Hiša petčlanske družine, ki je z vseh strani obdana z naravo ter ponuja razgled na Piranski zaliv, soline in popolno izkušnjo sodobnega bivanja v naravnem okolju. Arhitektka Michela Schirinzi je uspešno združila naročnikove želje in zahteve krajinsko zavarovanega območja vasi.

 

 

Ljubljančani so v študijskih letih marsikdaj prikrajšani za hitrejšo osamosvojitev in izkušnjo študentskega ali celo že dijaškega doma. Moji uporniški naravi pa me je le uspelo nastaniti v Plečnikovem Akademskem kolegiju. Dolg polkrožen hodnik s teracem na tleh in visokim stropom, okna, ki z dvoriščne strani v ritmu mečejo sence, na drugi strani pa naše sobe. Slabih 12 m2 velika študentska sobica za dva je leta 1994 za leto dni postala moje prebivališče. Vrata v sredini, nasproti okno in pogled na železniške tire, pod oknom dve študijski mizi, omara in postelja desno, omara in postelja levo, v sredini pa nizka miza, za katero smo po navadi jedli špagete, kartali ali igrali šah. Tam sem spoznala svojo Mojco, takrat študentko ekonomije, s katero naju zdaj povezuje dolgoletno prijateljstvo.
Malokateri Primorec po končanem študiju ostane v Ljubljani, in tudi Mojco je prek Portoroža pot ponesla nad Sečovlje, v vas Sveti Peter s pogledom na Piranski zaliv in soline, kjer sta si leta 2013 z njenim Petrom zgradila novo hišo in ustvarila dom. Zdaj tam živita s tremi otroki. Rada jih obiščem in naše druženje se po navadi konča tako, da s hčerko tam tudi prespiva.

 

 

Moderna interpretacija istrske hiše
 Peter in Mojca: »Ko je odločitev padla in sva kupila parcelo z odprtim pogledom na morje, sva takoj rekla, da bova zgradila moderno hišo. Glede na to, da vas spada v območje S12 (krajinsko zaščitena vas) in hkrati pod Naturo 2000, pa sva bila pri tej ideji kar malce omejena.« Hiša je orientirana jugozahodno. V prostor je umeščena po načelih Hartmannove mreže. Gretje je talno. Za sanitarno vodo uporabljajo deževnico, ki jo dobijo prek zbiralnika. Nizkoenergijska gradnja je položena na penjeno steklo, ki služi za izolacijo in drenažo.
Peter: »Z Mojco sva imela veliko želja. Vsak svoje. Arhitektka (Petrova sestrična Michela Schirinzi) pa je uspešno združila najine želje in zahteve krajinsko zavarovanega območja vasi ter energetske zahteve in oblikovalne prvine, ki sva jih želela izraziti. Odločili smo se za moderno interpretacijo tradicionalne istrske hiše, ki upošteva nove energetske standarde, istočasno pa se opira na tradicionalna pravila umeščanja in orientacije hiše v prostor kot tak. Kamnite škarpe, narejene v suhozidni tehniki, ter urejena, a ne sterilna okolica – to sta ključna elementa tradicije okolja, v katerem sem odrasel.«
Modernejši interierji sicer res ne spominjajo na stare hiše, a njuna želja so bili sodobni bivalni prostori. Nova notranjost in nevpadljiva harmonična zunanjost. Čiste linije hiše, ki kopirajo, in pokončni pravokotniki, ki povzemajo srž istrske krajine. Položna streha s skoraj neobstoječimi napušči. Na severni strani je kar najmanj oken. Harmonija oblikovanja je odvisna od razmerja stavbnih elementov, predvsem od oblike in velikosti oken in vrat. Hiša, velika 200 m2, ni podkletena, saj tudi stare istrske hiše niso bile. »Hiša je bila zgrajena zelo hitro, aprila smo začeli, novembra smo bili že notri,« pove Mojca.

 

Zračnost in visoki stropovi
Prostor se odlikuje tudi po visokih stropovih. V pritličju z bivalno kuhinjo in dnevno sobo
je višina prostorov 3,20 m, zgoraj, kjer so spalnice, garderoba in kopalnica, pa 2,80 m.
Peter: »Kot otrok sem živel v stanovanju, ki je bilo v stari šoli, še iz avstro-ogrskih časov, kjer smo imeli 4 m visok strop. Najbrž sem se zaradi tega v hišah in stanovanjih s standardnimi višinami zmeraj počutil malce utesnjenega in nisem dolgo zdržal notri. V naši hiši pa brez težav prebijem več ur in se počutim, kot bi bil zunaj pod pergolo ali na sprehodu. Pravzaprav je pročelni del, ki gleda na morje, ravno toliko odprt, da se mi zdi, da sedim v kaki istrski ‚loži‘. Notranjost in zunanjost se prelivata in sta hkrati zelo dobro ločeni.«
Hiša je postala dom
 Peter: »Dom je prostor, kjer je najina družina. Ob ideji, da bomo imeli svojo hišo, sem bil navdušen
nad tem, da bomo imeli lep moderen prostor, ki bo hkrati topel in domač. Glavno pa je, da se vsi člani moje družine in pa prijatelji, ko pridejo na obisk, tu počutijo prijetno in domače. Ko to zaznam, sem nekako nesramno zadovoljen sam s sabo. Lepo mi je doma.«

 

Kuhinja kot središče dogajanja in druženja
Načrt celotne hiše je izhajal iz kuhinje kot ognjišča, središča dogajanja in druženja. Peter: »Najpogosteje se družimo v kuhinji, ker radi dobro jemo. Tudi prijatelji, ki pridejo k nam na obisk, se najraje zadržujejo prav v kuhinji, kjer se ves čas kaj dogaja: vedno kdo kaj kuha, pripravlja prigrizke ali pijačo … Skratka, druženje ob ognju kot včasih.« Hiša je bila projektirana premišljeno, za prilagajanje potrebam odraščajočih otrok.

 

Lev, 8 let: »Najlepše mi je bilo, ko sem praznoval svoj tretji rojstni dan, ko smo se ravno vselili. V naši hiši se počutim zelo dobro, ker je prostorna in se lahko igram. Rad grem na teraso, kjer se počutim svobodnega. Všeč mi je tudi moja postelja, saj je jogi narejen tako, da me masira. Dobro se mi zdi tudi, da bom imel svojo veliko sobo, ki je bila do zdaj igralnica.«
Igralnica bo dobila steno, deček pa svojo sobo. Trpežna tla, keramične plošče, v pritličju omogočajo bolj sproščeno povezavo z zunanjim svetom
Živa, 9 let: »V našem domu se počutim brez skrbi. Lepo mi je, ko smo vsi doma. Takrat se počutim sproščeno, varno in domače. Rada imam svojo sobo in noro mi je, ko se po hiši lahko vozim s skirojem ali pa rolerji.«
Privilegij, svoboda in varnost
Gaja, 15 let: »Pravijo, da je dom tam, kjer so ljudje, ki jih imaš rad. Imeti dom v lepi hiši pa je pravi privilegij. Všeč mi je tudi naša okolica, obdana z
naravo, ki se nenehno spreminja, in z odprtim pogledom na Piranski zaliv in soline, ki mi daje občutek svobode. Hkrati pa me plašč hiše objame s svojo toplino in varnostjo, kamor se zatečem pred svetom.«

 

Stran od urbanega, v razkošju narave
Mojca: »V začetku, ko sva si ogledovala parcelo, da bi jo kupila, se mi je zdela ideja o življenju na vasi, malce odročno, kar malo strašljiva. Navajena sem bila namreč živeti v bolj urbanem okolju in sem si bolj predstavljala življenje v mestu. Ker pa imam rada naravo, ki me v svoji neizmerni lepoti in hkrati surovosti vedno znova osupne, sem vzljubila idejo o tem, da bi živeli tu. Dolgi sprehodi po gozdovih okrog hiše so postali stalnica. Poleg tega imamo tudi psa, dve mački in papigo, s katerimi si delimo dom. Psica Lola je nad naravo ravno tako navdušena kot mi in obožuje naše kratke izlete. Ko se zvečer uležem v posteljo, me po petih letih še vedno prevzame navdušenje ob pogledu na utripajoči savudrijski svetilnik, ki me nato zaziblje v spanec.«

 

Prostor, kamor se rad vračaš
Peter: »Zanimivost, ki je postala kar nekakšno pravilo: vsak, ki pride oz. ko pride prvič k nam na obisk, obvezno kaj pusti – pozabi pri nas … ampak čisto vsak, res!« Mogoče zato, da se lahko vrnejo.

 

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Sodobna interpretacija istrske hiše
Besedilo: Ana Gruden, Mojca Stegovec
Fotografije: Primož Korošec