Se spomnite znamenitih rdečih kioskov, ki so bili postavljeni na vsakem vogalu ne samo v deželah bivše Jugoslavije, ampak tudi v deželah COMECON, pa tudi drugam kot na Japonsko, Novo Zelandijo, ZDA? Ko je slovenski arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig pred 50 leti predstavil svoj model kioska K67, verjetno ni mogel niti uganiti, koliko bo ta model uporabljen. Med njegove najbolj prepoznavne izdelke spadajo nadstrešnice euromodul za postajališča javnega prometa, koši za smeti žaba, nadstrešnica kavarne Evropa…

 

 

Kdo ne pozna kultnega kosa javne urbane opreme, priljubljenega v vseh državah Balkana in še veliko dlje? Kiosk K67, ki ga je Saša Mächtig zasnoval v svoji mladosti, je arhitekturna realizacija koncepta preseka dveh cevi. Presečišče simbolno ponazarja sodelovanje, združevanje poti, mnenj, idej, četudi si včasih nasprotujejo. Sodelovanje in interdisciplinarnost sta temeljno vodilo njegovega opusa do danes. Sodelovanje je tudi tema letošnjega BIO, na katerem sodeluje kot član žirije. Sicer je arhitekt avtor nekdanjega nadstreška kavarne Evropa, pa legendarnega, modularnega sistema nadstrešnic Euromodul za postajališča, novejših predlogov MET3 in novega kioska K21. Leta 1984 je s kolegi vzpostavil študij oblikovanja na novoustanovljenem oddelku za
oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Pomembno se je uveljavil v mednarodnem prostoru, zlasti v izvršilnih odborih strokovnih združenj. Doma je prejel Nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, TREND za življensko delo in dve zlati medalji na BIO.

Kot študenta arhitekture vas je zaznamovala Ravnikarjeva reforma študija. Kako?
Bil sem del eksperimenta, ki ni izoblikoval samo mene, ampak tudi mnoge druge kolege. Ravnikarjev renesančni duh me je zaznamoval za vse življenje. Njegove geste, namigi, opombe, včasih tudi cinične, skice na majhnih lističih … so vedno imele kakšna skrita sporočila. Enkrat mi je rekel: »Veste, univerza je skupnost profesorjev in
študentov,« in zdelo se mi je, da je bila vertikala skupnosti mišljena kot napotek nam, ki smo kasneje, po dvajsetih letih, ponovno zasnovali študij oblikovanja. Čutim kemijo pripadnosti profesorjevi ideji in ne vidim potrebe po prilaščanju pečata, kot nekateri moji mlajši kolegi, ki so si naložili odgovornost za presekano kontinuiteto Ravnikarjeve šole.

Kaj mislite s pretrganjem kontinuitete?
No, šestdeseta so bila za arhitekte in oblikovalce leta pozitivnih vibracij, reševanja problemov in hitrih rezultatov. Temeljila so na raziskovanjih v petdesetih, izsledki so se nadaljevali v sedemdesetih. Skoraj smo že bili družba konsenza. Samoprispevek, na primer, je bil dogovorjena dolgoročna strategija, ki je danes ne zmoremo.Takrat sta se čez noč dvignila kakovost in prostorski standard šol in vrtcev po vsej Sloveniji. Delo so imeli arhitekti, oblikovalci, gradbeniki, pohištvena industrija … Razvoj opreme urbanega prostora je obetal konkurenčnost na svetovnem tržišču. Z ločevanjem odpadkov v začetku osemdesetih smo hitro ekološko dohitevali bolj razvito zahodno Evropo. Potem so iz vsega, kar bi moral biti skandinavski pristop k socialni državi, naredili surov biznis in prepir na lastni krpi zemlje. Bolje bi bilo, če bi podjetništvo usmerili v razvoj novih proizvodov in storitev, da bi si odrezali svoj kos globalne tržne pogače.

 

 

Vaša prva odmevna realizacija je bil nadstrešek pred kavarno Evropa. Zdi se, da bi bila danes taka realizacija nemogoča. Morda res. Danes bi, kot kažejo moje izkušnje, naletel na velike ovire. V novi Sloveniji, ki se kaže kot zapravljiv gospodar, so nezreli novi lastniki in samozvani varuhi pečatov naredili več škode kot žled.

Kako je uspelo vam?
Za uresničitev sem imel podporo investitorice Silve Varičak in komisije Marka Šlajmerja (LUZ), Braca Mušiča (UIS) in Marjana Kolariča (Zavod za ureditev Stare Ljubljane), ki je očitno pogumno prevzela del odgovornosti za tvegani eksperiment mladega nadobudneža. Ostalo je bilo
odvisno od moje iznajdljivosti in odgovornosti, da podpore ne bi zapravil.

Kavarna Evropa zveni zelo simbolično.
Res danes zveni kot prispodoba pozitivnega. Evropa je bila konceptualna, tehnična in oblikovna novost, povezan skupek inovacij. Ker so jo po nepotrebnem odstranili, je ostala samo obsežna in zgovorna dokumentacija.

V čem je bila Evropa inovativna?
To je bil netipičen prostorski nosilec z razgibanim profilom v vzdolžni in prečni osi. Konstrukcija je bila sestavljena iz jeklenih palic in členastih valjev brez enega vara ali vijaka. Ni še bilo računalnikov; zahtevne statične izračune sta naredila doc. Rogač in asistent Reflak z Oddelka za gradbeništvo. Konstrukcija je bila prekrita z vodotesno, transparentno monolitno poliestrsko opno. Tudi izvedba lupine s tremi premičnimi opaži je bila inovacija. Izdelali so jo v enem kosu v tovarni SKIP.

 

 

Prefabricirano ste potem dostavili na lokacijo?
Neke vlažne novembrske noči leta 1968 sta streho po Celovški v mesto prepeljali dve avtodvigali. Spominjam se človeka, ki je nekje v Zgornji Šiški zaprepadeno momljal: »A? Je to NLP?« V zgodnjih jutranjih urah je bila streha na Ajdovščini, na pripravljena stebra so jo postavili v manj kot tridesetih minutah. Ponoči je biomorfna struktura žarela, kot kakšen razpotegnjen lestenec.

Kmalu zatem je sledil kiosk K67, ki vas je umestil med svetovna imena oblikovanja. Kako se je začelo?
Po vsakem poročanju o napredovanju projekta Evropa so se Šlajmer, Mušič in Kolarič radi zadržali na klepetu. Marko Šlajmer je omenjal probleme, ki jih ima na LUZ-u z lastniki kioskov, ki ne razumejo urbanistovih zahtev po skladnosti gabaritov in vizualnem redu. Vsa prizadevanja so bila zaman, ker Ljubljana ni premogla primernega in prepričljivega zgleda …

 

 

In ste zaslutili priložnost!
Takoj. Najprej sem nagovoril kolege v našem studiu ARS na Župančičevi, naj se lotijo te naloge. Potem sem pogledoval po njihovih mizah in videl, da se ne morejo znebiti stereotipnega razmišljanja: steber + steber + steber + steber –
povezava – zgoraj streha/spodaj pod – fasadna polja in konec. Sam sem menil, da potrebuješ domišljijo, ampak to ni dovolj. Navdih »preboda dveh cevi« je uporaben, če prepoznaš konstrukcijo v novi tehnološki izvedbi, z uporabo s steklom ojačenih poliestrov.

Šlo je za razumevanje potreb časa v sodelovanju s tehnologijo.
Svoje zamisli nisem risal, temveč sem v ateljeju Zdenka Kalina izdelal modele iz PVC-cevi. Modeli pospešijo razvoj, okrepijo predstavo in preizkušajo zamisel, so prepričljivejši. Ko je modele videl Šlajmer, ni bilo več ovir. Zgodil se je učinek snežene kepe.

 

 

Po nekaterih podatkih naj bi bilo po svetu skupno postavljenih 40.000 m2 kioskov. Ste si predstavljali takšno številko, ko ste kiosk snovali?
Kako naj bi vedel, da bodo rdeče pobarvani PVC- modeli iz leta 1966 vzbudili toliko navdušenja in na koncu velik tržni uspeh? Junija 1969 smo na glavnem trgu v Ljutomeru prvič predstavili novost kritični strokovni javnosti. Odziv je bil potrditev, da sem na pravi poti.

Kmalu pa se je o kiosku govorilo po vsem svetu. Kako vam je to uspelo?
Avgusta sem šel na svoj prvi svetovni kongres ICSID v London. Skoraj po naključju sem srečal urednike ugledne revije Design in se z njimi zapletel v razgovor. Morda je moja zgovornost vzbudila njihovo zanimanje, kaj vendar počne mladi arhitekt. Hoteli so videti slike, pokazal sem jim serijo barvnih diapozitivov. Dvignili so obrviin vprašali, če jih pustim pri njih. Skoraj sem že pozabil na srečanje, ko je prišla aprilska številka 1970 s čestitko. Design je objavil celostransko barvno fotografijo in komentar glavne urednice, Corine Hugh Stanton, »Low life for the street«.

In sledilo je povabilo MoMA – Muzeja moderne umetnosti iz New Yorka, kajne?
Povabilo je sledilo kakšen mesec zatem. V pismu so zapisali, da želijo K67 vključiti v zbirko oblikovanja 20. stoletja.

Zveni fantastično!
Takrat sem si mislil, da je zame edina omejitev nebo. Po svetu se je prodalo 7.500 enot kioskov, vsak meri 5 m2, to je razpršenih 1500 garsonjer ali 800 dvosobnih stanovanj. Prodaja se je po letu 1971 pospeševala na tržiščih 20-milijonske Jugoslavije, 250-milijonskega KOMEKON-a … Odpiranje tržišč v Iraku, na Bližnjem in Daljnem vzhodu, v Afriki, obeti v čezmorskih deželah in prodaja v zahodni Evropi. Vse to je zahtevalo hitro odzivnost proizvajalca na pričakovanja kupcev, vlaganje v oblikovanje, tržne in tehnološke raziskave, racionalizacijo transporta in servisa.

Popoln uspeh!
Nisem pričakoval, da me bodo čez deset let ustavili.

Kako se je ustavilo?
Leta 1976 smo podpisali pogodbo za ustanovitev Sklada za razvoj. Sam sem vanj vložil 75 % svojih licenčnih pravic. Sestavil sem interdisciplinarni RiR-tim, rezultati so bili nad pričakovanji, prodaja je naraščala. Potem si je IMGRAD našel
odvetnika, ki me je obtožil socialistične samoupravne nemorale. Tožbo sem po osmih letih dobil na vrhovnem sodišču, podjetje IMGRAD pa je brez razvoja šlo v stečaj ob koncu devetdesetih.

 

 

In prodaja?
Moja generacija ni bila usmerjena v specializacijo, temveč z Ravnikarjevim reformiranim pristopom v širok, holistični razpon reševanja nalog »od žlice do mesta«. Kompleksnost funkcionalnih potencialov odprtega in prilagodljivega modularnega sistema je zahtevala celega človeka, družbenoekonomska in politična situacija pri nas pa je postavljala trde omejitve, ki so mnoge zlomile.

Svoj talent za trženje in povezovanje ste razvili v predmet na fakulteti. Predavate upravljanje v oblikovanju, »design management«.
Prišel sem iz prakse, pedagoško pot pa sem začel kot izredni profesor za predmet načrtovanje – industrijsko oblikovanje, potem pa uvedel še »design management«, kot neizogibno nujnost.

Ampak najprej ste ustanovili fakulteto oz. oddelek za oblikovanje ALU.
Potrebe po oblikovalskih kadrih so v sedemdesetih in osemdesetih letih naraščale, industrija je postajala močna izvoznica, kar je spodbujala slovenska politika. Takratno novo vodstvo oddelka za arhitekturo potreb ni razumelo. Po petnajstih letih pogovorov o načrtnem izobraževanju novih kadrov je pobudo prevzelo društvo oblikovalcev in je leta 1975 izbiralo novo vodstvo. Od kandidatov Grege Košaka, Nika Kralja in mene so pričakovali razvojni program. S Košakom sva se dogovorila za koalicijo in skupno kandidaturo s programom univerzitetnega oblikovalskega študija. Volitve sva dobila. Košak kot predsednik društva, jaz kot predsednik strokovnega sveta.

Kakšen je bil program?
Bil je široko interdisciplinarno sestavljen. Košak je predsedoval delovni skupini in krogu piscev posameznih programov, jaz sem napisal temeljna izhodišča oblikovanja, cilje in študijski program za industrijsko oblikovanje, Peter Skalar pa program oblikovanja vizualnih komunikacij.

Od leta 1984 ste ves čas tudi profesor industrijskega oblikovanja. Kaj morajo vedeti vaši študentje?
Vodila moje pedagoške prakse so povezovanje, razvoj in raziskave na področjih aplikativnih znanosti in eksperimentalnega razvoja, filozofski okvir srednjeevropske kulture, spodbujanje timskega inter- in multidisciplinarnega dela, povezanega s humanističnimi, tehničnimi in družboslovnimi znanostmi, sodelovanje z gospodarstvom in javnim sektorjem, mednarodno sodelovanje, socialna in ekološka občutljivost. Poslanstvo šole je, da usposobi samostojne, kreativne, inovativne mlade kadre za načrtovalski poklic, upravljanje razvoja in podjetništvo.

Ali lahko kakovostno oblikovanje prispeva h gospodarstvu, ekonomiji?
Kako lahko kakovostno oblikovanje pomaga pri iskanju poti iz krize? Nobenega dvoma ni, da je oblikovanje ključno za uspeh proizvoda na tržišču. Tudi ni dvoma, da lahko razvoj odločilno pripomore k izhodu iz krize. Ampak politika in naročniki ne čutijo potrebe po vključevanju oblikovanja v državno strategijo, podjetja pa v razvoj lastnih strategij. Z zaskrbljenostjo opazujem ozkosrčnost, ki nas sili v pasivni položaj, v katerem smo izginili z mednarodne in lokalne scene ter z obzorja gospodarstva. Živimo v državi brez strategije, ki bi lahko z dna dvignila potencial človeškega vira. Kaj storiti? Kaj ponuditi? Kako razumeti sedanjo krizo? Kaj lahko stori stroka?

Kaj lahko stori stroka? Kako pomembno je pri izdelku dobro oblikovanje?
Oblikovanje je kompleksno vprašanje, ki uravnoteži človeške, tehnične in ekonomske vidike, rezultat pa se znajde v presečišču. Oblikovanje
ni proces na koncu, temveč na začetku določanja ciljev in analize, ki jo mora opraviti vlagatelj, uporabnik ali naročnik; ta mora razumeti celoten razvojni proces – od idejne zasnove, preizkušanja prototipa do priprave proizvodnje in tržišča, skupaj s povratnim spremljanjem obnašanja proizvoda pri uporabnikih. V prvi fazi ima oblikovalec ključno vlogo, saj se od njega pričakuje novost, pomembni so preizkušanje prototipa in korekture, potem pa ima le še bolj kontrolno funkcijo. Opazuje, kako se proizvod obnaša na tržišču.

 

 

Ali Slovenci prepoznamo in sprejmemo dobro oblikovanje?
Bojim se, da Slovenci dojemamo oblikovanje bolj formalno, za nas je to spektakel. Kadar pa gre za izbiro avtomobila, postanemo bolj kritični in pozorni na fizično in psihično udobje, ki ga vozilo v določenem cenovnem razredu ponuja, seveda so tu še varnost, tehnične lastnosti, oprema, estetika, ki jo pričakujemo od nemškega ali francoskega avtomobila, izbira barve ipd. Enako zahtevni bi lahko bili pri športni opremi in njenih tehnoloških in modnih učinkih. Nedvomno pa se povsem izgubimo v stanovanju in opremi, ker se ne znajdemo v velikem merilu.

Tudi za razvoj arhitekture je potrebna inovativna uporaba tehnologije.
Da, a za kritično iskanje odgovorov na potrebe časa ni nujno takoj poiskati banalno uporabnost, ampak si moramo predstavljati kako bomo živeli jutri. Tudi arhitektura v polju znanosti in umetnosti pogosto pokaže, da se vizije kasneje lahko izkažejo kot zelo uporabne. Če se vrnem na začetek in B-smer ter nadaljevanje v seminarju: v zadnjih letih študija smo se preselili v nekakšen privilegiran inkubator.

Kaj ste počeli v Ravnikarjevem seminarju, da vas je tako zaznamoval?
Naš seminar so ljubosumno imenovali Ravnikarjeva »nebesa«. To je bil podolgovat podstrešni prostor, obrnjen na jug, s pogledom na očarljivi trnovski »solatendorf«. Izkoristili smo vsako priložnost za »produkcijo« velikih urbanističnih in arhitekturnih natečajev za stanovanjska naselja (Štepanjsko naselje, Mercator), hotele (Postojnska jama), spomenike (Ilirska Bistrica), bazene (Tivoli), SAZU, pa grafično podobo Slovenske popevke ipd. Delali smo vse, kar nam je prišlo pod roko. Profesor nam je večkrat svetoval. Dobivali smo nagrade. Bernik nas je označil za »natečajno generacijo«.

Bili ste tudi praktikant pri profesorju.
Na povabilo profesorja sem opravljal vajeniško prakso na IZTR. Izkušnja je bila neprecenljiva.
Kasneje sem kot demonstrator skrbel za njegova redna predavanja, organiziral kakšno ekskurzijo, pomagal pri delavnicah, sodeloval v Ivanškovem klubu Barva in oblika, v živem stiku z našimi tekstilnimi in pohištvenimi tovarnami ter z izjemnimi švedskimi.

Večkrat omenjate sintagmo »od žlice do mesta«. Kaj mislite s tem?
Oblikovanje in arhitektura »od žlice do mesta« sta bila integralni del našega dojemanja sveta, obvladovanja razpona od malega do velikega merila, dragocenost, ki je ne bi smeli zapraviti.

 

 

Danes je vse bolj v ospredju moralna drža oblikovalcev. Zelo priljubljene teme so odpadki, izkoriščanje cenene delovne sile, selitev proizvodnje na Vzhod itd. V katero smer se bo oblikovanje po vašem mnenju odvijalo v prihodnosti?
Moralna drža oblikovalcev ni čisto nič drugačna od splošne. Vere imajo enake moralne norme in vrednote, ker so se razvile na naravnem ustroju. V tem kontekstu pa moramo upoštevati veliko odgovornost stroke, oblikovalcev in arhitektov. Ta stroka neizbrisno in vidno materializira svoje ideje in jih vnaša z redom v naravno in grajeno okolje.

Oblikovanja se drži očitek, da služi in se velikokrat podreja interesom kapitala.
Oblikovalci in arhitekti se ne bi smeli podrejati izsiljevanju naročnikov ali delodajalcev, kot mi poročajo študenti. Kdor krši ta pravila, dela hud moralni prekršek. Proti kršenju pravil je treba nastopiti solidarno, z dogovorjenimi etičnimi kodeksi, ki se uveljavijo skozi društva in zbornice na lokalni in mednarodni ravni. Zavedati se moramo svojih moči in šibkosti. Cilji in etični standardi se razvijajo v ožjem strokovnem in širšem družbenopolitičnem in kulturnem okolju. V razvojnem procesu so vrednote in prioritete sodelujočih legitimno različne. Za tehnika je to dobro delovanje naprave, za poslovneža dobiček.

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska
Besedilo: Nina Štrovs, Matevž Granda, Če si pred časom, čakaš pod nadstreškom, ki pušča
Portret: Maja Bačer
Objavljeno v HIŠE#81, Marec 2014

Omogočajo: