinskih vrst ter nastajanjem odpornih bakterij, bi se morala arhitektura in urbanizem nujno vključiti v ekološki diskurz kot ključna sogovornika in dejavnika.
Kaj je ekološka arhitektura – je to slog, je to politična, kulturna, socialna ali ekonomska doktrina, je to etična odločitev, še vedno radikalna izjava ali pa je to neizogibna prihodnost arhitekture in priložnost za njeno kreativnost? Gotovo je politična, kolikor je politična, kulturna, socialna in ekonomska vsaka arhitektura. Gotovo je slog, kolikor je vsaka arhitektura zgrajena v določenem slogu. Okoljska zavednost že dolgo ni več radikalna, torej …
Trajnostna arhitektura je tista, ki zagotavlja dobre bivalne in prostorske pogoje za uporabnike, ima fleksibilno zasnovo, je pozorna do porabe energije pri svojem nastanku in v življenjskem ciklu ter jo skuša znižati, ki uporablja okolju prijazne materiale in obnovljive vire, ki je inovativna in ekonomsko ugodna. Je pa še veliko več. Trajnostna arhitektura je tudi najbližje trajnostnemu razvoju in trajnostni rasti, ki sta povezana z zelenim gospodarstvom in z gospodarnim izkoriščanjem naravnih virov.
Sonaravna arhitektura vključuje uporabo naravnih materialov, po možnosti lokalnega izvora. Išče materiale iz obnovljivih virov, pa take z nizkim ogljičnim odtisom ali celo reciklirane. Gre za materiale, ki imajo nižje stroške (finančne, energijske in okoljske) skozi celoten življenjski cikel stavbe. Za Slovenijo sta ta materiala dva: v prvi vrsti les, v drugi vrsti pa opeka.
Seveda je za zeleno arhitekturo bistvena energijska bilanca stavb. Govorimo o nizkoenergijskih, ničenergijskih in celo plusenergijskih konceptih gradnje. Vendar pa to lahko vključuje tudi dejstva, da stavba ne potrebuje klimatskih naprav (ki so za naše podnebne razmere nepotrebne), da je premišljena ter pametno orientirana, osenčena in umeščena. Da so detajli premišljeni, dodelani in tudi kakovostno izvedeni. Da je na splošno kakovost izvedbe visoka.
Holistična arhitektura se drži naravnih ciklov in jim sledi ter svoje korenine išče v tradicionalni modrosti in razumevanju povezanosti človeka in njegovega okolja.
Za vzdržno arhitekturo je neizogibna prostorska vzdržnost: tu Slovenija ni najbolj zgledna. Naš prostor moramo nujno razumeti kot omejeno dobrino in z njim tako tudi ravnati. Namesto razpršene gradnje prav na vsakem gričku in pobočju ter namesto trasiranja novih in novih cest in povezav kar povprek bi se morali veliko resneje lotiti načrtovanega zgoščevanja naselitev na primernih lokacijah, večino našega prostora pa prepustiti tradicionalni rabi.
Naša prihodnost stoji in pade na naši zmožnosti, interesu in odločenosti, da ohranimo naše bivalno okolje, tako na globalni kot na lokalni ravni. Arhitektura, ne glede na to, ali jo označimo kot trajnostno, ekološko, sonaravno, zeleno ali vzdržno, se mora v to odločenost vključiti kot ena od partneric v interdisciplinarnem dialogu, v katerem sodelujemo prav vsi. In ta odločenost naj preči slogovne, ekonomske, kulturne, socialne in politične razlike in agende, naj izgubi stigmo radikalnosti in ekskluzivnosti ter postane etični in kreativni imperativ arhitekturnega razmišljanja v prihodnosti.
Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše
P.s.: V tokratni redakciji revije smo zadeli nevralgično točko arhitekturne stroke zadnjih desetletij: pravico avtorjev prvonagrajene rešitve na javnem natečaju, da za le-to izdelajo projekte, ki se jih tudi izvede. Ta pravica je del evropske arhitekturne tradicije in slovenske zakonodaje. Na uredništvu smo bili ob tem deležni celo pritiskov in groženj … V prihodnje lahko pričakujemo nadaljevanje in poglobitev razprave.