Pišem že drugi uvodnik za tele Hiše. Zaradi negotovosti sta se namreč dve pomladanski številki združili v eno dvojno, poletno. Prejšnji uvodnik sem začela z besedami: »Tole pišem v polni pripravljenosti, sredi strogih ukrepov …« Tegale bi lahko začela takole: »Pišem v nekakšni zmedi, ko ‚preštevamo žrtve‘ in ugotavljamo, kje nas je pustila epidemija …«

To pomlad se je pandemija koronavirusne bolezni razširila po vsem svetu, zažrla se je v vse vidike jav- nega in zasebnega življenja, ne glede na to, ali nas je okužila ali ne. V začetku se je oglašala bolj ali manj medicinska stroka, pridružili so se ji znanstveniki in gospodarstveniki, zdaj pa se lahko k razmisleku o covidu-19 prijavi že skorajda kdorkoli. Kaj pa arhitektura? …