Začasna arhitektura ni trajna.
Razmislek o arhitekturi se večinoma začenja s trditvami v smislu: arhitektura mora trajati; danes gradimo za naslednje generacije; arhitekt je poklic, ki mora videti v prihodnost; kar arhitekti gradijo danes, bo oblikovalo mesta in prostor za zanamce, in podobnimi. To so za arhitekturo kar velika (in obremenjujoča) pričakovanja.
Kaj pa, če arhitekturo vsaj začasno osvobodimo (no, razbremenimo)?
Arhitektura postane lažja, svobodnejša in – začasna. Ostaja pa ji stigma. Že poimenovali bi jo raje drugače, morda ne začasna, bi bilo lepše efemerna, kratkotrajna, z omejenim rokom trajanja, bežna? …