HIŠE 113

ZGODBE

Moj pogled se sicer še ni izostril skozi lečo časovne distance, gre za prvi vtis o dogajanju. Na prvi pogled se ni zgodilo nič revolucionarnega, arhitekturni prostor pa se je vendarle nekoliko spremenil. Če arhitektura formalno ni doživela tako zelo velikih sprememb, pa se je precej spremenil način razmišljanja, ki vodi do nje. Na sceno je stopila vrsta mladih in zelo mladih perspektivnih arhitektov. Temu je botrovalo tudi prizadevanje ljubljanske arhitekturne šole, ki se v zadnjih letih neprestano izboljšuje.

Če je še ob začetku desetletja veljalo, da dobra arhitektura nastaja z javnimi naročniki, pa so zasebni v tem času stopali v korak z njimi. Posamezniki, vedno bolj pa tudi podjetja oziroma gospodarstvo, prepoznavajo dodano vrednost kakovostne arhitekture. Ne pozabimo na turizem, kjer v zadnjem času kakovostna arhitektura postaja integralni del slovenske ponudbe. Ena novosti je stremljenje po večji energijski učinkovitosti in okoljski vzdržnosti. Na začetku tega desetletja so se investitorji še požvižgali na porabo energije stavb in njihov ogljični odtis, danes ni več tako. Začelo se je s pasivnimi hišami, danes pa so tudi številne javne zgradbe skoraj- ali ničenergijske. Ob tem je potekala tudi energetska prenova stavb, ki pa je za arhitekturo ostala zamujena oziroma celo izgubljena priložnost, saj je večinoma potekala mimo arhitektov in ni pripomogla k splošni arhitekturni kakovosti.

Del pozitivne zgodbe je tudi gradnja z lesom, ki je prav tako prestopila v »mainstream«. Med prepoznavnimi temami sta tudi stanovanjska kriza in gradnja stanovanj nasploh. Na eni strani so investitorji, katerih »vilabloki« rastejo kot gobe po dežju, na drugi strani pa je država, ki tipajoče spreminja svojo stanovanjsko politiko in nekako caplja za potre- bami prebivalcev. Vmes so stanovanjski skladi, ki nekaj gradijo (na primer stanovanjsko sosesko Brdo v Ljubljani), nato pa stanovanja prodajo na trgu, namesto da bi jih namenili tistim, ki jih najbolj potrebujejo.
Če je v začetku desetletja na neki podelitvi arhitekturnih nagrad neki minister porogljivo očital arhitektom, da ne projektirajo oziroma ne realizirajo drugega kot robnike in kandelabre, bi se danes moral ugrizniti v jezik. Premislek in aktivacija javnih prostorov sta med najbolj izrazitimi, prebojnimi arhitekturnimi dosežki, ki demokratično in vklju- čujoče spreminjajo izkušnjo javnega mestnega prostora. Najradikalnejše ureditve so nastale v Ljubljani z zaprtjem stare Ljubljane in Slovenske ceste za promet ter ureditvijo nabrežij Ljubljanice, sledila pa so še številna druga mesta: Kranj, Novo mesto, Škofja Loka, Velenje … Na drugi strani tega trenda pa imamo seveda naraščajoči investitorski urbanizem, ki negira vsa zgornja prizadevanja za javno.

Precej se je zgodilo na področju arhitekturne kulture in publicistike. Tradicionalnim Plečnikovim odličjem pridružila nagrada zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor. Na področju izobraževanja in ozaveščanja javnosti sta za- čela delovati skupina Arhitektura in otroci ter festival Odprte hiše Slovenije. Nekaj mednarodno zasnovanih razstav je slovensko arhitekturo predstavilo v tujini, v arhitekturno dogajanje se je dejavno vključil Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Pomemben dosežek je sprejetje nacionalne arhitekturne politike, dokumenta Arhitektura za ljudi.

Se pa je slovenska arhitektura opazneje obrnila v tujino, o čemer pričajo mednarodni uspehi naših arhitektov, z Mostom preko Save v Beogradu (Peter Gabrijelčič in Viktor Markelj, 2011), Študentskimi stanovanji v Parizu (Ofis arhitekti, 2012), Muzejem Göste Serlachiusa na Finskem (BAX, 2014) in najnovejšo Novo galerijo in kazematami – Neue Bastei v Wiener Neustadtu (Bevk Perović arhitekti, 2019).
V Hišah smo te zgodbe zavzeto zapisovali, jih spremljali in interpretirali. In zato ob sklepu desetletja z veseljem obra- čamo list in začenjamo zgodbo 202…!

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

NAKUP IZVODA SLO
NAKUP IZVODA TUJINA
NAROČNINA