Vrstne hiše so v slovenskem prostoru precej zapostavljena stanovanjska tipologija. S svojim načinom gradnje (ki se odraža tudi na kasnejši kakovosti bivanja) združujejo tako individualizem in prostornost prostostoječe hiše z vrtom, kot tudi racionalizacijo bivanja v večstanovanjski stavbi. V predstavljenem primeru je trojica arhitektov prevzela (ob vlogi načrtovalca objekta) tudi vlogo naročnika in investitorja. Nastali so vrstni bivalni ateljeji, ki predstavljajo eksperiment moderno zasnovane vrstne hiše 21. stoletja, katera združuje delo in bivanje pod eno streho.

 

Jablane in čokolada

Problem
Rožna dolina, v mentalni podobi meščanov elitna bivalna četrt, je v zadnjih dveh desetletjih postala pravo urbanistično in arhitekturno sračje gnezdo. Gre za posledico paradoksa, ki ga povzroča neskladje med urbanističnimi predpisi, ki zahtevajo vaške višinske gabarite z dvokapnimi strehami s predpisanim naklonom, in med neustavljivo potrebo po povečanju kapacitete v območju, ki se je znašlo v središču glavnega mesta. Rezultat sta astronomski dvig vrednosti parcel na eni in deviantna gradbena praksa na drugi strani, kar je povzročilo zgoščevanje območja po sistemu prizidkov, pre- in nadzidav, drobnih kršitev in nato drobnih odpustkov, marsikdaj v obliki legaliziranih črnih in sivih gradenj. Ta kaos je kontraproduktiven, in namesto da bi iz predmestja nastalo zgoščeno mesto, nastaja nekakšen slam, s sicer povečano gostoto, pa z vedno manj urbane in bivalne kvalitete. Atomizacija v prostoru kaže na propad vsega, kar presega individualni interes in parcelno mejo. Ni več urbanizma, ni več javnega prostora, mesto se spreminja v svoje nasprotje – nepregledno puščavo utrjenih in zaplankanih individualnosti, ki med sabo niso sposobne komunicirati in ki svoje želje uresničujejo v tematskem okolju megamarketov, daljinec za avto pa je njihov simbolni ključ do izpolnitve.
Postavlja se vprašanje, ali je možna alternativa temu procesu. In to takšna, ki bo odgovorila na vse kriterije, ne le urbanistične in arhitekturne.

 

 

Rešitev
Da je tudi v realnih časovnih, mentalnih in ekonomskih okvirih in omejitvah mogoče brez mecenstva ponuditi alternativo socialni in prostorski degradaciji, dokazuje nova realizacija mladega arhitekturnega tima, ki so ga za projekt gradnje petih bivalnih ateljejev sestavili Vanja Gregorc, Rok Klanjšček in Aleš Vrhovec. Nastopili so hkrati kot projektanti in kot investitorji, z jasnim ciljem zgraditi (tudi zase) kvaliteten bivalni prostor in ob tem realizirati uspešno poslovno operacijo. Zgrajene vrstne hiše niso zgolj dokaz, da je to mogoče, dokazujejo tudi, da je pametno in gospodarno uporabiti arhitekturno znanje za doseganje večplastnih, tudi ekonomskih učinkov.

 

 

Arhitekti so poleg arhitekturne, tehnične in ekonomske upoštevali tudi socialno dimenzijo projektiranja. Vprašali so se, kako ob zgoščenosti doseči visoko bivalno in arhitekturno kvaliteto. Kako narediti okolje za bivanje, ki upošteva prebivalce kot neko skupnost, pa pri tem ne žrtvuje svobode posameznika. Niso izključevali individualnosti uporabnika, so pa ustvarili okvir, v katerem se na višji ravni lahko ta individualnost izrazi, ne da bi direktno škodovala interesu sosedov in širše skupnosti. Projekt ne gradi svoje uspešnosti »na račun« privatizacije javnega, pač pa kreira novo javnost iz privatnega. To pa je kvaliteta, ki kaže smer izhoda iz aktualne krize ujetosti v individualizem.
Operacije so se lotili brez nostalgije, celo brez iluzij o kakršnemkoli »izgubljenem raju« in njegovi restavraciji. Retorika jih ni zanimala v ideološkem, kvečjemu v praktičnem in pragmatičnem smislu. Vsekakor gre za model, ki bi ga bilo vredno razvijati. Poiskati potenciale, ki jih vzpostavlja. Gre za urbanistični potencial kolektivne individualne gradnje – vrstnih hiš – potencial industrijske, pocenjene gradnje – prefabrikacije – ter ambientalni potencial kolektivne arhitekturne kvalitete.

 

 

Zasnova
Organizacija zasnove je jasna in logična. Vrsta enot vzdolžno razdeli parcelo na vzhodni, bolj javni, vhodni del in na zasebne atrije pred vsako enoto na zahodni, obulični strani. Enote so postavljene v zamiku, kar jim daje slikovitost in zagotavlja večjo intimnost. Severni vogal parcele je namenjen avtom. Skupno parkirišče je dopolnjeno s skupno garažo, kjer se konča vloga avta. Skupno je tudi mesto za nabiralnike in domofone.
S parkirišča ali z ulice na južnem robu vstopimo v pešcem namenjeno dvorišče na vzhodni strani stavbnega niza, ki je najlepši del zasnove. Dvorišče je nekaj posebnega, že kar praznično domačega, z ohranjenimi jablanami na travniku. Nadaljuje se z nadstrešeno vhodno cono, iz katere vodijo vrata v posamezne enote. Vhodni del je oblečen v enotno leseno oblogo, kar daje vhodom toplino, niz pa poveže kot nekakšno notranjo ulico.
Na dvorišče gledajo posamezna okna vsake enote. V nasprotju s tem so proti zahodu enote odprte s popolnoma stekleno fasado. Spričo majhnosti parcele manjka nekaj metrov, da bi si vsak lahko konstruiral svoj razgled na kombinacijo zelenja in neba, kot je to mogoče v Murglah ali npr. v Utzonovih hišah v naselju Kingo pri Elsinorju na Danskem.
Posamezna stanovanja so zasnovana kot ateljeji, z dvovišinsko dnevno sobo z galerijo kot osrednjim prostorom in majhnimi »pritiklinami« spalnic in sanitarij. Ta »princip« je zaradi potrebe kupcev po večji kvadraturi pri večini stanovanj uničen in jasnost zasnove zamegljena.

 

 

Izpeljava
Izvedba uporablja sodobne prefabricirane elemente in industrijske tehnologije, zato daje celota kljub »klasični« gradnji vtis montažnih objektov – ljudski glas bi rekel barak. Ta vtis izhaja iz poenotenja na nujno in iz racionalnosti pri izrazu. A ne gre samo za racionalizacijo, gre za novo filozofijo materiala. Za fasadno oblogo in za streho je uporabljen isti material, nasičena tekstura kremenčevega posipa v bitumnu, ki je nanesen na pločevino. Rustika obloge, ki ščiti notranjost (zasebnost) stanovanjske vsebine, je v popolnem nasprotju s taktilnostjo lesa ob vhodih.
Zunanjost celote je na meji med tradicionalnim in eksperimentalnim. Hiše stojijo na tleh, manjka kakršnakoli cezura oz. »cokl«. Namesto »varne« opeke, ki bi murgelsko zasnovo povezala s tlemi, z barjansko, ilovnato zemljo, je material fasade koža, tekstil. Gre za šotor, formo, ki je po Semperju tektonski model »oblečene« konstrukcije. Koža pa je plisirana (seveda v abstraktnem smislu), da je na simboličen način nakazan njen tekstilni izvor. Èrna fasada, ki je hkrati kritina, oblači hišo v sinkopiranem ritmu vertikalnih reber.
Proti zasebnim atrijem se posamezne enote odpirajo z »ekrani«. Vtis ekrana je še poudarjen s tekstilnim screenom, ki regulira svetlobo in pogled. Skupni javni prostor se razdeli v zasebne prostore in nazadnje prestopi v abstraktnost, v ekran.
Želja po kontroli arhitekturnega objekta do najmanjšega detajla je povezana z željo, da bi s pomočjo boljše arhitekture odgovorili na potrebo po učinkoviti in dostopni gradnji stanovanj, ob tem pa dvignili kulturo bivanja in v končni instanci – izboljšali svet.
Od banalnega konteksta se kompleks vrstnih hiš distancira, in to tako učinkovito, da postane tako rekoč kritika tiste arhitekture, ki hoče biti navzven več, kot je v resnici, in pri kateri zunanja šarada pokriva revno vsebino. Gre za arhitekturo, ki za zunanjo preprostostjo in skromnostjo skriva notranje bogastvo.

 

 

 

DATOTEKA

Uvodnik: Mateja Rogelj, Vrstne hiše kot eksperiment
Besedilo: Miha Dešman, Jablane in čokolada
Fotografije: Miran Kambič

Ime projekta: Bivalni ateljeji v Rožni dolini, Ljubljana
Naročnik in investitor: Vanja Gregorc, Rok Klanjšček, Aleš Vrhovec, Janez Hacin
Arhitekti: Vanja Gregorc, Rok Klanjšček, Aleš Vrhovec, Janez Hacin
Sodelavec: Peter Ličen

Statika: Anjo Žigon, ELEA IC, d. o. o.
Električne napeljave: Tomi Križaj, TE BIRO, d. o. o.
Strojne napeljave: Celarc, d. o. o.

Notranja oprema: Vanja Gregorc, Rok Klanjšček, Aleš Vrhovec
Zunanja ureditev: Aleš Vrhovec

Projekt: 2002–2004
Izvedba: 2004–2005

Pritličje: 288 m2
Galerija: 239 m2
Garaže: 81 m2
Parcela: 1.080 m2
Pozidana površina (bruto): 369 m2

Gradbeno obrtniška dela: Gradvoz, d. o. o.

Omogočajo: