Arhitektura in prostorsko načrtovanje sta na splošno v občutljivem obdobju njihove lastne redefinicije in določanja njihovega položaja v nasprotju s trenutnimi političnimi, socialnimi in kulturnimi spremembami. Kakšna je trenutna situacija v Sloveniji in kaj se lahko naučimo od uspešnih držav na tem področju? Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti?

 

 

Kdo potrebuje arhitekte?

V interesu družbe naj bi bilo, da so storitve arhitekturnega projektiranja dostopne vsem, zato da bi bil prostor bolj urejen, bivalni standard pa višji. Zavedati se moramo, da arhitekti lahko dosežemo sistemske spremembe le z dobrimi zgledi, sodelovanjem med strokami, ki delujejo v prostoru, odgovornostjo do uporabnika in do naročnika ter uporabno in lepo arhitekturo, ki premika meje vsakdanjika. Zaradi nejasnih zahtev soglasodajalcev, birokratskih postopkov in splošne naravnanosti proti zasebnim investitorjem pa je razvoj prostorske in arhitekturne stroke v Sloveniji težko napovedovati.

Razvitost družbe se izraža v količniku med povprečno plačo in urejenostjo prostora in se celo fizično kaže kot tanka linija med vzhodom in zahodom Evrope. V državah z nizkim standardom večina ne potrebuje dobrih arhitekturnih storitev, saj si jih niti ne more privoščiti. Naročniki s povprečno plačo 1000 evrov mesečno od arhitekta potrebujejo le »papirje za gradnjo«, čim ceneje in čim hitreje. Cene projektantskih storitev so tako precej odvisne od vrste naročnikov in njihove finančne sposobnosti. Če se primerjamo z Avstrijo, znaša vrednost slovenskega gradbenega trga le desetino avstrijskega! Gradimo manj, naše gradnje pa so tudi precej cenejše. Po podatkih sektorske študije ACE zavzemajo 60 % teh gradenj individualne hiše. Razmah individualne stanovanjske gradnje je tudi škodljiv za prostorski razvoj. Posledica ekonomske in kulturne revščine so zato slabe projektantske prakse, degradiran prostor in razrast prizidkarske, samograditeljske kulture, kar bomo popravljali še desetletja kasneje. Kako narediti dobre arhitekturne storitve dostopne širšemu krogu naročnikov, ne da bi s tem uničili kakovosten prostor in da bi pri tem upoštevali trajnosten razvoj družbe? Kaj se je zgodilo s korporativnimi investitorji?
Pred kratkim smo v okviru ekskurzije, ki jo je organiziral ZAPS, obiskali tudi Aspern Seestadt, ki nastaja na severovzhodu Dunaja. Načrtujejo mesto za 20.000 novih prebivalcev, ki bo nastalo v naslednjih dveh desetletjih: 2,4 milijona kvadratnih metrov površin za stanovanja, pisarne, proizvodnjo, servise, znanost in izobraževanje, več kot 20.000 m² trgovin in malih podjetij, ki bodo sestavljali multifunkcionalno novo mesto. Dunaj načrtuje tudi zgoščevanje mestnega tkiva, naselje Sonnwendviertel, ki bo imelo 5.000 stanovanj za 13.000 ljudi in 8 hektarjev mestnega parka. Vse to bo nastalo v javno-zasebnem partnerstvu, saj mesto zasebnim investitorjem odda zemljišča, na katerih gradijo. Z dolgoročnim in sistematičnim načrtovanjem omogočajo delo številnim arhitekturnim birojem, ki se na natečajih potegujejo najprej za urbanistične rešitve, potem pa za posamezne stanovanjske projekte. Medtem ljubljanski stanovanjski sklad zaradi različnih razlogov po več let pripravlja posamezni projekt. »Da bi odpravili stanovanjski primanjkljaj, bi potrebovali še okoli 4000 stanovanj,« je pred kratkim dejal direktor JSS MOL Sašo Rink. In dodal, da bi za to ob sedanjem tempu zagotavljanja novih stanovanj (z nakupi na trgu in novogradnjami) potrebovali 40 let. Očitno zgolj z javnimi investicijami ne bomo dosegli cilja, ki si ga je zastavil Nacionalni stanovanjski program 2015–2025, da bi kmalu prišli do dostopnejših stanovanj.
Domače zasebne investitorje smo medtem uničili ali pa so se uničili sami. Nekatere smo onemogočili tudi s pomočjo civilnih iniciativ. Naperjenost proti zasebnim investitorjem v stanovanja, stadione, opere ter proti drugim projektom, ki obetajo razvoj javne sfere, je nesmiselna, saj ne omogoča potrebnih družbenih sprememb, posamezne investitorje pa drži v pat položaju po več desetletij. Po drugi strani tujim investitorjem omogočamo gradnjo na najboljših kmetijskih zemljiščih na račun stroke, s čimer povzročamo nepopravljivo škodo v prostoru – kot pred kratkim v primeru Magne Steyr v Hočah. Da bi spet privabili korporativne investicije v gradnje, podobno kakovostne kot na Dunaju, bi jim morali omogočiti investiranje z zagotovljenim donosom ter investitorje usmerjati, kje in kaj graditi, ne pa jih zavajati. Naročnike vizij v prostoru moramo kot družba negovati, ne pa kastrirati s prepovedmi in zahtevami.
Ena od rešitev so mestne urbanistične službe, ki bi delovale v javnem interesu in pomagale potencialnim investitorjem pri realizaciji teh vizij. Najprej prostorsko načrtovanje, potem pa arhitektura in krajinska arhitektura, ki vizije materializirata, so nujni način za dosego razvoja stroke. Ko bo investicij v stanovanjsko in javno sfero spet več, bomo tudi projektanti lahko zahtevali boljše plačilo za svoje storitve. Pri tem pa mora ZAPS odigrati odločilno vlogo pri pripravi standardov in pravil, ki določajo dobro projektantsko prakso, ter sodelovati pri tem, da investicije ne bi bile izvedene na račun stroke in strokovnosti.

 

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska
Besedilo: Mika Cimolina, Kdo potrebuje arhitekte?
Fotografija: Aspern Seestadt