HIŠE 118

SPROSTITEV ČESA?

Ko sem lanskega novembra pripravljala napoved vsebin revije za leto 2020, sem si za decembrsko številko zamislila temo, s katero bi se lahko poistovetili v prazničnih dneh, ko imamo nekoliko več časa, in ki bi odsevala praznično, družabno razpoloženje. Takšno, ki bi bila nekoliko bolj lahkotna, vizualna in bi dala kakšno idejo za kakovostno preživljanje prostega časa v koraku s kulturo, kak turistični biserček za navdih in ščepec sprostitve. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da se bo moral prosti čas v enem letu po hitrem postopku predrugačiti.
Prosti čas, kakršnega poznamo danes, je iztržek industrializacije družbe poznega 19. stoletja, ki je prinesla razmišljanje o delovnih pogojih in potrebah delavcev. Pred tem prosti čas v smislu vsakodnevnega in vsakotedenskega dela časa ni obstajal (vsaj ne za vsakogar). Prostočasne dejavnosti so namreč sledile daljšim letnim ritmom praznikov, običajev in praznovanj, koncept sprostitve pa ni bil sistematično pripoznan kot nujen za vsakogar. V času po drugi svetovni vojni je skrb za prosti čas prevzela socialna država, tako z zakonskim uravnavanjem delovnih obveznosti kot z zagotavljanjem arhitekturnih objektov za prosti čas. Po Evropi in še posebej pri nas, v Jugoslaviji, so zgradili številne skupne prostore za preživljanje prostega časa: kulturne domove, športne objekte, bazene, turistična naselja …, zelo pogosto z javnim angažmajem. V zadnjih tridesetih letih se je organizacija prostega časa individualizirala in s tem tudi komercializirala. Prosti čas preživljamo na različne načine: skozi kulturo in kulturne dogodke, ob druženju, športu, nakupovanju, skrbi za telo, pod prosti čas spadajo tudi počitnice z vso turistično infrastrukturo. Arhitektura za prosti čas je (finančno) močno področje, na katerem se izmenjujejo javni in zasebni naročniki, odvisno od vsebine.

Pojem prostega časa torej ni fiksen, slutim pa, da bi lahko bilo letošnje leto zanj prelomno, saj smo morali načine njegovega uživanja močno prilagoditi epidemiji in ukrepom ob njej. V času, ko se je delo v kar največji meri preselilo domov, sta fizična in časovna ločnica med prostim in delovnim časom zabrisani. V obdobju, ko so nam vsaj odsvetovani stiki z drugimi, je odpadel socialni del prostega časa. V trenutku, ko so zaprte kulturne ustanove in športne zmogljivosti, je odpadla vsebina prostega časa. Ob zaprtju trgovin je odpadel potrošniški način uživanja prostega časa. V okoliščinah, ko so onemogočena potovanja, je odpadel turistični del prostega časa. In tako dalje …
No, če smo natančni, vse zgoraj našteto lahko počnemo – le da moramo vse to preseliti na splet: v virtualni prostor, ki ga snuje virtualna arhitektura. Preživljanje prostega časa je tako zdaj povsem individualizirano. Tu ne gre le za potrošniško svobodo individualne izbire oblike in ponudnika prostega časa, gre za individualizem v smislu samoorganizacije in samotnosti. Na kratko povedano, sami sebi smo vsebina in družba prostega časa.
V teh temnih, zimskih in s črnogledimi napovedmi epidemije zaznamovanih dneh je prostočasna arhitektura sicer lepa popestritev, prave »uporabnosti« pa nima. Upam in verjamem seveda, da tole obdobje mine in bomo z veseljem pričakovali še kakšno drugačno sproščanje, kot je sproščanje strogih ukrepov proti nadaljnjemu širjenju epidemije covida-19, ko bo situacija to dopuščala.

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

NAKUP IZVODA
NAROČNINA

SPROSTITEV ČESA?

Ko sem lanskega novembra pripravljala napoved vsebin revije za leto 2020, sem si za decembrsko številko zamislila temo, s katero bi se lahko poistovetili v prazničnih dneh, ko imamo nekoliko več časa, in ki bi odsevala praznično, družabno razpoloženje … →

NAKUP IZVODA
NAROČNINA