Hiše niso večne. Življenjska doba nekaterih je lahko mnogo daljša od drugih, pa vendar ni nobena neobčutljiva za čas. Starajo se, propadajo, kričijo po pozornosti. O tem, katera arhitektura si zasluži dolgo življenje, bi se dalo razpravljati. A vedno se je treba za to življenje boriti.

 

 

 

Brnski beli kristal
Oživljena premišljena lepota

Marca lani je po dveh letih intenzivnih renovacijskih del ponovno odprla svoja vrata Villa Tugendhat v Brnu na Češkem, vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Villa Tugendhat je sinonim sodobne, moderne družinske hiše, čeprav je bila zgrajena že davnega leta 1930. Zakonca Tugendhat, iz bogatih družin tekstilnih industrialcev, sta si ob vstopu na skupno življenjsko pot želela sodobno hišo, odraz svetle in tehnološko napredne prihodnosti, ki jo je obetalo kulturno, trgovsko in industrijsko bogato mesto Brno v prvi polovici 20. stoletja. Po resnem razmisleku, kdo naj bi pripravil načrte za njuno hišo, sta se odločila za arhitekta Ludwiga Miesa van der Roheja, ki ju je o pravilnosti izbire dodatno prepričal s takrat nastajajočimi načrti nemškega paviljona za svetovno razstavo v Barceloni. Všeč jima je bila prostornost, preprostost in fluidnost prostorov, ki so se brez nepotrebnih fizičnih prekinitev pretakali drug v drugega.

 

 

Miesu sta bili lokacija z izjemnim pogledom na središče mesta in grad Špilberk ter odprtost naročnikov in njunih želja o sodobno zasnovani hiši tako všeč, da so bili načrti za gradnjo hiše pripravljeni v treh mesecih, že konec decembra 1928. Pol leta kasneje se je pričela gradnja; končana je bila v decembru 1930, ko se je družina Tugendhat že vselila in uživala svoj družinski vsakdan v najbolj sodobni in napredni hiši tistega časa.

 

 

Sodobnost hiše je odsevala v rabi sodobnih materialov, v arhitekturni zasnovi, v oblikovanju prostorov in pohištva ter rabi najnaprednejše tehnologije tistega časa, ki še danes, skoraj stoletje kasneje, ni standard običajne družinske hiše.

Inteligentne in premišljene arhitekturne rešitve so prisotne na vsakem koraku, od same zasnove in umestitve objekta, rabe sodobne tehnologije do najmanjšega detajla v pohištveni opremi. Miesova vizionarskost je vidna že v zasnovi objekta, ki za takratni čas, ko so bila osnovna pravila zasnove klasične stanovanjske hiše znana in jasna, pomeni velik odmik od klasičnega, tradicionalnega, utečenega. Mies je pravila klasične zasnove družinske hiše s sprejemnimi in dnevnimi prostori v pritličju, spalnicami v nadstropju ter sobami za hišne pomočnike na podstrešju obrnil in se prilagodil prostorskim danostim parcele na pobočju, tako da je na dani lokaciji čim bolj osmislil udobno funkcioniranje bivalnih in servisnih prostorov z odpiranjem proti vizuram na eni in zapiranjem pred ulico na drugi strani.

Današnja, prenovljena vila poustvarja preteklost – čas, ko se je mlada družina vselila v novozgrajeno vilo in v njej preživela osem let, preden jih je z »belega kristala« pregnal nemški gestapo.

 

 

 

Od sredine 20. stoletja so se uporabniki vile na vsakih nekaj let menjali, tu so bili nemški nacisti, nato do sredine šestdesetih let rehabilitacijski center za otroke z okvarami hrbtenice, in vsak uporabnik vile je vnesel vanjo nove interventne spremembe, ki so vodile v njeno skorajšnje uničenje. Po zaslugi brnskega arhitekta Františka Kalivoda, aktivnega publicista z dobrimi znanstvi med ljudmi s področja kulture ter vzpostavljenim stikom s tedaj že nekdanjo lastnico Greto Tugendhat, jim je uspelo vpisati vilo v državni register arhitekturne kulturne dediščine. V okviru omejenih finančnih zmožnosti, ki so omogočile osnovno sanacijo in postavitev manjšega števila kosov pohištva, je bila vila zadovoljivo obnovljena, predvsem pa zaščitena pred nadaljnjim propadanjem, in leta 1985 so jo odprli za javnost. Dokumentacijo, ki je bila pripravljena v letih 1981–1982 za prvo obnovo, je kasneje profesor konservator Ivo Hammer dopolnil s še bolj poglobljeno študijo celovitejše prenove, na podlagi katere so bila s strani mesta, evropskega sklada in države pridobljena finančna sredstva za obnovo v letu 2010. Vanjo so bili vključeni vsi segmenti: konstrukcija, stavbno pohištvo, fasade, stenske in talne obloge, napeljave v skladu s tehnologijo iz tridesetih let, izdelava replik opreme in pohištva ter avtentična opremljenost na podlagi starih družinskih fotografij.

 

 

Če jim je z renovacijo v osemdesetih letih uspelo ohraniti lupino in jo opremiti z nekaj naključnimi kosi Miesovega pohištva, pa so šele z nedavno celovito obnovo dosegli popolno doživetje prave Ville Tugendhat, kot jo je ob svojem obisku leta 1931 opisal arhitekt Ludwig Hilberseimer – da nobena fotografija ne more narediti takšnega vtisa kot sprehod skoznjo, saj je njen ritem kot glasba.

 

 

 

O arhitektu:
Ludwig Mies van der Rohe je bil rojen leta 1886 v nemškem Aachnu. Prve delovne izkušnje je dobil z devetnajstimi leti pri art nouveau arhitektu in oblikovalcu pohištva Brunu Paulu. Že pri dvajsetih je dobil prvo naročilo za hišo. S Schinklovim klasicizmom se je seznanil med delom pri arhitektu Petru Behrensu. S šestindvajsetimi leti je odprl lastni arhitekturni biro in se vključil v več avantgardnih gibanj, ki so podpirala moderno umetnost in arhitekturo. Na prehodu iz dvajsetih v trideseta leta je vodil projekt gradnje moderne stanovanjske soseske v Stuttgartu, v katerem so sodelovali vsi vodilni evropski arhitekti tistega časa. V tem obdobju je bil zgrajen tudi znameniti paviljon v Barceloni, v katerem se je na svetovni razstavi predstavila Nemčija. V letu 1930 se je seznanil z newyorškim arhitektom Philipom Johnsonom, ki je nekatera Miesova dela vključil v svoj razstavni prostor v MoMi.

V času, ko je bil direktor Bauhausa, je Mies van der Rohe že postajal prepoznaven v Ameriki. Zaradi spremenjenih gospodarskih in političnih razmer se je preselil v Chicago, kjer je bil v obdobju 1938–1958 vodja oddelka za arhitekturo na Illions Insititute of Technology, obenem pa tudi arhitekt kampusa. V petindvajsetih letih bivanja na ameriški celini se je proslavil z nekaj imenitnimi objekti, kot so Farnsworth House, 860/880 Lake Shore Drive in Seagram Building. Svoj arhitekturni opus je zaključil z zgraditvijo Narodne galerije v Berlinu.

DATOTEKA
Uvodnik: Urška Gregorič, Bitka preživetja
Besedilo: Urška Podlogar Kos, Brnski beli kristal
Fotografije: Urška Podlogar Kos, Jaro Ješe, arhiv mesta Brno, David Židlický

Brnski beli kristal
Lokacija: Brno, Češka
Leto prenove:
1981-1985, vodja prenove Kamil Fuchs
2010-2012, vodja prenove Ivo Hammer

Omogočajo: