Študij arhitekture je dal Maji Tasič Demšar široko osnovo za doživljanje in kreiranje prostora. Grafično oblikovanje, s katerim se je ukvarjala povsem na začetku svoje oblikovalske kariere, in oblikovanje tkanin, ki se mu ni nikoli odrekla, sta jo opremila z izjemno mero za urejenost in usklajenost prostora in barv. Nezmotljiv občutek človeka, ki je ne le načrtovalec, temveč tudi kritičen uporabnik izdelkov z izjemno izobrazbo na širšem kulturnem področju, pa jo je vodil pri vseh projektih brez izjeme, do izvedb, ki presegajo na papirju zarisano oblikovalčevo logiko funkcije, konfekcijsko opremo ali pogosto nesprejemljive kompromise in pogrošno nostalgijo.

Svoje projekte vselej načrtuje v soglasju z naročnikom, ki ga s svojo logiko prepričuje in usmerja, se od njega tudi sama uči in tako ustvarja okolja – ambiente, ki niso le stereotipi modno urejenih interierjev, temveč stanovanja, v katerih domujemo, delovni prostori, s katerimi se lahko poistovetimo in v katerih je prijetno delati, ter družabni prostori, kjer se lahko sproščeno predamo izbranim užitkom. Večina opreme je narejena po njenih zamislih – tu gre za pravico naročnika do enkratnosti – čeprav se ne izogiba kakovostni opremi domačih in tujih proizvajalcev. Gre za oblikovanje brez letnice, ki je zato uporabno za vsakogar in za vse čase.

Zmožnost tovrstnega razumevanja naročnika in uporabnika ni ravno pogosta. Še posebej zanimivo je, da so v svoji brezčasnosti le redki njeni projekti skozi leta doživeli vidnejše spremembe, na katere ni mogla vplivati. Zelo redki naročniki njene ambiente »dekorirajo« z neustreznimi detajli, kar priča o uspešnem doseganju soglasja med oblikovalko in naročnikom ter o njeni sposobnosti, da naročnika tudi vzgaja oz. poskrbi za vzgojni element kot dodano vrednost s trajnimi učinki.

Večino napisanega sem vzela iz besedila, ki sem ga napisala ob avtoričini razstavi leta 1993 v Ljubljani, in vse to velja še danes. Pomembno pa se mi zdi tokrat dodatno izpostaviti njen odnos do oblikovanja in oblikovalcev, kadar sprejme nalogo njihove predstavitve v obliki razstav (BIO 15, 16, 17, 18, 19, številne razstave domačih in tujih oblikovalcev ter številne postavitve v okviru ljubljanskih pohištvenih sejmov).

Njene razstave so zasnovane odprto, pregledno, z izjemno pozornostjo do najboljše možne predstavitve slehernega izdelka. Vsak je enako pomemben in vreden objektivne prezentacije. Obiskovalci tako dobijo kar najbolj celovit in hkrati korekten pogled v razstavljeno gradivo. Z razstavno konstrukcijo in primerno osvetlitvijo, ki ni demonstracija njene ustvarjalnosti in ega, ampak ob vseh prostorskih in vselej tudi finančnih omejitvah izraža njeno izjemno spoštovanje do njihovega dela, jih izpostavlja na najboljši možen način in sebe postavlja v ozadje, v vlogo občudovalke in iskrene častilke dosežkov svojih kolegov.

Pogosto ji je uspelo v na videz najbolj neprimernih prostorih (Tovarna Rog, Center Evropa, šotor na Trgu republike med stolpnicama Iskre in NLB) ustvariti sijajno osnovo razstavljenim objektom. Še več, zdi se, da so zlasti opuščeni prostori zanjo izziv za duhovito konfrontacijo historičnega prostora s sodobno ustvarjalnostjo. To pa je odnos, ki jo še posebej kaže v brezčasni veličini.

BIO15, BIO16

BIO17, Fužinski grad + Rog, 2000

BIO 18

BIO po BIU 18

BIO 19, Fužinski grad, 2004

Wunderkammer Studio Milano, IDCO, 1998

KLI Ljubljanski sejem

TPT  program NEX

Mesec oblikovanja 2006

Brezčasno slovensko oblikovanje

Maja Tasič Demšar

Predlagateljica
Lenka Bajželj, muzejska svetovalka