Zamisel stavbe se je rodila pred skoraj tridesetimi leti – pa vendar je še vedno drzna in drugačna. Arhitekt Paul Rudolph, znan po svojih kompleksnih tlorisih, se neobremenjeno igra s prostorom in svetlobo, ki se prepletata v izkušnjo, ki jo je s fotografij težko v popolnosti doživeti. In kot bi zares opazovali živ ples – je vsak trenutek izkušnje drugačen.

 

 

Modernistično bela
Svetloba kot četrta prostorska dimenzija Modulightorja

Vrstna hiša 246 East 58th Street na Manhattanu je od vrha do tal prežeta z arhitektovim življenjskim nazorom o svetlobi kot četrti dimenziji v prostoru. Zgornji stanovanjski nadstropji sta preplet prostorov in številnih odbojnih materialov, ki ustvarjajo različne svetlobne učinke, v spodnjih dveh etažah pa sta galerija in razstavno-prodajni salon svetil Modulightor, plod dolgoletnega prijateljstva in sodelovanja med arhitektom Paulom Rudolphom in sedanjim lastnikom hiše, podjetnikom Ernstom Wagnerjem. Ta večkrat na leto odpre vrata radovednim obiskovalcem.

 

 

Paul Rudolph, med letom 1958 in 1965 dekan fakultete za arhitekturo na Yaleu (njegovi učenci so bili Roger Foster, Richard Rogers in Peter Eisenman), in Ernst Wagner sta po dvajsetih letih sodelovanja pri oblikovanju svetlobe in svetil leta 1989 skupaj kupila parcelo s staro trgovsko hišo, na kateri naj bi Rudolph zasnoval prostore po svojih merilih. Staro leseno stavbo je nadomestil z jekleno konstrukcijo, dimenzionirano za osem nadstropij, vendar se je gradnja ustavila pri četrti etaži. Kljub temu ima hiša dvigalo, ki pripelje naravnost v kuhinjo v drugem nadstropju. Tu se prične izkušnja gibanja po stanovanju, ki ga sestavljajo različno visoki prostori, mezzanini in zunanja terasa. Arhitekt je v dveh bivalnih etažah ustvaril svojevrstno prostorsko doživetje, ki ga dopolnjuje vrsta svetlobnih učinkov in pogledov po ambientu in na ulico ali teraso.

 

 

Hiša že s fasado pripoveduje o svojem ustroju – delitvi na ožji vertikalni pas s komunikacijami (dvigalom in stopniščem) ter instalacijskim jedrom, na katerega se navezujejo kuhinja in toaletni prostori, ter na širši vertikalni pas za razstavne prostore v spodnjih dveh in bivalne v zgornjih dveh etažah. Višina in širina prostorov se neprestano menjujeta, prostor omejujejo številne horizontalne in vertikalne ploskve, ki so hkrati police in stopnice, stena in omara, fasada in konstrukcija … Vse arhitekturne poteze pa so strogo v beli barvi. Nosilna jeklena konstrukcija se povsem spoji z interierjem, steče iz notranjosti in na eni strani oblikuje vhodni del v zasebne prostore, na drugi pa se nadaljuje v stopnice na teraso.

 

 

Spodnja bivalna etaža je preplet osrednjega dvovišinskega dnevnega prostora in odprte kuhinje. Na ulično fasado se odpira s salonom s klavirjem, na dvoriščno pa z jedilnim kotom, povezanim s teraso. Jedilno mizo in stole je arhitekt oblikoval iz standardnih profilov za police in iz pleksi stekla. V zgornji bivalni etaži so tri spalnice, ki med seboj niso fizično ločene in iz katerih lahko spremljamo dogajanje po vsem stanovanju.

 

 

Rudolph je bil tudi strasten zbiratelj umetnin. V svoji zbirki je želel imeti Giacomettija ali Moora. Ker mu proračun tega ni dopuščal, je začel ustvarjati lastna umetniška dela. Bil je prepričan, da njegovi prostori potrebujejo umetniške poudarke, ki bi nadgradili dinamiko prepletajočih se belih površin. Tako je hiša polna najrazličnejših predmetov, od maroških krpank, ki jih je obesil kot slikarije, do plastičnih mehiških robotov, ki jih je ob nedeljah popoldne potrpežljivo barval in v skupinah razpostavljal po policah, da so postali svojevrstni “objects d’art”, nepogrešljiv del hiše.

 

 

 

Za oblikovanje interierja je Rudolph podpisal pogodbo s samim seboj. Z obrtniki in delavci se je sestajal vsako jutro in jim pazljivo, kot kipar, kazal naslednjo potezo in spajal grajeno obliko s prazninami, dokler ni bil povsem zadovoljen. Dela so trajala dolgih štirinajst let in bila končana šele šest let po njegovi smrti. Pod vplivom Gropiusove šole iz časa šolanja na Harvardu, Miesovega minimalizma, bogatih oblik in prostorov Le Corbusiera ter harmonične in dinamične kompleksnosti Wrighta je ustvaril svoj lastni slovar prepletanja prostorov.

 

 

 

 

DATOTEKA
Uvodnik: Urška Gregorič, Ples svetlobe in prostora
Besedilo: Tanja Bojc, Modernistično bela
Fotografije: Tanja Bojc, Kelvin Dickinson, Danny Wills

Modulightor House
Naročnik: Paul Rudolph
Investitor: Paul Rudolph, Ernst Wagner
Arhitekt: Paul Rudolph
Sodelavec: Ernst Wagner
Projekt: 1989-1996
Izvedba: 1989-2003
Lokacija: 246 East 58th Street House, Manhattan, New York City, ZDA
Površina stanovanja: 280 m2
Velikost gradbene parcele: 186 m2 (6,1 m × 30,5 m)
Pozidana površina: 186 m2