HIŠE 109

NOVI NAČINI BIVANJA

Vprašanje stanovanjskega problema je na neki način univerzalno človeško vprašanje. Seveda se ga v različ- nih kulturah in obdobjih lotevamo na različne načine, vprašanje pa ostaja isto: kje imam prostor, v katerem nemoteno bivam? V slovenskih razmerah to pomeni, da vsakdo stremi po svoji hiši, stanovanju, sobi ali vsaj svojem malem zasebnem kotičku. Presenetljivo pa je, da smo pri tem tako univerzalnem vprašanju tako prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Večkrat slišimo, da je slovenska stanovanjska situacija v krizi. Videti je namreč, da se pri nas reševanja lastne stanovanjske problematike vsakdo loteva po svoje, s svo- jimi pristopi in možnostmi. Če pogledam kolege svoje generacije (ki sicer ne šteje več za mlado), smo se (jasno, kaj pa nam drugega preostane) vsi že nekako znašli. Mnogim so pomagali starši oziroma predniki z nakupom stanovanja. Takšni rečejo, da so imeli srečo … Nekje so starši prodali družinsko hišo in kupnino kot predčasno dediščino razdelili med družinske člane, ki so poiskali vsak svoje stanovanjce. Nekateri so uredili podstrešja in prizidke hiš staršev ali starih staršev. Le redki najemajo, vendar pospešeno iščejo nekaj v slabem stanju na lepi lokaciji z ugodno ceno, kar bi lahko prenovili. Nekateri kot investicijo pre- navljajo preveliko stanovanje, da ga bodo razdelili na dvoje in del prodali. Nekateri gradijo hišice (tudi v samogradnji) ali preurejajo nekdanje vikende v bližini Ljubljane. Številni so se odselili v tujino in problem osamosvajanja prestavili za nedoločen čas. Nekateri že iščejo večja stanovanja, ker so se družina in po- trebe povečale. Nekateri so že pred leti vzeli stanovanjski kredit in ga še vedno pridno (ali stežka) odpla- čujejo. Le redki so (bili) vključeni v nacionalno varčevalno shemo. Ne poznam jih ravno veliko, ki bi bili upravičeni do neprofitnega stanovanja, in nikogar, ki bi si stanovanje zagotovil s pomočjo zadružništva. Le redki živijo v sobivanju, morda le v mlajših letih skupaj z brati ali sestrami.

Zgornja slika ni popoln pregled nad stanovanjskim dogajanjem, da pa nekakšen vpogled v situacijo. Ura- dni podatki o slovenskih stanovanjih so dokaj skrb vzbujajoči (pa tudi stari – iz leta 2011): visok je delež za bivanje neprimernih stanovanj, stanovanja so majhna in dotrajana, veliko jih je praznih … Velika večina slovenskega stanovanjskega fonda je v zasebni lasti, v javni lasti je le 6 % stanovanj (približno 48.000 od dobrih 840.000).

Kot primer zgledno urejene stanovanjske politike pri nas radi navajamo Dunaj, kot slovenski nasprotno sliko. Dunaj s svojo stoletno tradicijo skupnega urejanja stanovanjskega problema svojih prebivalcev in z močnim sistemom nadzora najemnin, pravičnega dodeljevanja neprofitnih stanovanj ter neprofitnih stanovanjskih skladov, ki skrbijo za stalno gradnjo neprofitnih stanovanj, zgledno skrbi za skupno in sistematično reševa- nje stanovanjskega vprašanja; tu v neprofitnih stanovanjih stanuje skoraj dve tretjini prebivalcev.

Nasprotja med slovensko in dunajsko sliko so očitna. V tej luči bi morali stremeti k hitremu izboljšanju slike stanovanjskega fonda. Razmisliti bi morali o možnostih za povečanje deleža najemnih stanovanj in njihove privlačnosti oziroma praktičnosti, njihov trg pa bolj regulirati – za obe strani. Spodbuditi bi morali gradnjo stanovanj s strani države in občin. Poleg tega ne smemo pozabiti na premislek o novih stanovanjskih tipologijah, o novih načinih financiranja stanovanj, tudi zadružništvu, ter o novih načinih bivanja. Le tako bomo bolje in bolj skupaj reševali naše univerzalno stanovanjsko vprašanje.

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

NAKUP IZVODA SLO
NAKUP IZVODA TUJINA
NAROČNINA