Oloop design: Razkrito družbeno oblikovanje

|05. 08. 2018||

Skupino Oloop sestavljajo Katja Burger, Tjaša Bavcon in Jasmina Ferček. Delovati so začele leta 2003, ko so skupaj z Eleno Fajt in Jano Mršnik ustanovile tudi Zavod za sodobno tekstilno umetnost in oblikovanje z istim imenom. S svoji izdelki in projekti se v sklopu razstav in participatornih dogodkov pojavljajo tako doma kot v tujini, prejele pa so tudi vrsto prestižnih nagrad. So ene izmed prvih, ki se ukvarjajo s družbenim oblikovanjem v Sloveniji in se zavedajo njegovega pomena, saj je proces soustvarjanja za njih najpomembnejši.

 

 

Kateri izmed vaših izdelkov in projektov je najuspešnejši? Kakšni so bili začetki?
Tjaša: Naš najbolj prodajan in še vedno aktualen izdelek je volneno milo. Izdelek smo razvile že leta 2006. Čeprav je od tega minilo že vrsto let, je še vedno zanimiv in občudovan. V Sloveniji ga prodajamo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in v trgovini IKA, večina pa se ga proda v Italiji, na Nizozemskem in v Koreji. Najuspešnejši projekt pa je bil Razkrite roke, s katerim smo pričele leta 2011. Obsegal je tri večje letne projekte s premori. Z zadnjim projektom, Razkrite roke – poslovni in humani uspehi, smo uspele izoblikovati produktno serijo blazin za dom, ki se prodajajo preko spletne trgovine (www.razkriteroke.si). Prva projekta sta bila raziskovalne narave, saj smo v začetku spoznavale tako skupino kot tudi same sebe in se učile socialnega stika z ljudmi. V tem obdobju smo začutile, da tekstil ni samo material, s katerim ustvarjamo produktni dizajn, ampak gre pravzaprav za nekaj več. Tekstil je postal medij za povezovanje, vzpostavljanje novih povezav s samim seboj in drugimi ljudmi.
Jasmina: Vse se je začelo z volnenimi mili. Že pri oblikovanju in izdelavi takrat smo imele željo, da bi se razvilo nekaj več, ne samo izdelek. Ko smo izdelek razvile, smo ga dale v izdelavo skupini, ki bi ga oplemenitila s svojo zgodbo. Tako smo se povezale z ženskami iz Jesenic – izobrazile smo jih in začele so z izdelavo. Ta vez se je ohranila, Ministrstvo za kulturo pa je v tem času izdalo razpis, za katerega smo bile prepričane, da nam po tematiki povsem ustreza. Tako smo z isto skupino žensk začele s projektom Razkrite roke.

 

 

Kaj je posebnost pri vašem oblikovanju?
Jasmina: Pri našem oblikovanju je vsak projekt vedno tudi produkt, saj ima v ozadju veliko socialnega oblikovanja. Projekt lahko obravnavamo kot celoto, z vsemi pripadajočimi procesi, in ne samo kot končni izdelek, ki nastane kot rezultat nekega procesa. Gledamo dosti širšo sliko.
Tjaša: Letos smo v Torinu za projekt Razkrite roke prejele nagrado Alpine Pluralism Award 2018. To je nagrada za najboljši socialni projekt, ki vključuje priseljence in jih povezuje z družbenim oblikovanjem. Poleg podelitve nagrad smo se udeležile tudi na mednarodne delavnice, kjer smo preverjale možnosti sodelovanja z ostalimi sodelujočimi iz šestih Evropskih držav. Veliko zanimanja zanj je bilo v Italiji in Nemčiji, kjer so projekt videli kot blagovno znamko.

 

 

Prej ste omenili družbeno oblikovanje – kako se ve kot oblikovalke povezujete s to vrsto oblikovanja?
Jasmina: Pri družbenem oblikovanju si oblikovalec v klasičnem pomenu besede v zelo majhnem delu, postaviti se moraš tudi v vlogo socialnega delavca. Veliko je potrebno delati tudi na komunikaciji in razumevanju dinamike skupine. Ni veliko oblikovalcev, ki se ukvarjajo s tem, saj je to delo zelo kompleksno in zahtevno. Zametki tega oblikovanja so se začeli že v 70. letih, danes pa dobiva svojo obliko z literaturo, ki ti pomaga, da se umestiš na svoje mesto. Maja Vardjan je naše delo v svojem članku z naslovom Community of Making and Common Ground (izšel je v katalogu European Design Stories) umestila med družbeno oblikovanje – omenila je, da bistvo ustvarjanja vidimo v procesu samem in ne toliko v oblikovanju končnega produkta. Komaj takrat smo se začele zavedati svojega dela kot takega in se znale umestiti v neko zvrst oblikovanja. Tudi teoretičarka Barbara Predan že vrsto let spremlja naše delo in o njem tudi piše v medijih. Kot ustvarjalke smo se zelo težko definirale same. Vrednotenje tvojega dela je pomembno, saj lahko tako lažje delaš na novih projektih in se jih zavedaš.
Tjaša: Družbeno oblikovanje je zvrst oblikovanja, ki v Sloveniji še ni aktualna, vendar opažamo veliko zametkov in idej. V Budimpešti ravnokar razstavljamo projekt Razkrite roke znotraj večje evropske razstave Design without Boarders. Na razstavi so predstavljeni oblikovalski projekti iz osrednje Evrope – naš se razlikuje od drugih ravno po družbeni tematiki. Kuratorka razstave se zaveda pomankanja tovrstnih vsebin, zato je odločena, da bo na naslednji razstavi vključila družbeno oblikovanje ob bok arhitekture, produktnega in tekstilnega oblikovanja.

 

 

Kako gledate na raznolikost vsebine vaših dogodkov?
Tjaša: Kot raziskovalke nas velikokrat navdihujejo zelo različne vsebine – zanima nas življenje nasploh, zato tako raznolike vsebine na naših participatornih dogodkih. Sedaj, ko se nam odpirajo poti v tujino, se želimo poglobiti v oblikovalske teme s področij kot so izobraževanje, osebnostna in profesionalna rast ter razvoj.
Jasmina: Želimo si, da bi se identična stvar lahko prenesla v povsem drugo okolje s povsem drugimi ljudmi. Razni razpisi, preko katerih delujemo, te na nek način prisilijo v neprestano produkcijo idej, ki zasičijo tako tebe kot trg. Menimo, da smo do sedaj nabrale veliko dobrih in kvalitetnih idej, ki so preverjene. V prihodnosti tako želimo razširiti projekt Razkrite roke tudi izven Slovenije, da dobi nove dimenzije in globine.

 

 

Kakšen je končni produkt na vaših participatornih dogodkih?
Jasmina: Produkt na participatornih dogodkih je kreativen proces, v katerega je vključena publika ali določena skupina ljudi. Vedno beležimo proces dogodkov tako, da jih snemamo in fotografiramo. Na razstavi predstavimo tako rezultate procesa (izdelke) kot beležke procesa (fotografski in video material). Oglašujemo in prodajamo ustvarjalni proces, ga odpiramo za širšo javnost – ljudje lahko pridejo pogledat in tudi sodelovat. Tako kot rezultat procesa vedno nastane tudi produkt ali razstava. Do sedaj si še nismo upale narediti procesa, kjer ne bi nastal noben izdelek. Čeprav se sprašujemo, kako narediti nekaj nematerialnega – da bi obstajal samo proces. K temu smo se približale z enim izmed projektov, Roke gledajo, oči tipajo (sodelujoča umetnica je bila Maria Blaisse), ki je bil zelo procesualen. Bistvo tega dogodka je bilo iskanje in raziskovanje svobode še nepoimenovanih oblik, kar je rahlo zmedlo obiskovalce, saj so pričakovali že neko standardizirano delavnico. Zato zaenkrat ostajamo pri že preverjeni obliki participatornih dogodkov, saj je pomembno, da se obiskovalci počutijo dobro in odnesejo pozitivno izkušnjo.

 

 

Kako ste uspešne na tržnem področju?
Tjaša: Ker se ukvarjamo z raziskovanjem, ustvarjanjem in produciranjem projektov, nam zmanjka časa za trženje. Najbolj učinkovito trženje naših izdelkov in dela je po sistemu “od ust do ust”, preko osebnih stikov in razstav. Pomembne so tudi povezave z institucijami, kot so MAO, MGLC, SEM. Te so nam zelo pomagale pri prodoru v tujino, Muzej za arhitekturo in oblikovanje nas je velikokrat vključil v izbrana slovenska dela, ki so bila predlagana kuratorjem razstav v tujini. Zavedamo se tudi velikega pomena socialnih omrežij, zato se trudimo biti dejavne tudi na tem področju.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Tjaša: V tem trenutku je želja ponesti projekt Razkrite roke in druge Oloop projekte v tujino. Ravnokar smo oddale tudi nov razpis, kjer smo priseljenke, živeče na Jesenicah ,povezale z azilanti, ki so nastanjeni v Azilnem domu v Ljubljani. Zgodbo Razkritih rok želimo preplesti z novimi potrebami, ki se izkazujejo kot relevantne v tem trenutku. V oktobru se nam obeta tudi participatoren projekt Med znotraj in zunaj v sodelovanju z ameriško umetnico Liz Collins. S tem bomo nekako obeležile tudi 15. obletnico našega delovanja.

DATOTEKA
Besedilo: Lara Perša
Fotografije: Kristjan Jarni, Oloop arhiv

Omogočajo:

Komentiraj