Prizidki – vedno aktualna tematika, ko govorimo o družinskih hišah. Na prvi pogled enostavna naloga, ki skriva celo serijo raznovrstnih izzivov za arhitekta, predvsem ker gre za stik starega in novega. Avtorja sta se naloge povsem očitno lotila pravilno, saj končni rezultat povezuje vsa tri načela kakovostne arhitekture: trdnost, uporabnost in lepota. Rezultat je še danes, po več kot desetih letih, lahko kvaliteten vzor pri reševanju te problematike in obenem dober primer, kako prizidek izdelati okolju prijazno, s preprosto prefabricirano in vedno aktualno, leseno konstrukcijo.

 

 

Lebdeča škatla

Spomladi leta 2004 sta arhitekta Tadej Glažar in Petra Čeferin dobila naročilo, naj poiščeta rešitev za nov, dodaten prostor v obstoječi enodružinski hiši v Grosupljem – pravzaprav v hiši, ki sta jo pred skoraj petnajstimi leti zasnovala Petra Čeferin in arhitekt Peter Pahor.
Družina, ki je naročila projekt, je v hiši potrebovala novo spalnico staršev. Možnosti so bile dokaj preproste: ker okrog hiše ni prostora za pritlični prizidek, sta se morala arhitekta ozreti navzgor. Hišo bi lahko za eno nadstropje nadzidali ali pa – preprosto – dodali sobo prvemu nadstropju.
Po mnenju arhitektov bi dodatno nadstropje uničilo dostojanstveno belo, podolgovato modernistično kockasto obliko, ki si jo je tudi družina prizadevala ohraniti. Poleg tega bi z nadzidavo dobili preveč prostora, pa tudi gradbeni projekt bi bil grob in dolgotrajen.

In tu nastopi lebdeča škatla. Tadej Glažar in Petra Čeferin sta predlagala optimalno rešitev: elegantno, okolju prijazno, popolnoma leseno prefabricirano kocko, narejeno v Riku in dostavljeno na dom. Naročnikova družina je odpotovala na jug, na poletne počitnice. Ko so se čez mesec dni vrnili, je bila soba že tam: samostojna, narejena po naročilu, z vso napeljavo, ogrevanjem, prezračevanjem, pripravljena za vselitev – samo še pritrdiš in opremiš. Videti je bila brezhibno nova in obenem takšna, kot bi bila že od nekdaj tam.

Zaradi počitnic je družina zamudila najrazburljivejši del: niso videli težkega Rikovega tovornjaka, ki se je pripeljal po ulici, se ustavil in zavihtel elemente 6 x 4,5 m velike lesene kocke prek strehe njihove hiše na zadnje dvorišče ter jih postavil na samo nekaj tankih, bleščečih se stebrov.
Statik Edo Wallner, s katerim sta arhitekta že večkrat sodelovala – nasmejano ga opisujeta kot nemogoče zahtevnega in do popolnosti natančnega – je poskrbel za inovativno in izzivalno rešitev s stebri. Ker meri premer petih sijočih cevastih stebrov iz nerjavečega jekla le 10 cm, morajo biti postavljeni zelo natančno: nezmotljivo se morajo upreti vetrovom nad tlemi in močnim vibracijam pod njimi. Tanke pajkovske noge so tako potopljene v obstoječo kamnito teraso, pa tudi v enotni, uliti pas temeljenja pod trato. Na prostorni vrtni terasi, ki je sicer ostala popolnoma nedotaknjena, je pod kocko nastal popolnoma nov, nadkrit zunanji bivalni prostor.
Ko ob določeni svetlobi postanejo sijoči stebri skoraj nevidni, je videti, kot da bi kocka nad teraso in dvoriščem … lebdela.

 

 

Nova soba je pripeta na obstoječo hišo samo z nekdanjim balkonom v prvem nadstropju, spremenjenim v hodnik – most, ki povezuje novo spalnico in predsobo, nastalo iz dela nekdanje spalnice. Ker je nova kocka premišljeno postavljena dober meter od obstoječe hiše, je bilo moč ohraniti obstoječa kopalnična okna. Z odmikom pa je – nasproti velikega, glavnega okna, usmerjenega na bogato oblikovano dvorišče in gosto poraščene hribe v ozadju – nastala tudi možnost postavitve drugega, ožjega okna, ki omogoča odlično kroženje zraka in prezračevanje sobe.

Streha modernistične kocke je seveda ravna. Nekoliko dvignjen obseg zadrži težak sneg. Obloga, identična z oblogo preostalih fasad, pa obenem zakriva težak nosilec, ki prenaša težo prek glavnega fasadnega okna navzdol.

Notranjost nove spalnice je umirjena, čista, elegantna. Celotni interier, razen tal, ki so iz voskanih bukovih desk, ni le oblečen v jelovino, temveč iz nje tudi zgrajen. Tako prostor diha in omogoča pomirjajočo izkušnjo, ki je lastna le lesu (vonj in otip), obenem pa ustvarja tudi eksplicitno povezavo z gostim gozdom, uokvirjenim v široki, enotni okenski zasteklitvi. Prostor dimenzij 3,5 x 5 x 2,7 m, ki se kopa v naravni svetlobi, deluje prostorno, pa vendar intimno; zračno, pa vendar zaprto; naravno. Konec koncev je to le škatla … – a domiselno lepa, lebdeča škatla.

 

 

DATOTEKA
Uvodnik: Mateja Rogelj, Prizidek kot lebdeča škatla
Besedilo: Jeff Bickert, Lebdeča škatla
Fotografije: Miran Kambič

Montažni prizidek k enodružinski hiši, Grosuplje
Arhitektura: dr. Petra Čeferin, mag. Tadej Glažar
Statika: mag. Edo Wallner
Elektro napeljave: Mitja Bučar & Co., d. n. o.
Strojne napeljave: Kek, d. o. o.
Projekt: 2004
Gradnja: 2004
Površina: 18 m2
Lesena konstrukcija: Janez Pucelj, RIKO Hiše, d. o. o.