HIŠE 117

ZAČASNO

Začasna arhitektura ni trajna.
Razmislek o arhitekturi se večinoma začenja s trditvami v smislu: arhitektura mora trajati; danes gradimo za naslednje generacije; arhitekt je poklic, ki mora videti v prihodnost; kar arhitekti gradijo danes, bo oblikovalo mesta in prostor za zanamce, in podobnimi. To so za arhitekturo kar velika (in obremenjujoča) pričakovanja.
Kaj pa, če arhitekturo vsaj začasno osvobodimo (no, razbremenimo)?
Arhitektura postane lažja, svobodnejša in – začasna. Ostaja pa ji stigma. Že poimenovali bi jo raje drugače, morda ne začasna, bi bilo lepše efemerna, kratkotrajna, z omejenim rokom trajanja, bežna?

Pa vendar ima začasna arhitektura svoje mesto in svojo zgodovino, ni od včeraj. Nomadski šotori iz prazgodovine, prenosni judovski oltarji daljne zgodovine, arhitektura različnih festivalov in manifestacij, religioznih in političnih, skozi zgodovino. Spomnimo se paviljonov za svetovne razstave, bienale, pa tudi postavitev razstav, scenografije, sejemskih postavitev in še česa. Problem pisanja zgodovine in spomina začasne arhitekture je, da je slabo dokumentirana in – začasna. Najbolj kultni začasni zgradbi pa sta, ironično, tisti, ki sta se reinkarnirali kot stalni: Eifflov stolp (prvotno zgrajen za svetovno razstavo leta 1889 in mišljen za demontažo) in paviljon Barcelona Ludwiga Mies van der Roheja, zgrajen za svetovno razstavo leta 1929, porušen leta 1930 in ponovno zgrajen kot stalna zgradba 56 let pozneje.
V nekaterih primerih je začasna arhitektura edini možen odgovor. V mislih imam festivale, razstave, sejme, pa tudi prostore gledališč in dogodkov. Te začasne arhitekture je ogromno, nastaja sproti v obliki postavitev razstav, scenografije, sejemskih postavitev, paviljonov … To je vse začasna arhitektura z zaslombo v kapitalu, politiki, podjetjih …

V drugih primerih pa je začasna arhitektura edina možna pot k rešitvi. To je takrat, ko stalne arhitekture ni oziroma so strukture, ki bi stalno arhitekturo postavljale, brez moči. Takrat nastaja, recimo temu, aktivistična začasna arhitektura, ki nas opozarja na težave v prostoru. S svojo prilagodljivostjo in neobveznostjo je močno orožje, ki lahko globoko zareže v ustaljene rabe prostora in izpostavi kritične točke. Od začasne predelave parkirnih mest v mini parke do gibanj, kot je bilo Occupy Wall Street, ko so prostor korporativnega delovanja
zasedli kot bivalni prostor. Za Ljubljano in vso Slovenijo je tako značilen problem zaspalih gradbišč.

Začasna arhitektura ima drugačen namen in učinke kot stalna arhitektura. Išče ravnotežje med svojim trajanjem in trajnimi rezultati, v obstoječe prostore vnese nove programske, formalne, estetske, konstrukcijske, vizualne, pa tudi filozofske ideje, obenem pa je časovno zaznamovana z zdaj. Odpira priložnost v krizi. In zdaj smo v trenutku krize. V času pandemije covida-19, javnozdravstvene krize, s katero se ukvarjajo številne, če ne vse razpoložljive stroke, je lahko eden od rešilnih razmislekov tudi arhitekturni. Sprašujem se, ali ne bi morali
stroka in politika intenzivno razmišljati recimo o začasni arhitekturi bolnišnic oziroma arhitekturi začasnih
bolnišnic.

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

NAKUP IZVODA SLO
NAKUP IZVODA TUJINA
NAROČNINA