HIŠE 115/116

NA ROBU / NOVA NORMALNOST

Pišem že drugi uvodnik za tele Hiše. Zaradi negotovosti sta se namreč dve pomladanski številki združili v eno dvojno, poletno. Prejšnji uvodnik sem začela z besedami: »Tole pišem v polni pripravljenosti, sredi strogih ukrepov …« Tegale bi lahko začela takole: »Pišem v nekakšni zmedi, ko ‚preštevamo žrtve‘ in ugotavljamo, kje nas je pustila epidemija …«

To pomlad se je pandemija koronavirusne bolezni razširila po vsem svetu, zažrla se je v vse vidike jav- nega in zasebnega življenja, ne glede na to, ali nas je okužila ali ne. V začetku se je oglašala bolj ali manj medicinska stroka, pridružili so se ji znanstveniki in gospodarstveniki, zdaj pa se lahko k razmisleku o covidu-19 prijavi že skorajda kdorkoli. Kaj pa arhitektura?

Poleg zdravstvenih, gospodarskih, političnih in kulturnih posledic pandemije so njene posledice tudi prostorske. Osebni prostor smo morali povečati. Stanovanja in hiše, v katerih smo večinoma preživljali pozne popoldneve, noči in jutra, so postali prostori, v katerih delujejo dve ločeni pisarni, proizvodna hala ali delavnica, restavracija, telovadnica, več razredov osnovne šole in še kakšna vrtčevska skupina zraven. Trgovine, uradi in javni promet so postali igra križcev in krožcev, ki zapovedujejo in prepovedujejo. Ur- bani javni prostor in narava sta postala glavna korektiva za razlike v kakovosti stanovanjskih prostorov, ki so se med ukrepi še potencirale. Prostor bolnišnic je ob pomanjkanju metod zdravljenja, razen pod- pornih, sam postal eden od pomembnih vidikov zdravljenja. Tako pač je, ko se moraš proti bolezni boriti s praktično »srednjeveškimi« metodami distanciranja in karantene. Torej ima arhitektura kot disciplina prostora o pandemiji povedati še kako veliko!

V tujini pa je bilo med arhitekti veliko razmisleka na to temo. V Veliki Britaniji je biro BDP, drugi največji britanski biro, praktično v nekaj dneh sprojektiral preureditev londonskega sejemskega prostora ExCeL v začasno bolnišnico za bolnike s covidom-19. Italijanski arhitekt Carlo Ratti projektira modularne enote intenzivne terapije v transportnih zabojnikih (CURA), Stefano Boeri je zasnoval koronaodporno sosesko v Tirani, na Nizozemskem snujejo začasne izolacijske enote, po vsem svetu se pojavljajo različni načrti za zaščitne vizirje iz reciklirane plastike, za večkratno uporabo, predelne panoje za učilnice itd. Razmišlja se tudi o postkoronski arhitekturi: verjetno bomo še nekaj časa potrebovali drugačna stanovanja, ki bodo omogočala domače pisarne in kakšno učilnico ali po potrebi igralnico. V delovnih in šolskih prostorih bomo potrebovali prostor za distanco. Javni prostori bodo potrebovali dovolj prostora za uveljavljanje varne 1,5-metrske razdalje. V dunajskem biroju Precht so denimo zasnovali »park distanciranja«, obliko- van kot labirint. V velemestih pospešeno širijo kolesarske površine, saj se je promet preusmeril na kolesa. V Sloveniji smo bili priča dvema prostorskima praksama (obema brez vključitve arhitektov), eni uspešni in drugi katastrofalni. Za uspešno se je izkazalo prostorsko ločevanje bolnikov s sumom okužbe s covi- dom-19 – ti so bili pri triaži fizično ločeni od ostalih bolnikov prek vstopnih točk v začasnih zabojnikih. Katastrofalna pa je zgodba domov za starejše, ki s svojimi prostorskimi zmogljivostmi niso mogli zago- toviti varnih prostorov za svoje varovance in so tako virusu pustili prosto pot.

Trenutno situacijo bi lahko izkoristili za marsikateri premislek v arhitekturi. Morda pa bi bil najbolj na mestu premislek o vseh vidikih skrbi za starejše, tudi prostorsko-arhitekturnem.

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

NAKUP IZVODA SLO
NAKUP IZVODA TUJINA
NAROČNINA