Avtorji so se tokrat načrtovanja prizidka lotili na zelo unikaten in izviren način. Umestili so ga sredi vrta, kot paviljon, ki se povezuje s hišo. Odziva se na naravne danosti lokacije (oblika parcele, drevesa, pogledi), na način, da v dani situaciji uporabnikom nudi maksimalno raven udobja. Predstavlja idealno povezavo med hišo in vrtom, ki uporabnike iz introvertirano zasnovane hiše povabi v ekstrovertiran prostor odprtih pogledov in bližje domačemu vrtu.

 

 

Med hišo, vrtom in pogledi na Rožnik

V Sloveniji bolj kot gradimo nove hiše, prenavljamo in dozidujemo stare. Prizidki, večinoma brez spoštljivega odnosa do obstoječih in sosednjih stavb, rastejo kot gobe po dežju.
Paviljon ob hiši H je eden redkih primerov kvalitetne dozidave – od hiše in parcelnih meja je spoštljivo odmaknjen. Njegova lega na vrtu in nenavadna oblika ustvarjata nov prostor, ki je kalejdoskop neomejenih pogledov, razpirajočih se v zeleno oazo rožniškega pobočja.

DEJSTVA
Dom družine pod ljubljanskim Rožnikom sestavljata prenovljena polovica hiše dvojčka iz sedemdesetih let in dozidani paviljon na vrtu. Prenova stare hiše je bila preprosta in racionalna – arhitekti so v nadstropje umestili prostore staršev, v mansardo otroške sobe in v polklet dve pisarni, pred katerima so poglobili vrt. V visokem pritličju sta kuhinja in jedilnica, ki po velikosti nista zadoščali potrebam družine. Zaradi želje po velikem dnevnem prostoru so na vrtu dozidali paviljon z dnevno sobo. Njegova nenavadna oblika, ki sledi odmikom od parcelnih meja, spominja na nepravilno obklesan in fino obrušen diamant z betonskimi in steklenimi stranicami. Paviljon prekriva metuljasta streha, ki je v igrivem nasprotju s staro hišo.

 

 

NAKLJUČJE
Po naključju sem v paviljon vstopila z vrta. Pot je bila nasprotna od običajne hišne promenade od vhoda proti dnevnim prostorom in dalje na vrt, v okviru katere bi paviljon razumela kot logično nadaljevanje pritličja stare hiše. Vstop z vrta pa mi je ponudil nekoliko drugačno “branje” prostora. Ali paviljon pripada stari hiši ali vrtu? Ali morda nobenemu od njiju in je povsem svojstven teritorij v okviru družinskega domovanja?
Paviljon je odmaknjen od stare hiše. Lebdi na betonskem podstavku nad vrtno zelenico. Njegova tla so nekoliko nižja od visokega pritličja hiše in višja od zelenice – od obeh ga ločuje po nekaj stopnic. Njegova vmesna lega in nenavadna oblika z velikimi zastekljenimi stranicami, za katerimi se odslikava zelenje, ustvarjata svojstven ambient z zelo posebnim vzdušjem.

“La maison ce n’est pas une prison. L’aspect change à chaque pas.” “Hiša ni jeca. Pogled se spreminja na vsakem koraku.”

Komentar je iz filma L’architecture d’aujourd’hui in orisuje pot skozi vilo Savoye, ki jo je zasnoval Le Corbusier v tridesetih letih preteklega stoletja. Čeprav je vila Savoye povsem drugačna od hiše v Rožni dolini, je komentar ključ za razumevanje obeh: pogledi v zunanjost so bili bistvenega pomena za oblikovanje prostora. Za Le Corbusiera je bila hiša “sistem za izdelavo slik”. Okno je imelo vlogo fotografske odprtine, ki je natančno okvirjala poglede: pogled skoznjo je določal sliko zunanjosti in njen vstop v notranjost. Odprtina je bila ozka in dolga in ni segala do tal. Slika je bil zato od tal odrezana, zajela je le segment zunanjosti, ki ga je sploščila v lebdečo podobo. V paviljonu hiše v Rožni dolini vlogo okna prevzemajo steklene stranice oboda: tri stranice nenavadno obklesanega sedemstranskega betonskega diamanta z metuljasto streho so namreč od tal do stropa zastekljene. V nasprotju z Le Corbusierovimi okni pa tu steklene površine pogledov ne okvirjajo, temveč le dopuščajo vidnost ozadja. Pogledi skoznje so globoki in dolgi: odpirajo se v globino vrta in naprej na rožniški gozd, na visoke smreke, breze in grmičevje, za katerim slutimo južno mestno obrobje. Ker paviljon lebdi nad vrtom, pogledi skorajda ne dosežejo tal. Ti globoki, a nikdar celoviti pogledi razrešujejo dnevni prostor ječe notranjosti, a obenem tudi prostosti zunanjosti. Pogledi se v hoji spreminjajo in umeščajo paviljon v nedoločljiv teritorij med staro hišo in vrtom, ki v celoti ne pripada ne hiši in ne vrtu.

Morda je nedoločljivost pripadnosti kvaliteta, ki jo paviljon ponuja družini, saj soustvarja avtonomnost posameznih dnevnobivalnih ambientov. Življenje v kuhinji in jedilnici v visokem pritlicju stare hiše, do katere vodi nekaj stopnic, se tako odvija neodvisno od dnevne sobe, ki ohranja odmaknjenost. Posedanje na veliki zofi nasproti kamina, s pogledi, ki se za stekli nadaljujejo v zelenje, tako postane dogodek družinske intime.

POGLED NAZAJ
Podobno kot sem v paviljon vstopila, sem tudi odšla. Še prej sem se spustila na leseni terasi pred velikimi stekli severne in zahodne stranice paviljona. Odmaknjeni druga od druge ponujata jutranjo in popoldansko intimo vrtnih užitkov ter obenem poglede, ki so nasprotni od tistih iz osrčja hiše: poglede nazaj, ki skozi velika stekla razkrivajo tisto, kar je očem navadno skrito.

 

 

DATOTEKA

Uvodnik: Mateja Rogelj, Bivalni diamant pod rožnikom
Besedilo: Anja Planišček, Med hišo, vrtom in pogledi na Rožnik
Fotografije: Miran Kambič

Hiša H
Naročnik: zasebni
Arhitekti: Bevk Perović arhitekti: Matija Bevk, Vasa J. Perović, Ana Čeligoj, Davorin Počivašek
Statika: Ivo Hafner
Strojne napeljave: Oves, d. o. o., Marko Vrabec
Elektro napeljave: Winky, d. o. o., Boštjan Vindšnurer
Zunanja ureditev in kanalizacija: Gašper Blejec
Projekt: 2003-2004
Izvedba: 2004-2006
Parcela: 630 m2
Hiša (neto):
– klet: 51 m2
– pritličje: 126 m2
  (70 m2 + vrtni paviljon: 53 m2 + vhodni paviljon: 3 m2)
– nadstropje: 58 m2
– mansarda: 58 m2
Izvajalec: Pangrad, d. o. o.