Prenova odpira vedno aktualen dialog med starim in novim, med tradicionalnim in modernim. Ko je ta dialog spoštljiv, odprt in inovativen, pa se dogajajo čudeži. Naročniki projekta so živeli v pritličju starega kmečkega poslopja. Zaradi naraščajoče družine so želeli preoblikovati obstoječe podstrešje in tako so ga skupaj z arhitekti spremenili v bivanjski prostor z dvema dodatnima spalnicama.

 

 

Föhr

Da prideš do Föhra, moraš s trajektom iz Dagebulla do Wyk-a. Föhr je drugi največji nemški otok v Severnem morju in ko si enkrat tam, je Waddensko morje povsod. S plimovanjem si jemlje in vrača cele pokrajine. Nikjer drugje ne moreš peš z enega otoka na drugega po morskem dnu. Na poti lahko najdeš ostrige, v katerih so biseri. Če so odprte, jih lahko vzameš s sabo domov … v nasprotnem primeru je to prepovedano in ti bo žal.

Prebivalci Föhra so sicer Nemci, a še pred tem so Frizijci. Stoletja so bili pomorščaki, ki so v Evropo prinašali vplive iz Azije in Severne Amerike. Med njimi kitajsko keramiko in nenavadne pigmente. Keramiko so po svoje razvili v poslikane ploščice, ki so bile še dolgo potem simbol in merilo bogastva. Iz barvil so zamešali čisto svoje odtenke modrih in zelenih tonov.

 

 

Ko plima terja svoje, se pred njo lahko zatečeš za travnate zidove. Za enim izmed njih stoji kmečko poslopje, ki se na videz ne razlikuje pretirano od mnogih drugih. Ima opečnato fasado, topla okna in kosmato slamnato streho. Pod njo biva podstrešje Francesca Di Gregoria in Karine Matz. Nepričakovano sta vanj postavila ena sam volumen, oblečen v bele keramične ploščice in tja pospravila vse intimne prostore hiše – spalnice, kopalnico, kuhinjo.

 

 

V vsaki beli keramični ploščici je ročno izvrtana luknja. In vse te preluknjane bele keramične ploščice so spojene s svetlo modrim vezivom. Kar precej jih je. A čeprav lahko otipamo njihovo gladko emajlirano površino, jih ne opazimo. Kar opazimo, je ogromna mehka blazina. Kakor obeljena kost, ki jo je za sabo pustila plima, v popolnem miru počiva pod streho. Svetlobo, ki pronica skozi podstrešna okenca, nežno obrača nazaj proti nam. Medtem po prostoru, ki jo obliva, valovanja ljudi sem in tja prestavljajo naplavljene stole in mize.

 

 

 

Nad stopnicami brenči modra mreža; napeta, da koga nenadno ne odplavi na plano. Zvečer odprejo vrata in stopijo na drugo stran ploščic. Za njimi jih čaka morje. Potopljeni v modro-zelena gnezda za pernice počasi tonejo v sen.

 

 

 

Intervju z arhitektko Karin Matz

Za uvod morda smešno vprašanje: zakaj »luknja« v ploščici in zakaj za njo modro lepilo?
KM: Tradicionalne ploščice v frizijskih hišah so bile bele z modro poslikavo ali vzorcem. Za prenovo hiše smo imeli zelo omejena sredstva in smo si lahko privoščili le najpreprostejše bele ploščice. Obenem smo si ves čas želeli vzorec. Imeli pa smo ČAS, tako mi kot tudi naš naročnik. Skupaj smo preluknjali 3200 ploščic. »Luknja« je postala možen, obenem pa drugačen vzorec. Lepilo je pa vendar modro, ker je vzorec tradicionalen!

 

 

Za Dezeen ste izjavili nekaj, kar se mi je zdelo osvežujoče: »Želeli smo uvesti čim več svetlobe v hišo in keramika se nam je zdela najbolj primerna.« Običajno pomislimo na steklene stene, če želimo čim več svetlobe v hiši. Ali lahko razvijete misel o odboju svetlobe – pojavu, na katerega uporabo v arhitekturi pogosto pozabljamo.
KM: Mislim, da smo to vprašanje zaobšli na zelo pragmatičen način. Šlo je za obstoječo hišo, podstreha je imela komaj kakšno okno. Zaradi omejenih sredstev odpiranje fasade ni bilo mogoče. Veliko smo razmišljali o primernih materialih in bleščeče bele ploščice so se nam zdele idealne. Odsevale so svetlobo po prostoru, obenem pa so ponujale mirno in gladko površino. Materiali, kot so refleksno steklo, se v takšnih primerih večkrat izkažejo bolj za moteče kot za koristne. Mi smo si v hiši predvsem želeli pomirjujoče vzdušje.

 

 

Kakšno je vaše mnenje o današnjih trendih v svetu keramičnih ploščic? Na eni strani kamnu ali betonu podobni vzorci v čim večjih dimenzijah, na drugi pa vrnitev romantičnih, »tajliranih« ploščic z vzorci iz petdesetih.
KM: Vedno je zabavno, ko se ljudje trudimo izumiti kaj novega. Prav tako je sijajno imeti raznoliko izbiro. Spet pa so trendi lahko nevarni – v smislu hitrega naveličanja. Mi nikoli ne poskušamo slediti trendom, temveč se posvetimo vsakemu projektu posebej.

 

 

Hiša deluje tako svobodno sproščena … naj vprašam kar naravnost: ste imeli čas in svobodo, potrebno za snovanje dobre hiše?
KM: Veliko smo risali in premišljevali, preden se je začela gradnja. Marsikaj smo tudi rešili kar na kraju samem, glede na to, da smo v hiši v času gradnje živeli. Mogoče spontanost prihaja kar od tam. Naročnik nam je povsem zaupal in moč projekta najverjetneje izhaja iz tega dejstva.

 

DATOTEKA
Uvodnik: Urška Gregorič, Ko se tradicija spogleduje s sodobnim
Besedilo: Ivana Ljubanović, Föhr
Fotografije: Francesco Di Gregorio

Hiša Föhr
Arhitektura: Francesco Di Gregorio in Karin Matz
Lokacija: Alkersum, Föhr, Nemčija
Izvedba: 2012
Površina: 85 m2