Maja Kikelj

Nekoč so rekli, da narava govori
Revitalizacija domačij v Zakojški grapi

Magistrsko delo Maje Kikelj “Nekoč so rekli, da narava govori: Revitalizacija domačij v Zakojški grapi” je intimna in poglobljena pripoved o prostoru, ki se je izmuznil iz naše zavesti. Avtorica obravnava kraj, kjer se stikajo dediščina, narava in življenje ljudi, ter odpira vprašanje, kako ga ponovno vključiti v sodobni čas. Zakojška grapa se razteza med Cerkljanskim hribovjem in Baško grapo.

Nekoč je v njej stalo pet domačij, katerih življenje je temeljilo na tesni povezanosti z naravo in njenimi ritmi. To se je odražalo v orientaciji hiš, rabi prostora in v značilni zasnovi tročanov – sklopov, ki povezujejo hišo, gospodarsko poslopje in dvorišče v celoto. Tročani niso bili le praktična rešitev, temveč tudi vezni element za skupnost, kjer so se delo, bivanje in narava prepletali. V nalogi so predstavljeni ne le kot izročilo, temveč kot izhodišče za razmislek o sodobnem bivanju. Struktura dela temelji na raziskovanju v treh merilih – krajinskem, merilu domačije in detajlov. Takšen pristop omogoča celovit vpogled: od razumevanja širšega prostora grape do zasnove posameznih domačij in značilnosti njihove gradnje.

Avtorica je območje temeljito prehodila in beležila prostorske povezave, materiale in vsakdanje prakse, kar nalogi daje posebno globino in verodostojnost. Revitalizacija grape tu ni razumljena kot zgolj arhitekturni poseg, temveč kot proces, ki povezuje zgodovino, kulturo, naravo in življenje. Naloga pokaže, kako lahko arhitektura z majhnimi, a premišljenimi posegi vzpostavi dialog med preteklostjo in prihodnostjo. Kot avtorica sama zapiše: »Kraji, ki nas skozi bogate ostaline preteklosti povezujejo z našimi koreninami, nam omogočajo globlje razumevanje sedanjosti in lažjo usmeritev v prihodnost. Bolj kot so te korenine trdne, manjša je verjetnost, da bi nas zamajal katerikoli vihar.« Ta misel izraža srž dela – arhitektura je način poslušanja in interpretacije.

Revitalizacija, ki jo predlaga Maja Kikelj, ni nostalgičen povratek, temveč iskren in natančen poskus, kako dediščino – tročane, poti, materiale, vsakdanje prakse – prevesti v sodobni čas. Naloga pokaže, da lahko arhitektura postane medij, ki poveže spomin in prihodnost ter prostoru vrne njegovo živost.