Filozofi pravijo, da je mesto kot velika hiša in da je hiša kot majhno mesto, in v skladu s tem bi bilo mogoče tudi trditi, da so deli hiše kot manjše samostojne stavbe. Leon Battista Alberti, O arhitekturi (De Re Aedificatoria)Že v prvi sodobni knjigi o arhitekturi, ki jo je napisal renesančni teoretik Leon Battista Alberti in je izšla leta 1485, avtor primerja zasnovo mesta z zasnovo hiše. Tudi prvi slovenski urbanist Maks Fabiani, katerega 150-letnico rojstva letos slavimo, je o mestu govoril kot o »veliki hiši, v kateri prebiva na tisoče ljudi«. Preimenovanje nekdanje tiskarne Mladinska knjiga v Mesto oblikovanja nas torej ne bi smelo presenetiti, vendar ponuja možnost širšega pojasnila.Stavbo tiskarne je v letih 1963–1966 zasnoval arhitekt Savin Sever (1927–2003), eden najvidnejših predstavnikov povojne generacije slovenskih arhitektov, ki se je izoblikovala na ljubljanski fakulteti za arhitekturo pod vodstvom profesorja Edvarda Ravnikarja (1907–1993). Tej generaciji, ki jo še danes imenujemo kar ljubljanska šola arhitekture, so poleg Severja pripadali še Stanko Kristl (1922–), Milan Mihelič (1925–), Oton Jugovec (1921–1987) in drugi. Šlo je za generacijo, ki je zrasla v letih velikih načrtov pri obnovi v vojni porušene domovine in je svojo nalogo sprejela z velikim zanosom. Politična situacija po drugi svetovni vojni, ki je leta 1948 privedla do razkola med socialistično Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, je omogočila, da so se arhitekti izognili Stalinovemu predpisanemu socrealističnemu slogu v umetnosti in arhitekturi. Tako so povojni arhitekti nadaljevali razvoj predvojne funkcionalistične arhitekture. Čeprav se na prvi pogled zdi, da sta vpliv in veličina Jožeta Plečnika (1872–1957) zasenčila funkcionalistične poskuse mlajših arhitektov med obema vojnama, pa so se nove arhitekturne ideje konec dvajsetih let 20. stoletja pojavile tudi pri nas. In to ne le s posameznimi realizacijami, ampak z vsemi vzporednimi institucijami in dogodki. Ustanovljeno je bilo društvo, prirejale so se redne pregledne razstave, izdajali so revijo Arhitektura, sodobno arhitekturo so propagirali tudi v knjigah. Avgust Černigoj, edini Slovenec, ki je študiral na slavnem Bauhausu, pa je ustanovil celo zasebno arhitekturno šolo.

In to arhitekturno smer je mlajša generacija arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo razvijala po drugi svetovni vojni. Vendar je povojna generacija predvojni funkcionalizem vendarle dojemala drugače. Prvi razkol se je zgodil že znotraj CIAM-a, mednarodnega kongresa za sodobno arhitekturo, kjer je mlajša generacija kritizirala starejše kolege, da zagovarjajo preveč toga stališča. »Odpadniki« so tako leta 1953 ustanovili Team 10. Kritizirali so slog, ki so ga imenovali tudi internacionalni slog, saj je po vsem svetu botroval stavbam, ki so bile več ali manj podobne in niso odražale ne različnih podnebnih razmer ne kulturne tradicije. Še huje je bilo, ker se je funkcionalizem rodil v veliki krizi po koncu prve svetovne vojne, ki je prinesla dotlej nepredstavljivo opustošenje in milijone žrtev. Hitro je bilo treba zagotoviti veliko število stanovanj in rodila se je zamisel o eksistenčnem minimumu. Danes ta arhitektura povsod pomeni velik problem, saj so prostori, hodniki in stopnišča pod današnjimi standardi, izolacija je nezadostna, materiali pa slabi. Sanacije teh stavb, z dodatno izolacijo na fasadi ali debelejšimi okenskimi okvirji, ki morajo nositi večslojna stekla, uničijo vso prvotno eleganco. Tako danes upravičeno ugotavljamo, da je funkcionalistična arhitektura zaradi preveč doslednega izpolnjevanja osnovnih funkcij povsem neprilagodljiva novim razmeram in s tem nefunkcionalna.

Na prvih povojnih arhitekturnih izletih so nizozemski arhitekti Aldo van Eyck, Jacob Bakema in drugi občudovali Dioklecijanovo palačo v Splitu, kjer je znotraj ostankov palače rimskega cesarja zraslo srednjeveško mesto. Tudi v Lucci je iz rimskega amfiteatra nastal del starega mesta. V obeh primerih sta se antična palača oziroma arena pretvorili v mesto. Van Eyck in Bakema sta bila člana skupine Team 10 in njuna stališča so botrovala nastanku strukturalistične arhitekture. Svoje teoretično ozadje so našli v filozofiji Clauda Levi-Straussa. Ta je raziskoval plemena v Amazoniji in ugotovil, da se nenehno pojavljajo podobne ljudske legende, ne glede na to, da ta ljudstva niso imela medsebojnih stikov. Vsakič so bila drugačna tako imena kot tudi čas in kraj dogodkov, struktura zgodbe pa je ostala enaka. Po mnenju strukturalističnih filozofov imata Romeo in Julija ter West Side Story isto strukturo – ljubezen dveh zaljubljencev iz različnih okolij se mora končati tragično. Le da so kraj, čas in imena pač drugi. Ta princip so arhitekti prenesli na stavbe, kjer ista struktura lahko sprejme različne vsebine.

To pa je že velik korak od funkcionalizma, ki je tako prilagojen funkciji, da se ni sposoben prilagoditi. Leta 1992 je angleški arhitekt David Chipperfield na predavanju v Galeriji DESSA v Ljubljani to povzel takole: »Vso to raznolikost življenja arhitekti stlačimo v prostore (večinoma) kvadratne oblike.«S tem je sama stavba, oziroma njena konstrukcija, pomembnejša od funkcije. Stavbe večinoma preživijo naročnika, arhitekta in čas, v katerem so zgrajene, in morajo biti sposobne zadovoljevati številne nove vsebine, ki so bile v času njihovega projektiranja nepredvidljive. Morda se je od vseh arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo tega najbolj zavedal Savin Sever. Leta 1955 je diplomiral pri profesorju Edu Ravnikarju na arhitekturnem oddelku tehnične fakultete v Ljubljani in bil nekaj časa njegov asistent. Med njegova pomembnejša dela prištevamo stavbo učnih delavnic Zavoda za gluho mladino (1962–1963), atrijske hiše za Bežigradom (1963–1970), tiskarno Mladinska knjiga (1963–1966), stolpnici Astra in Commerce (1963–1970), poslovno-tehnični center AMZ (1967–1968), veleblagovnico Merkur (1968–1970), garažno hišo na Poljanah (1969), tiskarno Jože Moškrič (1974–1977), vse v Ljubljani. V Kranju so po njegovih načrtih postavili razstavišče Gorenjskega sejma (1970–1971), v Novi Gorici stavbo Grafike Soča (1978–1981), na Hrušici je oblikoval vhod v predor Karavanke (1983–1991), v Črnomlju pa bazo Avto-moto društva (1984–1986). Čeprav so bile vse njegove stavbe skrbno zasnovane z mislijo na trajno prilagodljivost različnim vsebinam, jih je danes kar nekaj podrtih. Tako je namesto izjemne arhitekturne stvaritve, razstavišča Gorenjskega sejma, nastal prefabriciran jeklen paviljon, stavbo tiskarne Jože Moškrič pa je nadomestil tipski projekt tuje trgovske mreže. Še huje je, da so podrli nagrajeni objekt učnih delavnic in na njegovem mestu že leta raste le ambrozija. To ne govori o pomanjkljivostih Severjeve arhitekture, ampak kaže na nekulturo kapitalističnega pohlepa.Leta 1967, leto po dokončanju, je Savin Sever za stavbo tiskarne Mladinska knjiga prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1971 pa še Prešernovo nagrado za desetletni opus pomembnih stvaritev na področju arhitekture, med katerimi je bila spet stavba tiskarne Mladinska knjiga. Že samo ti dve nagradi nakazujeta, kako pomembno mesto ima stavba v razvoju povojne slovenske arhitekture. Stavba je ena od petih tiskarn, ki jih je zasnoval Savin Sever, a od vseh največja in najpomembnejša. Razdeljena je na tri dele, ki so prilagojeni svojemu namenu. Na severni strani je trakt s pisarnami, na južni strani je proizvodna dvorana, vmes pa je ozek pas za komunikacije. Kot rečeno, je stavba zasnovana v duhu strukturalizma, s poudarkom na konstrukciji. Če so bile stavbe nekoč okrašene z ornamenti, ki jih je funkcionalizem zavračal, tu osnovni arhitekturni motiv pomeni sama konstrukcija. Elementi so skrbno oblikovani, ne brez vpliva industrijskega oblikovanja, in poudarjeni. Pri zasnovi fasade proizvodne dvorane je Sever uporabil tripartitno vertikalno zasnovo, kot jo poznamo iz klasične arhitekture, le da je tu elemente zamenjal in je najlažji pas, ki ga sestavlja steklena stena v pritličju. Posebej skrbno je oblikovana streha s pari betonskih nosilcev v obliki črke L, med katere je umeščena steklena streha. Takšen pristop, ki je tipičen za Severja, z eno potezo reši fleksibilnost notranjosti, saj močni betonski nosilci omogočajo velike razpone, svetlobniki pa enakomerno razdelitev svetlobe. Tako je stavba pripravljena, da se prilagodi novim potrebam. Pri tem je Severju uspelo rešiti ne le funkcijo, ampak je ustvaril estetsko rešitev, ki s svojimi številnimi ponovitvami ustvari prepoznavnost stavbe in ji daje posebno eleganco. To pa je kvaliteta, ki je redka celo pri strukturalistični arhitekturi. Vedeti je treba, da so na Nizozemskem tovrstno arhitekturo kritizirali zaradi monotonije ponavljajočih se elementov. Slovenska arhitekta, Savin Sever z Mladinsko knjigo in Milan Mihelič s Halo C na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, pa sta dokazala, da je to monotonost s kakovostnim oblikovanjem mogoče preseči.

Na koncu vendarle ne moremo spregledati našega največjega arhitekta Jožeta Plečnika. Kot vsi veliki umetniki tudi on ponuja številne odgovore, »kot da bi že tedaj slutil današnji čas«. Njegov projekt »Hiše pod občinsko streho«, ki je nastal med drugo svetovno vojno, predlaga skupno streho, ki bi jo postavila občina, pod njo pa bi meščani poljubno zidali manjše hišice. Struktura v obliki strehe zaobjame številne funkcije, »…hiša kot majhno mesto, in v skladu s tem bi bilo mogoče tudi trditi, da so deli hiše kot manjše samostojne stavbe«.

Besedilo: Andrej Hrausky
Foto: Miran Kambič, Flare Visuals, Katja Bidovec, Damjan Prelovšek, Primož Korošec