MADŽARSKA
MESTO OBLIKOVANJA V HIŠI ARHITEKTURE
Filozofi pravijo, da je mesto kot velika hiša in da je hiša kot majhno mesto, in v skladu s tem bi bilo mogoče tudi trditi, da so deli hiše kot manjše samostojne stavbe. Leon Battista Alberti, O arhitekturi (De Re Aedificatoria)Že v prvi sodobni knjigi o arhitekturi, ki jo je napisal renesančni teoretik Leon Battista Alberti in je izšla leta 1485, avtor primerja zasnovo mesta z zasnovo hiše. Tudi prvi slovenski urbanist Maks Fabiani, katerega 150-letnico rojstva letos slavimo, je o mestu govoril kot o »veliki hiši, v kateri prebiva na tisoče ljudi«. Preimenovanje nekdanje tiskarne Mladinska knjiga v Mesto oblikovanja nas torej ne bi smelo presenetiti, vendar ponuja možnost širšega pojasnila.Stavbo tiskarne je v letih 1963–1966 zasnoval arhitekt Savin Sever (1927–2003), eden najvidnejših predstavnikov povojne generacije slovenskih arhitektov, ki se je izoblikovala na ljubljanski fakulteti za arhitekturo pod vodstvom profesorja Edvarda Ravnikarja (1907–1993). Tej generaciji, ki jo še danes imenujemo kar ljubljanska šola arhitekture, so poleg Severja pripadali še Stanko Kristl (1922–), Milan Mihelič (1925–), Oton Jugovec (1921–1987) in drugi. Šlo je za generacijo, ki je zrasla v letih velikih načrtov pri obnovi v vojni porušene domovine in je svojo nalogo sprejela z velikim zanosom. Politična situacija po drugi svetovni vojni, ki je leta 1948 privedla do razkola med socialistično Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, je omogočila, da so se arhitekti izognili Stalinovemu predpisanemu socrealističnemu slogu v umetnosti in arhitekturi. Tako so povojni arhitekti nadaljevali razvoj predvojne funkcionalistične arhitekture. Čeprav se na prvi pogled zdi, da sta vpliv in veličina
Dva v enem
Arhitekt in naročnik hkrati? Kako potem levo polovico možganov prepriča desno da se nekaj lepega splača? Kot pravi arhitekt Tomaž Ebenšpanger, osnova načrtovanja je vedno dijalog, ki čez skice in zamisle nas pelje v udobne prostore. Kako arhitekti razmišljajo – smo že veliko prebrali, kako pa arhitekti živijo - v nadaljevanju! Med horizonti Ulice starih mestnih jeder so po navadi ozke, temačne in nepričakovano zavite, vendar polne zgodb, v katerih lahko vsakič odkrivamo nova obzorja. Podobno se nama je zgodilo s podstrešnim stanovanjem, skritim za eno od slikovitih fasadnih kulis najstarejšega dela Ljubljane, ki sva ga lansko jesen vzela za svojega. Odločila sva se, da bova v pripoved štiristo let stare hiše čim manj posegala. V prenovo starega podstrešja v prvi skupni dom sva se podala kot v eksperiment, ki bo pokazal, kako lahko z minimalnimi sredstvi in z lastnim delom dosežemo kar največji prostorski učinek in udobje. Glavnemu vodilu – ničesar odvečnega – sva sledila od koncepta zasnove do izvedbenih detajlov. Odločila sva se, da v prostore, polne vogalov, preklad, niš in diagonalno postavljenih sten, s katerimi so prejšnji lastniki poskušali – sicer nerodno, pa vendarle – čim bolj funkcionalno izkoristiti podolgovato zasnovo tlorisa, ki dobiva svetlobo le s krajših stranic, gradbeno ne bova posegala. Zaradi večjega občutka prostornosti in svetlosti sva funkcionalnost in udobje prostorov želela doseči s čim manj pohištva. Nove omare, knjižne police ali kuhinjski pult se ne ozirajo na nepravilnosti zidov, temveč tečejo mimo njih, z ravnimi linijami vnašajo