26. maj
18.00

Ogledaljarna
Ljubljana

Spletna udeležba
Zoom tukaj

VPOGLED V MESTO Z MESTA #3
Globalizacija, krize in kritični regionalizem

»Kako postati moderen in se vrniti k izvorom …«
Paul Ricoeur, History and Truth

Na konferenci bomo razpravljali o konceptu in potencialih kritičnega regionalizma v tretjem tisočletju. Po padcu prvega vala »globalizacije« v gospodarski krizi leta 2008 postaja z naraščanjem ekoloških in ostalih kriz vedno bolj očitno, da mora univerzalna civilizacija spoštovati znanje in izkušnje avtonomnih kultur, kar je poudaril že Kenneth Frampton v svojem znamenitem eseju H kritičnemu regionalizmu leta 1983, pred skoraj štiridesetimi leti. Kritični regionalizem tukaj in zdaj ne pomeni samo arhitekturne teorije in prostorske prakse, temveč tudi paradigmatski prostorski obrat iz abstraktnega prostora v konkretni kraj. Tako lahko pomaga pri reševanju problemov urbanizacije, odnosov med zgodovinskimi mesti in predmestji, regijami in državami, državami in celinami, celinami in celoto planeta … Skozi kritični regionalizem, ki že v samem imenu združuje kritičnost kot svetovljansko razgledanost in regionalnost kot občutek za krajevne posebnosti, lahko univerzalno civilizacijo uglasimo z avtonomnimi kulturami in vse skupaj spet z naravo. Tudi različne krize, ki se vedno začnejo lokalno, končajo pa globalno, naj bodo urbane, ekološke, ekonomske, zdravstvene ali vojne, imajo skupni imenovalec v prostoru in so s spremenjeno prostorsko paradigmo bistveno lažje rešljive. Z osveženim pomenom kritičnega regionalizma (Kenneth Frampton), s sredstvi fenomenologije čutov (Juhani Pallasmaa) in z uporabo prostorskih načel je mogoče usmerjati arhitekturni in urbani razvoj ter spet povezati sodobno s tradicionalnim, znanstveno z umetniškim, tehnološko s človeškim in kulturno z naravnim. Takšen urbani razvoj ne bo več samo trajnosten, ampak zares trajen … Namesto nenehnega spopada civilizacij lahko vzpostavimo stalno sožitje kultur, s primerno spremembo imamo možnost, da razvijemo to zmožnost.

V svetu, kjer tehnologija postaja gonilna sila v našem vsakdanjem življenju in delu, kjer je razvoj tako imenovane umetne inteligence hitrejši in močnejši od razvoja v industrijski revoluciji, ohranjanje človeškega dotika in povezanosti še nikoli ni bilo pomembnejše. Skupno delo in ustvarjanje lahko koristita ne le procesu oblikovanja in delu studia, ampak tudi rasti našega lastnega bitja.

Namesto da se ljudje izgubljajo v različnih postmodernih navideznih resničnostih (virtual reality) in celo resničnostnih oddajah (reality show), da tavajo v sodobnih blodnjakih kot izgubljeni v starodavnih labirintih, bi bilo predvsem dobro ponovno odkriti, kar je resnično. Le onkraj navideznega lahko odkrijemo vrednost stvarnega. Mislimo z občutkom, da se lahko približamo stvari sami in stvarnosti v njeni varnosti. Ne gre samo za analitični pregled objektivnega in subjektivnega, tehnološkega in človeškega, zunanjega in notranjega – tisto, kar res potrebujemo, je vpogled v prostorske razsežnosti kraja, vpogled v mesto z mesta, tukaj in zdaj …

Kurator in moderator: Janko Rožič (Odprti krog), moderatorka: Kristina Dešman

Debata je del konference, ki se bo odvijala v treh delih. Več tukaj.

Kenneth Frampton, ZDA

Arhitekt in zgodovinar Kenneth Brian Frampton, zaslužni profesor na sloviti univerzi Columbia v ZDA, je znan po obravnavanju arhitekture dvajsetega stoletja in osrednji vlogi pri razvoju arhitekturne fenomenologije.
Njegove knjige vključujejo A Critical History (1980; revidirano 1985, 1992, 2007 in 2020) in Studies in Tektonic Culture (1995).
Frampton je dosegel velik ugled in vpliv na področju arhitekturne kritike s svojim esejem “K kritičnemu regionalizmu” (1983). V tem prispevku je kritičen do postmodernizma, globalizacije, množične potrošniške kulture in vpliva, ki ga je to imelo na arhitekturo in družbo.
Za Framptona je to še posebej pomembno vprašanje v sodobnem svetu, saj je arhitekturo potisnilo k povprečnosti, enakosti in omejeni urbani obliki, ki ne vključuje več kulturne raznolikosti. Da bi to popravili, Frampton trdi, da je v arhitekturi potreben bolj kritičen regionalistični pristop, ki upošteva posebne vidike kraja, topografije, podnebja in kulture.

Juhani Pallasmaa, Finska

Juhani Pallasmaa (Hämeenlinna, 1936) je finski arhitekt, arhitekturni teoretik in fenomenolog, pisatelj in učitelj. V letih 1978–1983 je bil direktor Muzeja finske arhitekture, kjer so razstavljali tedaj še povsem neznani Tadao Ando, Alvaro Siza in Daniel Libeskind. V Helsinkih je vodil tudi lastno arhitekturno pisarno (Arkkitehtitoi- misto Juhani Pallasmaa KY) in ustvaril nekaj pomembnih del fin- ske arhitekture, kot so nakupovalni center Itäkeskus (1989–1991), center Kamppi (2003–2006) in most Vikki (2002).
Pallasmaa je zaslovel s svojimi predavanji iz kulturne filozofije in okoljske psihologije ter s knjigami o arhitekturni teoriji, v katerih je s fenomenologijo čutov odprl posebno vejo raziskovanja. Knji- ga Oči kože iz leta 1996, ki je takoj postala svetovna uspešnica, omogoča obrat in umik iz prevladujočega »okularocentrizma«, saj namesto »diktata očesa« pokaže in dokaže, da je prostor za- res mogoče dojeti in doživeti le z vsemi čuti. Od mnogih knjig, ki jih je napisal, sta v slovenščino prevedeni še Utelešena podoba – Imaginacija in imaginarij v arhitekturi (2011) in Misleča roka – Eksistencialna in utelešena modrost v arhitekturi (2012).
Je častni gost in predavatelj na univerzah po vsem svetu, leta 2014 pa je bil tudi član žirije za Pritzkerjevo nagrado.
Foto: Arhiv Juhani Pallasmaa Architects

Renato Bocchi, Italija

Renato Bocchi (Trento, 1949) je bil redni profesor za arhitekturo in urbanizem na univerzi IUAV v Benetkah, kjer je od leta 2005 do 2008 tudi vodil oddelek za arhitekturno oblikovanje. Po upo- kojitvi še vedno predava teorijo arhitekture na IUAV v Benetkah in na doktorskem študiju na univerzi La Sapienza v Rimu.
V letih 2005 in 2010 je predaval na mnogih evropskih univerzah in na Nacionalni univerzi La Plata v Argentini. V začetku leta 2020 je imel odmevno predavanje na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Glavno področje njegovega raziskovanja je odnos med umetnostjo, arhitekturo, mestom in pokrajino. Je urednik zbirke Spazio Paesaggio Architettura (Gangemi Pbs, Rim). Pred kratkim je koordiniral širok raziskovalni program z naslovom Re-cycle Italy in uredil zbirko Re-cycle Italy (Aracne Pbs, Rim).
Med njegovimi zadnjimi knjigami sta Progettare lo spazio e il movimento (Gangemi, Rim, 2009) in La materia del vuoto (Uni- versalia, Pordenone, 2015).

https://iuav.academia.edu/RBocchi

Uroš Lobnik, Slovenija

Uroš Lobnik (Maribor, 1965) deluje kot arhitekt, urbanist, arhitekturni teoretik in predavatelj. Zaposlen je na FGPA Univerze v Mariboru, kjer vodi Oddelek za arhitekturo in Katedro za načrtovanje prostora. V rek- torski ekipi je opravljal funkcijo univerzitetnega arhitekta (2011–2015). Napisal je več kot 300 besedil s področja urbanizma in arhitekture. Bil je urednik Arhitekturne besede – tedenske priloge v časopisu Ve- čer (2000–2012), je član uredniških odborov revij Arhitektov bilten in Piranesi. Vodil je več kot 30 mednarodnih in nacionalnih urbanistič- no-arhitekturnih delavnic. Deloval je kot samozaposleni ustvarjalec na področju arhitekture; ko je bil zaposlen na ZUM, d. o. o., je vodil izdelavo urbanistične zasnove mesta Maribor (1995–2000). Sousta- novil je podjetje AU arhitekti, d. o. o. (2000). Vidnejše realizacije: gi- mnazija Lendava, poslovni objekt Rogač, večnamenski regijski center Rinka v Solčavi (sodelavec: J. Rožič), označevalci Evropske prestolnice kulture – EPK 2012, prenova stavbe FGPA UM na Krekovi 2 v Mariboru (sodelavci: Zadravec arhitekti, d. o. o.), interier in razstava EXPANO v Murski Soboti. Je avtor nagrajenih urbanističnih in arhitekturnih nate- čajnih projektov ter prejemnik več domačih in tujih nagrad (priznanje Evropske urbanistične zveze 2001, zlati svinčnik 2013, Constructive Alps Award 2013 – 3. nagrada, Plečnikova medalja 1997, 2013, 2017).

Janko Rožič; Odprti krog, Slovenija

Janko Rožič (Jesenice, 1959), je arhitekt in urbanist, arhitekturni teoretik, predavatelj in esejist. Dela v lastnem ateljeju, skupaj z arhitekti Odprtega kroga (G. Drašler, J. Polda, J. Kolić, P. Benedičič …). Bil je asistent raziskovalec na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (1988–1996) in svetovalec ministra za kulturo (2005–2007). Od leta 2012 je tudi predavatelj na Oddelku za arhitekturo FGPA Univerze v Mariboru. Bil je pobudnik in arhitekt večkrat nagrajenega in svetovno odmevnega Hostla Celica (sodelavci: Kočica, Okorn, Krmelj, Ostan, Zorko, Drašler – KUD Sestava). Za Hišo Raduha v Lučah (sodelavca: Drašler in Suhadolc) je prejel zlatega sejalca 2013 (nagrada za inovativnost v tuizmu, op. ur.), za Center Rinka v Solčavi (sodelavca: Lobnik in Podlipnik) je dobil zlati svinčnik 2012, Plečnikovo medaljo in mednarodno nagrado Constructive Alps 2013. Skozi teoretično in praktično delo, ki temelji na uvidih v prostorske principe in jezikovne vzorce, povezuje lastno ustvarjalnost z najstarejšimi modrostmi umeščanja arhitekture v prostor ter z najsodobnejšimi umetniškimi, znanstvenimi in filozofskimi uvidi. Je avtor številnih esejev in soavtor knjige Sporočila prostora (ZRC SAZU, Ljubljana, 2008).

Odprti krog; Janez Polda, Patrik Benedičič, Luka Jerman, Jonel Kolić

Odprti krog je neformalna skupina arhitektov, ki so jo ustanovili Janko Rožič, Ira Zorko in Aleksander S. Ostan v zgodnjih 90. letih na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer je bil Janko Rožič asistent in raziskovalec. Razvili so posebno metodologijo arhitekturnih in urbanističnih delavnic v različnih krajih, kot so Gornja Radgona, Bovec, Maribor, Koper, Črnomelj, Bohinj, Bled, Gorje v Sloveniji in Cetinje v Črni gori …

Odprti krog je ustvarjalno polje, odprto za različne vrste sodelovanja z drugimi arhitekti, arheologi, geologi, znanstveniki, umetniki, filozofi, pesniki … Zavestno poskušajo povezati umetnost in znanost. Preoblikovanje nekdanjega avstro-ogrskega vojaškega zapora v Hostel Celica so razvili v sodelovanju s slikarjem Žigo Okorn, kiparjem Jirijem Kočico, umetnostno zgodovinarko Vesno Krmelj, KUD Sestava, arhitektom Gašperjem Drašlerjem in drugimi. Znanstvenika Andrej Detela in dr. Miro Rozman sta razvila različne znanstvene izume, nekatere z uradnimi patenti. Z arheologom dr. Timotejem Knific so pripravili znanstveno raziskavo in razstavo Narodnega muzeja na Blejskem gradu. Z arheologom, etnologom in zgodovinarjem dddr. Andrejem Pleterski in drugimi so rezultate raziskav objavili v knjigi Komunikacije prostora (ZRC-SAZU, 2008).

Razvili so koncept podzemne železnice v Ljubljani in dokazali, da je še vedno aktualen. Za Beneški bienale leta 2008 so v sodelovanju z arhitekti Ambienta v nacionalnem paviljonu Slovenije zasnovali razstavo Nova nujnost urbane politike. Sodelujejo z arhitekti Urošem Lobnikom, Matjažem Suhadolcem, Jernejem Markeljem, Luko Jermanom… V zadnjem času poleg Rožiča in Drašlerja Odprti krog sestavljajo Janez Polda, Jonel Kolić, Patrik Benedičič. Pripravili so raziskavo in publikacijo Arhitektura Zgornjega Posočja (LRK, 2021).

Prijavnici

Nalagam...
* Obvezno polje

Zaradi omejenega števila oseb, ki jih sprejme Ogledaljarna, lahko vašo prisotnost na dogodku zagotovimo samo s predhodno potrditvijo. Prosimo vas, da nam posredujete vaš interes in željene termine. O možnosti udeležbe vas bomo obvestili v roku treh dni. 

Nalagam...
* Obvezno polje

Partnerji

Program sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Svetloba je vedno znova izkušnja, ki postavlja kakovost našega bivanja na višjo raven. Prava svetloba. Na pravem mestu. Ob pravem času.