Spogledljiva arhitektura

|29. 08. 2018||

Stanovanje, ki domuje v Dukičevem bloku v centru Ljubljane, so Sadar+Vuga arhitekti dokončali leta 2012, torej pred 6 leti, čeprav se zdi, da se je to zgodilo okoli leta 2050 oz. nekoč v prihodnosti. Interier stanovanja je sterilen in minimalističen, oblikovanje je tiho, vzdušje pa dramatično zaradi pohištvenih kosov. Tako je je lahko dom za  sakogar ali nikogar, predstavlja pa mrzel prostor ali drugače definirano domačnost. O tem, kako je potekal proces projektiranja, smo se pogovarjali z arhitektom Boštjanom Vugo. (link do angleške različice: http://bigsee.eu/flirtatious-architecture/)

Tu ni nikogar

Morda bom samo še enkrat vstopil v podoben prostor, kot je ta. Zato si bom, samo tokrat, dovolil parafrazirati večne besede prejšnji teden preminulega velikana slovenske poezije Ivana Minattija …

Tu ni nikogar
Samo stopinje belih copatov in komolcev na vratih
in – daleč tam – v sivi luči
slutnja časa in posmehljivih križev
Tu ni nikogar
samo grozljiva ubranost
nekega prostora in osebe
Tu sem nihče ne zajde
Tu sem te prineso
Kot pritiče temu prostoru samote.
Prostoru ene osebe, ki se je “naveličala podobe svojega plemena” in se odselila. Kam? V neki drug prostor, prostor, ki ni nekje, ki obstaja izven. In v nasprotju. V tem, da je drugi pol sveta. Kamor odide Oseba, predana popolnosti, da se umakne kaosu, ostri luči, ki podčrtava napake, in širokim poljem brez nadzora.
To je edini prostor, ki je zunaj.
Prostor, kamor ne vdirajo nepovabljeni, kamor ne seže pogled nikogar, kjer čas ne pušča sledi, in edini prostor, kjer vedno velja …
Vsi, ki pridejo sem, se morajo prilagoditi meni.
Okna so zastrta, vrata nevidna, ničesar ni, kar bi nakazovalo vhod ali izhod.
Kot bi dejal Arhitekt, “bound by the parameters of perfection” – očrtan s parametri popolnosti.
Kot je popolnosti predana Oseba.
Oseba, ki je ni tukaj, ker
Tu nihče ne živi.

In tedaj, od kod stanovanje?
Iz odnosa dveh. Dveh (s)polov. Dveh strani sveta. Arhitektke. In Pacienta.
Pacienta, ki vstopi z zahtevo, z identiteto, z oblikovano podobo. Ki vstopa s samim sabo …
Moj namen je bil ustvariti družinski dragulj.
Ki se deduje, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Takoj na začetku sem arhitektki postavil pogoj. Jaz moram biti najtoplejša stvar v tem stanovanju.
Hotel sem, da obiskovalca, ko vstopi, zmrazi, kot zmrazi katolika, ko vstopi v protestantsko cerkev.

A vstopa v dvogovor. Pacienta, ki preoblikuje svet, v katerem živi. Arhitektke, ki preoblikuje odnos s pacientom. In skozi to daje Pacientu možnost, da preoblikuje sebe …
Investitor se podvrže analizi in gre skozi seanse. Varovanec se vklopi v stanovanje. Poleg stanovanja
se spremeni tudi sam. In je tega vesel.
Skozi ta proces sem dozorel.
To je bila psihoanaliza, terapija.
Postal sem druga oseba …
Za opis tega odnosa bi rabili Freuda.
A sprememba se začne z izbrisom in o(d)puščanjem.
Z rezom.
S pozabo.
… To stanovanje je bilo polno opreme, ki je spadala k skoraj dokončanemu projektu prejšnjih lastnikov. Vse njihove sledi smo izbrisali. Starckove pipe so končale na smetišču zgodovine.

In po izbrisu nastopi mir.
Še preden je bilo stanovanje končano, sem nekega popoldneva razmaknil embalažno plastiko in zaspal na kavču.
Ko sem se zbudil, najprej nisem vedel, kje sem.
Za trenutek sem pomislil, da sem umrl in da lebdim v oblaku.

A kot v psihoterapevtskem procesu nastopi tudi transfer. Odnos se spremeni, vloge se spreminjajo, pola se obračata in stanovanje postane zapeljevanje …
Šopirjenje samca pred Arhitektko

To ni stanovanje.
Tu ni nikogar.
Samo prazen nič, ki odzvanja v tišini …
Skozenj se pretaka čas, ne da bi mu bilo dovoljeno puščati sledi.

DATOTEKA

Besedilo: Bor Pungerčič,Tu ni nikogar
Uvodnik: Eva Vasileska, Spogledljiva arhitektura
Fotografije: David Lotrič, Miran Kambič

Stanovanje VHS, Ljubljana
Arhitektura: Sadar + Vuga; Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Tina Hočevar
Lokacija: Ljubljana
Leto izvedbe: 2012
Površina: 130 m2

Omogočajo:

Komentiraj