Project Description

Branko Uršič, Sistem L

Brezčasno slovensko oblikovanje

Branko uršič je skoraj vso svojo delovno dobo odslužil v Stolu Kamnik. Večina najuspešnejših stolovih izdelkov nosi njegov podpis. Prejel je številne nagrade in priznanja ter se predstavil na mnogih razstavah. Njegov posebni odnos do lesa, ustvarjalnost, ki je iskala svoje vzore v preprostosti, jasni zasnovi in skrbni izvedbi skandinavskega oblikovanja, in zavezanost domači tradiciji so ga že sredi šestdesetih let vključili med naše najpomembnejše industrijske oblikovalce.

V zbirko brezčasnega slovenskega oblikovanja se uvršča s sistemom sedežnega pohištva iz krivljenega vezanega lesa L, 1981, proizvajalca Stol Kamnik.
Preprosta konstrukcija krivljenih palic iz vezanih lesenih lamel sestavlja osnovo, na katero je obešen oblazinjeni sedež. Dve enaki palici, speti v pravokotnik, oblikujeta stranico stola, sedež pa je videti, kot bi lebdel … Lahkotna, vabljiva izvedba je sama po sebi narekovala izpeljavo nadaljnjih izdelkov te serije: naslanjačev in miz. Naravna barva lesa, natančna izvedba ter splošna odličnost in eleganca nedvomno kažejo na vzore v skandinavskem oblikovanju.
Takoj po nastanku je bil sistem L deležen velike pozornosti strokovne javnosti, medijev in kupcev. Obetal se je odličen posel za opremo cele verige hotelov Holiday Inn po svetu. Žal samo obetal! So bili v posel spet, kot v toliko primerih pred tem, vpleteni napačni ljudje, je bilo v promocijo spet vloženega premalo?
Tudi danes, po skoraj treh desetletjih, sistem L deluje sveže, inovativno ter v svoji preprostosti elegantno in brezčasno.

Intervju: Branko Uršič

Kakšna je bila vaša pot do oblikovalskega poklica? Kaj vas je usmerilo vanj?
Moja želja postati arhitekt se je izoblikovala že zelo zgodaj, v osnovni šoli, in sicer takrat, ko sem opazoval očeta, ki je bil po izobrazbi mizarski mojster, imel pa je zelo velik smisel za projektiranje in je sam načrtoval pohištvo in manjše stanovanjske hiše. To me je navdušilo in določilo moj cilj. Po osnovni šoli sem se na srednji gradbeni šoli v Ljubljani šolal za gradbenega tehnika in se po končanem šolanju zaposlil pri Slovenija projektu, na oddelku za industrijske gradnje. Po dobrem letu so mi dodelili štipendijo v Stolu in tako sem se odločil za nadaljevanje študija na arhitekturi. Tam sem bil že v drugem letniku povabljen v seminar profesorja Mihevca. Ker pa je bil pri njem edini predmet, ki se je dotikal pohištva, notranja oprema, sam pa sem ga bil celo oproščen, v vseh petih letih študija arhitekture nisem potegnil nobene črte pohištva, čeprav sem vedel, da bo to moja usmeritev. Za diplomsko nalogo mi je profesor Mihevc, čeprav je vedel, da imam štipendijo Stola, dal projektirati viseče aluminijaste fasade za Metalko. Če ne bi bil vezan na Stol, bi v tej smeri mogoče celo nadaljeval, saj me je zanimala tudi arhitektura in me je prof. Edo Mihevc povabil, naj ostanem na fakulteti.

Niko Kralj, ki je delal v Stolu, se je takrat že odločal za profesorja na arhitekturi in je podjetje kmalu zapustil. Pri tem je zanimivo, da je delavski svet v Stolu že leta 1950 ustanovil razvojni oddelek za izdelke, leta 1952 pa so iskali arhitekta, ki bi ga zaposlili, in mislim, da je ravno prof. Mihevc priporočil Kralja, ki je takrat diplomiral z diplomsko nalogo Pet tisoč let zgodovine stola.

Jasno je, da je bilo to, kar se je dogajalo med letoma 1950 in 1952, prvi začetek oblikovanja v jugoslovanskem merilu. Stol je kot prvo podjetje ustanovil razvojni oddelek za oblikovanje izdelkov in Niko Kralj velja za našega prvega industrijskega oblikovalca. Bil je tudi velik praktik, saj je bil po osnovni izobrazbi mizarski pomočnik, in v Stolu je zelo uspešno začel delovati na oddelku za modele, kjer je delal več praktično kot na papirju. Stol je imel izredno dobre mojstre še iz prejšnje prakse, vsa tehnologija Thonetove tovarne je bila še tu, hkrati pa tudi še vsi mojstri, ki so to tehnologijo obvladali. Z njeno nadgradnjo je Kralj oblikoval stol Rex, ki je izredno hitro uspel na trgu – tudi na tujem, ne samo na domačem – in s tem se je v podjetju vzpostavilo veliko zaupanje v oddelek razvoja izdelkov, tako da je lahko nadaljeval še z drugimi modeli.

Kakšna je bila vaša pot v Stol?
Zaposlil sem se leta 1962 in s Kraljem sva še eno leto delala skupaj. Bil je še vodja razvoja, potem pa se je zaposlil na Fakulteti za arhitekturo in je bil samo še občasni konzultant, še nekaj let pa smo imeli stalne stike.
Začetki so bili nekoliko težji, po prvih vidnejših uspehih pa sem si pridobil zaupanje in po dveh letih sem bil imenovan za vodjo oddelka za razvoj. Razvojni oddelek je bil postavljen vzporedno z ostalimi oddelki – za tehnološki razvoj, pripravo dela in podobno. Svoje predloge in vizije smo predstavljali vodstvu podjetja, nato pa še prodajnemu oddelku. O tem, kaj bo šlo v proizvodnjo, je odločal tehnični kader glede na tehnološke potrebe in možnosti.

Zelo veliko vaših predlogov je bilo izvedenih, očitno je bila klima ugodna in odnosi med vami urejeni.
Prav gotovo so bili tudi projekti, ki niso našli razumevanja in niso bili poslani v proizvodnjo. Obstajali so pomisleki glede stroškov in ocene tržnosti; včasih so bili upravičeni, včasih pa tudi ne. Lahko pa rečem, da je bila večina naših predlogov tudi izvedenih.

Najbrž je bil poseben izziv priti v tovarno, kjer je po eni strani položaj odlično utrdil izvrsten oblikovalec s kar nekaj uspešnimi izdelki. Po drugi strani pa je lahko za mladega človeka brez izkušenj dejstvo, da prevzame mesto za nekom, ki je bil že zelo uspešen, tudi obremenitev. Za industrijo vemo, da vedno zahteva zelo hitre uspehe, da se denar hitro povrne, in da gre vse, kar ni najboljše, na škodo oblikovalca. Kako ste vi to občutili?
Pravzaprav je imel ta začetek prednost, da je bil razvojni oddelek v podjetju že dobro sprejet, da je bil razvoj izdelkov zapisan v poslovni politiki podjetja, da so bile zadeve že utečene z modelno delavnico in s kadrom, ki je takrat delal v razvojnem oddelku. Seveda je bilo zame kot začetnika nadaljevanje dela, ki je bilo s Kraljem tako uspešno, zelo odgovorna naloga. Po letu dni – nekaj časa potrebuješ, da se pobliže seznaniš s tehnologijo stolov in pohištva – sem se lotil dveh stolov v lesu: stola 2087 in kovinskega stola 4033.
Stol je imel že takrat razvito tehnologijo proizvodnje lesenih in kovinskih stolov, poleg tega pa tudi dobro razvit oddelek tapetništva, vpeljana je bila že tudi proizvodnja prostorsko oblikovanih vezanih plošč, tako da se je dalo narediti marsikaj. Ker so bila stanovanja takrat majhna, sem se odločil za čim manjše dimenzije, ker je bilo malo prostora – stole je bilo treba prestavljati, da si prišel za mizo. Načrtoval sem stole z vertikalnimi nogami; vsi stoli, ki so jih do takrat proizvajali v Stolu, tudi za kupce po naročilu, so imeli noge postavljene poševno. V tehničnem sektorju smo imeli kar nekaj debat, ali so takšni stoli sploh primerni za izvedbo oziroma za prodajo, ali so dovolj trdni. Toda testi so pokazali, da je trdnost zadovoljiva, in oba stola sta šla v proizvodnjo. Zanimivo je, da sta bila prav ta dva prva stola veliko let – kovinski celo vsa leta, kar sem bil v Stolu – v velikoserijski proizvodnji in na trgu zelo dobro sprejeta. Njuna zanimiva značilnost je tudi, da sta imela optično lebdeča sedeža, se pravi vizualno odmaknjena od konstrukcije, s čimer sta pridobila še dodatno lahkotnost.

Stol je takrat deloval na številnih različnih področjih in verjetno ste kot oblikovalec tudi sami posegali v oblikovanje mnogih izdelkov in serij izdelkov. Največ pa se pogovarjava o stolih: je bila to v resnici tista kategorija, ki vas je najbolj zasvojila?
Stol je zame res velik izziv, ker je zahtevnejši od ostalih pohištvenih izdelkov. Izredno me je pritegnil, čeprav smo proizvodnjo kasneje začeli načrtno usmerjati tudi v pisarniško pohištvo, v dvoranske stole, šolsko pohištvo itd., ampak stol, predvsem lesen, je bil zame stalnica, stalen izziv tudi kasneje, ko stolarska proizvodnja v proizvodni strategiji ni bila več na prvem mestu. Še vedno sem si vzel čas, da sem lahko pripravil kakšen nov stol.

Se vam zdi, da vam je uspelo uresničiti vaše najpomembnejše in najboljše projekte?
Ja, lahko rečem, da smo bili dovolj uspešni, da se je dalo vodstvo prepričati vsaj za tiste izdelke, za katere sem sam menil, da so uspešni in dobro oblikovani. Kasneje je bilo še lažje, ker je Stol v jugoslovanskem merilu postajal vedno bolj znan po kakovosti in novih modelih stolov. Za proizvodnjo Stolovih izdelkov so se začeli zanimati arhitekti in investitorji javnih objektov, pisarniških in hotelskih. Predlagali so nam, da bi jim za njihov objekt načrtovali celoten sistem stolov, od fotelja do stola in ostalega pohištva. Tako so nastajali stoli, ki smo jih imenovali kar po teh hotelih (Barbara, Haludovo in podobno), in ker so bili zanimivi tudi za širši trg, so bili zelo hitro deležni velikoserijske proizvodnje.
Tak zanimiv primer je bil fotelj za hotel Union. Imel je za tisti čas zanimivo konstrukcijo, saj je bil sestavljen iz okvirjev, nataknjenih na tečaje, kot pri vratih, s tem da so ti tečaji lahko služili tudi za postavljanje v radij, ali pa v druge oblike kompozicij za javne objekte. Ravno tako za hotelsko opremo je bil narejen stol Bambus, ki je bil izdelan z bambusovo mrežo. Pri njem sem napravil tudi lupino, prvo v celoti visečo in iz bambusa. To je bila inovacija; moram reči, da me je pri mojem oblikovalskem načrtovanju vedno mikala inovacijska konstrukcija, ki je bila potem lahko tudi zasnova za novo obliko. Te inovacijske konstrukcije so me zelo zanimale, od spojev pa vse do različnih visečih konstrukcij in podobno.

Pri vašem delu je silno pomembno, da so ljudje, ki delajo v tehničnih oddelkih, tako izobraženi, da so pripravljeni sprejeti nove izzive in jih s svojimi izkušnjami kdaj tudi izboljšati. To ni bila praksa v vseh podjetjih. Pri vas je šlo, kot kaže, za srečno naključje ali pa za modro načrtovanje, da so bile te stvari v osnovi rešene in da ste imeli ob sebi ljudi, ki so vam bili v pomoč.
Modelni mizarji in tehnologija v proizvodnji so bili zelo sprejemljivi za novosti, seveda pa so bili modeli vedno poslani še na preizkus na Biotehniško fakulteto. Srečno naključje je bilo, da je imel Stol izredno dober tehnični kader. Nekateri mizarski mojstri so bili celo inovatorji za določene zadeve, tako da je bil napredni inovacijski duh kar stalnica. Imeli smo tudi to prednost, da so v našem oddelku delali po izobrazbi prvotno mizarji; s tem smo vsi lažje vzpostavili stik z modelnimi mizarji in tudi z mizarji v serijski proizvodnji, tako da ni bilo težav. Imeli smo izredno dobre odnose in smo zaradi tega tudi dobro sodelovali.

Ste kdaj sodelovali tudi s kakšnim zunanjim oblikovalcem? Kakšna je razlika med nekom, ki je stalno zaposlen v industriji, in med zunanjim sodelavcem, oblikovalcem, ki pride od zunaj?
Če si stalno zaposlen, si vezan na tehnologijo, na razmišljanje »po industrijsko« – kakšna je debelina lesa, ki je še primerna za obdelavo, da se ne povišujejo stroški, koliko je polizdelkov, ki se lahko porabijo, kakšni so stroški za kalupe, ki so potrebni … Če si v podjetju, je razmišljanje gotovo drugačno kot pri nekom, ki je zunanji oblikovalec, saj se posveti predvsem razvoju izdelka v smislu oblikovanja, kreativnosti, in ne razmišlja o problemih, ki nastajajo v proizvodnji. Kreativnost pri njem je manj omejena, usmerjena je predvsem v to, da bi bil izdelek sprejet na trgu.

Stol je bil odprt tudi za zunanje oblikovalce. Izkušnje pa niso bile vedno pozitivne. K sodelovanju je bil povabljen avstrijski oblikovalec in strokovnjak Karl Auboeck, ki je projektiral pisarniško pohištvo. Vzorci so bili izdelani, potem pa je bilo ugotovljeno, da bi bila izvedba predraga, da gre za bolj unikatno pohištvo, in tako do proizvodnje ni prišlo. Sodelovali smo tudi z oblikovalcem Andreo Branzijem in italijanskim podjetjem Magis. Šlo je za idejo, da bi pripravili vzporednico Rexu z nasloni za glavo. Narejenih je bilo ogromno poskusov in modelov, veliko sodelovanja z oblikovalcem, pa stoli niso uspeli, tako da prav tako ni prišlo do realizacije.

Kje ste iskali svoje vzore?
Moji vzori so bili v skandinavskem pohištvu, ker je izredno enostavno. Mislim, da sem tudi sam preprost – in taki so tudi moji izdelki. Pomemben vpliv na moje delo je imel tudi Niko Kralj s svojimi preprostimi, logičnimi in likovno čistimi rešitvami.

Vemo, kaj je Branko Uršič pomenil za Stol. Pogosto pa ste imeli tudi sodelavce in ste delovali kot tim. Pod nekaj projektov je bilo podpisanih še nekaj imen, ne samo vaše.
Imel sem zelo dobre sodelavce, ki so bili vsi tudi odlični strokovnjaki. To sta bila v začetku Mirko Romih in Tone Benda, kasneje tudi Alenka Planišček. Zanimivo je, da sta bila prva dva po izobrazbi tudi najprej mizarja in potem oblikovalca, Tone Benda potem arhitekt, in naše medsebojno sodelovanje je bilo izredno pomembno. Debatirali smo o vsem in večinoma delali timsko, predvsem večje programe sistemskega pohištva kot je stanovanjsko in pisarniško. Pri tako obsežnem programu, kot ga je imel Stol, je nemogoče delati drugače.

Kako so bili vaši izdelki sprejeti doma in v tujini?
Naši oblikovani izdelki so bili izredno dobro sprejeti v vseh jugoslovanskih republikah, tako da bi lahko celo rekel, da smo več tržili v ostalih jugoslovanskih republikah kot v Sloveniji. Zelo malo pa smo tržili v tujini, tam edinole kasneje v določenih inženiring projektih, kjer so bili celotni objekti opremljeni s Stolovim pohištvom, s samim serijskim pohištvom pa niti ne. Še vedno obstaja tista edina svetla točka trženja v velikih serijah – Rex. Žal ni bilo dovolj vlaganja v zunanje trge in v usmeritve za prodajo naših dobro oblikovanih izdelkov. Kupci, ki so takrat naročali Stolovo pohištvo, pa niso kupovali dobro oblikovanih izdelkov. Zahtevali so popolnoma drugačne programe, od stilnih do kolonialnih.
Morali bi se usmeriti v povsem nove trge, k novim kupcem, to pa se v tistih časih ni dalo, saj nam je jugoslovanski trg kar zadoščal. Proizvodnja ni presegala prodaje.

S tem sva prišla tudi do usode Stola, ki se je zelo spremenila z osamosvojitvijo. Jo lahko na kratko opišete?
Stol se je v vseh teh letih, kar sem bil v njem zaposlen, zelo povečeval. Intenzivna rast je potekala v letih 1980–1990. S prihodom Borisa Zakrajška, ki je postal predsednik uprave, se je še povečala. Imel je izredno vizijo za razvoj novih izdelkov. Podpiral nas je, nas tudi razbremenil določenih del, tako je ustanovil center za grafični dizajn in promocijo Stolovih programov. Kot vodjo oddelka za razvoj me je postavil na mesto podpredsednika v upravi. S tem sem dobil veliko večjo možnost odločanja o viziji Stola, o samem razvoju podjetja in izdelkov, kar je bila izredno velika prednost, in to je bilo verjetno takrat za naše razmere kar nenavadno. V tujini smo v nekaterih znanih oblikovalskih podjetjih videli, da so razvojni oddelki in oblikovalci na ravni uprav, pri nas pa se to takrat še ni dogajalo. To so bile velike prednosti, ker smo sami postavljali programe v razvoju, določali izdelke za sejme in razstave, tako da smo se v glavnem predstavljali s samimi novostmi. S tem se je blagovna znamka zelo utrjevala.

Velika prednost Stola je bilo tudi to, da je v vseh večjih mestih po Jugoslaviji takrat ustanovil prodajalne, imenovane Stol interier, predvsem z namenom pospeševanja prodaje pisarniškega pohištva. Ob tem se je porodila misel, da bi lahko hkrati v teh prodajalnah poskusili tudi s prodajo stanovanjskega pohištva. Tako so nastali programi, kot je program Uni za vse prostore stanovanj. S tem je stanovanjsko pohištvo potegnilo v prodajo tudi sedežno, hotelsko in pisarniško. Nekako v tem času je bil ustanovljen grafični oddelek – Design center, ki se je ukvarjal s promocijo Stolovih izdelkov. Vodil ga je Marjan Kocjan, ki je pripravil tudi nov logotip Stola. To je bil ponovno stiliziran lev iz tradicije Remčeve tovarne; bil je osnova za celostno podobo. Nastal je tudi nov slogan: Nove podobe prostorov, tako da se je Stol v oblikovnem pogledu res predstavljal kompleksno: z izdelki, grafiko in predstavitvami na zelo visoki ravni.

Kako je bilo s tovarno, ko jo je Zakrajšek zapustil? Kakšna je bila usoda Stola?
Usoda je bila podobna usodi vseh večjih podjetij leta 1991. Poznala se je izguba jugoslovanskega trga. Proizvodnja se je morala bistveno zmanjšati, s tem pa skrčiti tudi kadrovsko. Obstajale so možnosti predčasnih upokojitev, ki so jih ljudje izkoristili, s tem pa je Stol izgubil zelo veliko dobrega tehničnega kadra. Boris Zakrajšek je dobil boljšo ponudbo v Ljubljanski banki, kar je, razumljivo, izkoristil, in perspektiva Stola je bila vedno slabša. Najslabše pa je bilo leta 1997, ko bi moral Stol rešiti vse denacionalizacijske zahtevke. Ker zaradi pretiranih zahtev upravičencev postopek ni bil zaključen do zakonsko predpisanega roka, je Stol prešel pod upravo SRD-a. Ta je imenoval svoj vodstveni kader, ki pa, kot kaže, ni imel takšne vizije, da bi obdržal najbolj vitalne dele Stola, ampak se je predvsem razprodajalo – in to je bilo pogubno. Od Stola je ostal samo en majhen obrat, ki se imenuje Pisarniški stoli, z blagovno znamko Stola.

V zadnjem času obstaja upanje na revitalizacijo.
V zadnjih letih mojega službovanja v Stolu sva z Alenko Planišček napravila nekaj uspešnih oblikovalskih modelov pisarniških stolov ravno za omenjeni obrat. Začeli so jih proizvajati, pozneje, ko nismo bili več navzoči, pa so jih popolnoma osiromašili vseh oblikovalskih detajlov. Nikakršnega razvoja ni bilo več in tudi nikakršnega upanja za kakšen resen obstoj. Izdelovali so se potem samo še dvoranski stoli.
V letošnjem letu pa se je zgodil preobrat, saj je pred letom ali dvema ta obrat Stola odkupil nov lastnik. Odkupil je tudi blagovno znamko in letos na Ljubljanskem gradu predstavil nove modele, v novo vizijo je vključil tri arhitekte in mlajše oblikovalce ter tudi študentski natečaj, tako da se kaže možnost, da blagovna znamka Stol ponovno oživi in napreduje v smeri dobrega oblikovanja.

Vi ste svojo upokojitev dočakali v Stolu in v teh več kot tridesetih letih dela ste gotovo ustvarili celo vrsto uspešnih, resnično industrijsko, serijsko proizvedenih izdelkov. Jih lahko nekaj naštejete? Se kateri od teh izdelkov prodaja še danes?
V izredno velikih serijah sta bila izvedena prva dva stola (2087 in 2121) in kovinski 4033, ki je bil skoraj vse doslej v proizvodnji. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj plagiatov tega stola, tako da obnovitev na trgu najbrž niti ne bi bila problematična, verjetno bi bil še vedno tržno zanimiv. Leseni stoli se ne proizvajajo več, samo pisarniški, od teh pa so bili zanimivi stoli Kontakt, Inter in še nekateri. Ne izdelujejo jih več, tako da je v proizvodnji ostal samo še stol Dinamik. Eden najbolj zanimivih in oblikovalsko uspešnih stolov pa je bil L, ki ga lahko imenujemo kar sistem, saj se je nadaljeval v več variant pohištva.

Nam lahko predstavite sistem L?
Zanimivo je, da je nastal iz tehnološke potrebe, in sicer za potrebe nove stiskalnice, ki bi imela ne le vertikalne, ampak tudi stranske pritiske. Pokazale so se potrebe po takšni stiskalnici za proizvodnjo dvoranskih stolov, ki je obsegala velik del proizvodnje v Stolu. Seveda pa se je potem pojavilo vprašanje izkoriščanja te stiskalnice v celoti in razmišljali smo, kakšen program vključiti. Odločil sem se za v celoti lameliran program, eno linijo, da bi čim prej prišli na trg z lameliranim pohištvom, saj ga dotlej nismo proizvajali. Razmišljal sem o čim bolj enostavni različici, katere izvedba bi bila mogoča na obstoječi stiskalnici. Bile so tudi določene druge omejitve. Širina furnirja, ki se je v Stolu proizvajal na luščilnem stroju, je bila le 130 cm. Te zahteve so me silile k čim večji enostavnosti. Tako sem prišel do kotnega elementa, ki sem ga imenoval L, in če sem dva taka elementa montažno sestavil, sem dobil stranico stola.

V skicah sem pri razvoju stolov vedno preizkušal dvajset, trideset ali več različic – kaj se da odvzeti, kaj se da dodati, kaj spremeniti. Tu pa je bila zadeva že v začetku dejansko tako preprosta, da nisem imel več kaj dodati in ne odvzeti, in iz te tehnološke potrebe in razmišljanja je nastal izredno preprost in oblikovno zanimiv stol, ki se je potem kar samodejno nadaljeval v fotelj, mize, ležišča, regale – in nastal je sistem L.

Že takoj je vzbudil zanimanje, ko je bil predstavljen na razstavah in na Bienalu, tudi na samostojni razstavi, ki sem jo imel v Ljubljani, v prostoru IDCO Gospodarske zbornice Slovenije. Zaradi izrednega zanimanja je bilo odločeno, da bo poslan v velikoserijsko proizvodnjo. Opremljali so se hoteli v Jugoslaviji. Eden večjih je bil Holiday Inn v Sarajevu. To je bil tudi povod, da je prišlo do sestanka v Ameriki za dobavo stolov za celotno verigo hotelov Holiday Inn po svetu. Žal pa sem imel kasneje občutek, da se mogoče niso pogovarjali pravi ljudje iz tehničnega oddelka, do realizacije tega načrta ni prišlo in je zadeva ostala samo na jugoslovanskem trgu. Za prodajo se je zanimal tudi gospod Eugenio Perazza, lastnik podjetja Magis. Bil je že pripravljen izdati prospekte, pa se je po enem letu usmeril, vsaj za nekaj časa, samo v plastiko in kovino. Tako je ostal le jugoslovanski trg. Bi pa bil prav gotovo zanimiv za tuji trg, če bi se prodajno več angažirali. Bil je denimo tudi objavljen v danski reviji Mobilia. Gotovo lahko govorimo o zamujeni priložnosti na zunanjem trgu.

Delovali ste na zelo širokem področju – otroško pohištvo, šolska oprema, hotelska, dvoranska oprema, pisarniško pohištvo in omare, oprema za mladostnike in sedežno pohištvo. Iz velike serije vaših del mi v spominu še posebej ostaja sedež za športne dvorane ali stadione, ki je izjemno kreativno, preprosto in učinkovito oblikovan. Kakšna je bila usoda tega sedeža?
Šlo je za naročilo za športne dvorane za košarko, ki so se v določenem obdobju množično gradile po Jugoslaviji. Imele so zelo visoke stopnice in je bilo treba oblikovati sedež, ki bi imel dovolj visok hrbet in bi zavzel čim manj prostora. Tako mi je uspelo pripraviti stol, ki se je privijačil neposredno na čelo stopnice, zavzel zelo malo prostora in s katerim so res opremili ogromno športnih dvoran. Predstavljen je bil tudi v nemški reviji MD kot primer uspešnega jugoslovanskega oblikovanja.

Toda prodajal se je samo v Jugoslaviji. Žal tudi ta stol ni šel prek naših meja.
Ne, ni bilo resnega razmišljanja, da bi iskali kakšen trg zunaj Jugoslavije.

Nam lahko opišete še katerega od svojih uspehov?
Tudi Bambus je bil zelo zanimiv za hotelske objekte ob Jadranu. Zanimiva je bila njegova školjka, ki je bila v celoti iz enega kosa. Tržno je bil zelo uspešen, ravno tako fotelj Union, namenjen tudi za javne objekte. Potem sta bila tu še dva oblikovno podobna modela, Cirkl v lesu in Lok v kovini. Mogoče celo nekoliko spominjata na loke Thonetovega pohištva. Cirkl je bil v proizvodnji kar nekaj časa. Proti koncu sem pripravil še stol, katerega sedež je bil v celoti lesen. To je bil stol Iris, ki so ga umetnostni zgodovinarji označili kot asociacijo na Plečnikove stole, čeprav so poudarjali, da so vsi elementi popolna novost in da stol posnema Plečnika samo v duhu.
Mogoče bi omenil še blazino Makara. Udeležil sem se natečaja Asko v Nemčiji za fleksibilno blazino, brez opor, samo s pregibanjem, ki je večnamenska in je lahko ležišče, lahko pa tudi fotelj v različnih dolžinah. Bila je nagrajena in nekaj let tudi proizvajana v Nemčiji; mislim, da je to oblika, ki je lahko še danes zelo uporabna v kakršnemkoli ambientu. Sicer pa lahko stola 2087 in 4034 še danes vidimo v rabi v številnih stanovanjih in čakalnicah. Narisana sta bila pred več kot tridesetimi leti … to pa je tudi uspeh! Mislim pa, da sem proti koncu v Stolu porabil največ časa za načrtovanje pisarniškega pohištva. Najbolj odmevni projekti so bili Luna, Golf, Royal, Bx, Delta. Bx je prejel Delovo nagrado DIDA. Zelo dobro se je tržil program Delta, ki sva ga z arh. Tonetom Bendo kasneje razvila v tržno zelo uspešen referentski program Gama.

Kakšna manj pozitivna izkušnja?
Bil je primer, ko sem oblikoval pisarniško pohištvo iz kotnih profilov za pravkar zgrajene stolpnice na Trgu republike v Ljubljani. Prof. Edo Ravnikar je bil navdušen in ga je potrdil. Vsi smo bili prepričani, da bo šlo v serijsko proizvodnjo in da bodo stolpnice opremljene z njim. Očitno pa so bili bančni lobiji močnejši in so upravo Stola prepričali, da so kupili pohištvo po licenci nemškega podjetja Voko s pravokotnimi profili, kar je bilo slabše in neinovativno oblikovanje.

Kako je na vas gledala stroka? Vas je podpirala, spodbujala, vam pomagala?
Stroka je bila na zelo visoki ravni. Največkrat so bili naši izdelki predstavljeni na Bienalu. Udeleževal sem se ga od prvega do šestnajstega. Prvi je ravno sovpadel z mojimi prvimi stoli. Bienale je bil za nas oblikovalce izreden izziv; prvič kot nekakšen natečaj, kot primerjava s tujimi in drugimi izdelki, promocija in spodbuda, pa tudi kot kritična presoja. Podpiralo ga je tudi naše podjetje. Kasneje ga je promoviralo tudi z uporabo znaka Bio na izdelkih in ga v času Borisa Zakrajška tudi finančno podprlo. Številni izdelki so bili objavljeni v strokovni reviji Sinteza, v časopisih, prilogah, Razgledih in različnih katalogih ob razstavah.

Kaj pa priznanja in nagrade?
Priznanj je res cela vrsta. Ogromno priznanj je bilo na Bio, od častnih pohval do zlatih medalj, samostojnih in tudi timskih. Zelo pomembna je nagrada Prešernovega sklada, tudi timska, leta 1969. Leta 1985 sem dobil Plečnikovo medaljo.

Leta 1996 ste se upokojili. Še vedno ste ustvarjalni, še vedno delate. Kaj počnete kot upokojenec?
Ukvarjam se z interierji stanovanj, ker se vedno najdejo potrebe pri prijateljih, zanimajo pa me tudi stvari, za katere prej ni bilo časa. Oblikujem v lesu in steklu. Rogaška je po mojem načrtu izdelala kozarce, imenovane Olimp, za belo, rdeče vino in šampanjec, kozarce in vrče za vodo, pa svečnike, doze za nakit in podobno.

Pogovarjala se je: Lenka Bajželj
Foto: Matevž Paternoster, Janez Kališnik