OBLIKOVANJE
Klemen Zupančič (Studio Moste): Kje je doma obrt?
Pod imenom Studio Moste delujeta Klara Zalokar in Klemen Zupančič, oba mlada arhitekta in tudi unikatna oblikovalca. Naziv >>oblikovalec - izdelovalec<< po svetu ni nekaj novega in kot takšen se je pojavil z gibanjem Arts & Crafts v Angliji. Kako je pa danes v Sloveniji biti izdelovalec-oblikovalec in s kakšnimi izzivi se pravzaprav ustvarjalci soočajo... Kje je doma obrt? Biti oblikovalec in izdelovalec se lahko sliši precej romantično – nekdo, ki sam materializira svoje zamisli, kontemplativno ustvarja v majhnem studiu in živi v svojem svetu. Podobno kot kipar, umetnik, ki se na videz ne ukvarja z vsakdanjimi težavami, s tem, kako bo izvedel naslednjo skulpturo, ampak z vprašanji višjega reda – kakšno bo doživetje njegovih izdelkov, kako bodo umeščeni v prostor in kakšna svetloba bo padala nanje. Obe predstavi sta lahko resnični in držita za številne ustvarjalce, katerih skupna lastnost pa je večinoma ta, da gre za izkušene ustvarjalce v zrelih letih, ki so v svojem delu dosegli mojstrsko raven. Da so lahko prišli do te točke, so morali biti v začetkih svojega ustvarjanja v veliki meri tudi obrtniki. »Ni umetnosti brez obrti. Ideja za sliko še ni slika,« kot pravi Richard Sennett. Umetnik, ki ne zna fizično izvesti in materializirati svoje ideje, se mora najprej priučiti obrti, ki jo bo kasneje lahko uporabljal kot orodje, sredstvo za doseganje svojih ciljev. Obrtniško znanje je v današnjem času tisto, do katerega se je včasih izjemno težko dokopati. Za primer bom vzel mizarsko obrt, ki mi jo je v zadnjih nekaj letih uspelo pobliže spoznati. Literatura
Opus Saše J. Mächtiga
Se spomnite znamenitih rdečih kioskov, ki so bili postavljeni na vsakem vogalu ne samo v deželah bivše Jugoslavije, ampak tudi v deželah COMECON, pa tudi drugam kot na Japonsko, Novo Zelandijo, ZDA? Ko je slovenski arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig pred 50 leti predstavil svoj model kioska K67, verjetno ni mogel niti uganiti, koliko bo ta model uporabljen. Med njegove najbolj prepoznavne izdelke spadajo nadstrešnice euromodul za postajališča javnega prometa, koši za smeti žaba, nadstrešnica kavarne Evropa... Kdo ne pozna kultnega kosa javne urbane opreme, priljubljenega v vseh državah Balkana in še veliko dlje? Kiosk K67, ki ga je Saša Mächtig zasnoval v svoji mladosti, je arhitekturna realizacija koncepta preseka dveh cevi. Presečišče simbolno ponazarja sodelovanje, združevanje poti, mnenj, idej, četudi si včasih nasprotujejo. Sodelovanje in interdisciplinarnost sta temeljno vodilo njegovega opusa do danes. Sodelovanje je tudi tema letošnjega BIO, na katerem sodeluje kot član žirije. Sicer je arhitekt avtor nekdanjega nadstreška kavarne Evropa, pa legendarnega, modularnega sistema nadstrešnic Euromodul za postajališča, novejših predlogov MET3 in novega kioska K21. Leta 1984 je s kolegi vzpostavil študij oblikovanja na novoustanovljenem oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Pomembno se je uveljavil v mednarodnem prostoru, zlasti v izvršilnih odborih strokovnih združenj. Doma je prejel Nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, TREND za življensko delo in dve zlati medalji na BIO. Kot študenta arhitekture vas je zaznamovala Ravnikarjeva reforma študija. Kako? Bil sem del eksperimenta, ki ni izoblikoval samo mene, ampak tudi mnoge druge kolege. Ravnikarjev renesančni duh me je zaznamoval za vse življenje.