HIŠE 111

GREMO VEN

Prihaja poletje, del leta, ko nas vleče ven. Pregreto mestno okolje z veseljem zamenjamo za manjša mesta in vasi, za prijetno bližino morja, za podeželje. Iščemo naravno, idilično okolje, v katerem naj bi se laže sprostili in odpočili. Zakaj danes razmišljati o podeželju, če nam trendi napovedujejo strmo povečanje deleža mestnega prebivalstva? Če ne drugega, zato, ker se po definiciji OECD Slovenija kot celota uvršča med podeželska območja.

Je romantična podoba podeželja danes smiselna in upravičena? Saj veste – vonj po pokošeni travi, jutranje ptičje petje, sprehod po rosnem cvetličnem travniku, pogled na gore in dišave poletnega gozda, doma pridelana hrana, živali na pašnikih … Ali avtentično, neokrnjeno podeželje sploh še obstaja? K tej klišejski podobi prispevajo tako politika kot mediji, med njimi Slovenska turistična organizacija, ki podeželje označuje kot kraj, »kjer se čas ustavi …«, kmetijsko ministrstvo promovira projekte, kot je Tradicionalni slovenski zajtrk, priljubljene domače nadaljevanke (Reka ljubezni, Usodno vino, pa tudi resničnostni šov Kmetija) pa nam servirajo idealizirano podobo podeželja.

Vendar pa bi se lahko – oziroma se že – podoba podeželja spreminja: v tujini ga že obravnavajo kot najbolj radikalno spreminjajoči se del človeške pokrajine, tehnoutopijo, kjer potekajo številne »revolucije«. Eden od znanilcev nove podobe podeželja je Rem Koolhaas, ki ga »opazuje« in raziskuje že nekaj let. Njegova opažanja bodo prihodnje leto kulminirala z razstavo Countryside (Podeželje) v newyorškem Guggenheimovem muzeju, na kateri bo predstavil pode- želje kot območje na prvi liniji človeškega razvoja, avtomatizacije in digitalizacije, genetskih eksperimentov s posevki, upravljanja ekosistemov, mikro- in makromigracij ter procesov, ki trajno spreminjajo krajino.

Podeželje se tudi pri nas kaže kot prostor konflikta med tradicionalnim in modernostjo, med visoko tehnologijo in ročnim delom, med industrializacijo in vračanjem oziroma ohranjanjem butičnih načinov proizvodnje hrane, med človekom in naravo, med ohranjanjem prostorske podobe in željami investitorjev, med »staroselci« in »prišleki«, med stalnimi prebivalci in začasnimi obiskovalci, v Sloveniji tudi med stroko, politiko in investitorji. Konflikt opazimo tudi med rabo tal – ki ostaja recimo ruralna, kmetijska ali gozdna – in rabo stavb, ki so vse bolj (sub)urbane – obrtne cone, trgovinska središča, glampingi in razpršena bivalna gradnja za prebivalstvo, zaposleno v mestih.

So v Sloveniji manjša mesta, kraji in vasice res lahko kraj sprostitve ali pa nas v njih zaradi (ne)urejenosti (prostorskih) razmer vedno nekaj žuli? Na primer neizkoriščeno središče kraja, ki je brez pravega življenja, neurejena prometna shema, ki ne daje dihati pešcem, ali pa preprosto bolečina ob pogledu na stihijsko pozidane zelene površine, ki jih ni več nič ostalo.

Velik del stroke bi se strinjal, da je stanje urbanizma in arhitekture na slovenskem podeželju vsaj kaotično. Izpostavlja se več težav: premajhna moč urbanizma kot stroke na občinski ravni, kjer na urbanistične načrte ne gledajo kot na dolgoročno vizijo kraja, ampak kot na seznam želja posameznikov, razpršena gradnja, ki zaseda robove zelenih in kmetijskih površin, namesto da bi se zgoščala v središčih in ob železniških trasah, in predvsem manko vmesnega nivoja planiranja – med občinskim in državnim. Konkretne so težave z umeščanjem v prostor, ki se kažejo na vseh ravneh, od preprostih objektov, kot je umestitev nove trgovske stavbe v vas, prek umeščanja industrije (spomnimo se primera Magne) do trasiranja strateških projektov, kot je tretja razvojna os.

Ali o podeželju govorimo dovolj in na pravi način? Kdo pozablja na podeželje, urbanistično-arhitekturna stroka, po- litika, mediji ali vsi po vrsti? Kdo je odgovoren za razvoj podeželja? Primeri iz sosednje Avstrije (pa tudi nekaj svetlih izjem v Sloveniji) kažejo, da je podeželje mogoče prek arhitekture, urbanizma in planiranja dobro razvijati in obenem ohranjati, če je le stroka podprta z lokalno in državno politiko. V majhnem kraju ali vasi že ena arhitekturno kakovo- stna in premišljena stavba naredi razliko, najsi bo to šola, večnamenska stavba ali prenova kulturnega doma. Naloga lokalne in državne politike pa je, da pokaže zanimanje zanjo!

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

NAKUP IZVODA SLO
NAKUP IZVODA TUJINA
NAROČNINA