Pomen svetlobe v arhitekturi

Svetloba, še posebej pa naravna, je eden izmed najpomembnejših elementov v arhitekturi. Za arhitekta ali oblikovalca je lahko močen adut, ki ima lahko transformativen učinek, tako vizualno kot čustveno. Svetloba zagotovo vpliva na uporabnikovo počutje in dojemanje prostora. Posvetiti ji je treba precej premisleka in zavedati se je treba, da ni vseeno, kako svetloba prihaja v prostor, kako se lomi, odbija in povezuje z njegovo materialnostjo.

Sončna hiša, Hein – Troy Architekten, Pressbaum, Avstrija, 2010

Lepo pozdravljeni, dr. Novljan! Kje smo vas ujeli?
Ravno se odpravljam za tri mesece na akademsko izmenjavo v Barcelono. Poleg obveznosti na fakulteti bomo najverjetneje nadaljevali delo na Sagradi Familii. Že lani smo vgradili večje število svetlobnih panelov za osvetlitev vitrajev na delu cerkve. Pripravili smo jih v sodelovanju s podjetjem Osvetljevalna optika Janez Rihtar, kjer so razvili poseben način tiska na steklo in akrilno steklo, ki omogoča uporabo principa potovanja svetlobe skozi material. Gre za t. i. ploske svetlobne vodnike. Kolikor vem, smo edini tujci, ki sodelujemo pri projektu. Do leta 2026, ko je ob 100-letnici pričetka gradnje predvideno slovesno odprtje, je dela še precej. Drugi projekt, ki
trenutno poteka, je osvetlitev Plečnikove cerkve sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Zamenjali bomo zunanje reflektorje, ki osvetljujejo zvonik, saj so potratni, povzročajo bleščanje in so tudi v nasprotju z uredbo o svetlobnem onesnaževanju. Osvetlitev od zunaj, ta klasični, doslej najbolj uporabljani princip, bi morali sedaj preseči. Uporabili smo LED-tehnologijo, ki je po dimenzijah in porabi električne energije precej primernejša. Oblikovali smo bolj subtilen predlog osvetlitve od znotraj, ki je tudi simbolna.

Katera stavba (oziroma v njej ustvarjeni svetlobni ambient) je na vas v zadnjem obdobju naredila globlji vtis?
Moram reči, da je to cerkev Sagrada Familia. Morda tudi zato, ker sem jo imel priložnost večkrat obiskati. Njeno izjemno merilo, predvsem pa način uporabe naravne svetlobe – kako je svetloba, ki vstopa skozi vitražna okna, modulirana in ustvarja izjemno raznolike notranje svetlobne učinke – me vedno znova fascinira. Celotni ambient se spreminja iz trenutka v trenutek, in to je ta čar. Naključnost, ki jo nosi v sebi naravna svetloba, je bistvena, za razliko od ambienta pod umetno osvetlitvijo, kjer je danes vse determinirano, avtomatizirano. Te odlike se vse bolj prepoznavajo tudi v sodobni arhitekturi. Omenil bi tudi Hišo na Golem biroja Arhitektura Krušec, kjer zasnova prostorov po višini omogoča vstop svetlobe iz različnih smeri. Navdušen sem tudi nad njihovo avlo nove zgradbe Biotehniške fakultete v Ljubljani. Z uporabo gradiv in načinom vstopa naravne svetlobe so dosegli ekvilibrium celotnega arhitekturnega ambienta. Svetloba to ravnotežje neprestano malce spreminja: nekoliko na eno stran, nekoliko na drugo; toplejšo ali hladnejšo, igrivo ali resno. Svetlobi moraš dati možnost, da lahko to naredi, in ta avla to dopušča. Svetlobo izziva, jo vleče noter, nato pa svetloba sama naredi marsikaj. Ob tem v tebi v različnih pogojih prebuja različna občutja. Ravno v tem je kakovost fizičnih prostorov s stropovi, zidovi, tlemi in ostalimi elementi. Svetloba je edini dinamični, naključni faktor, ki vse zapelje v nekoliko irealne sfere. Kar pa tudi potrebujemo v arhitekturi, ki postaja vse bolj »pametna«.

                                                                  Nemški paviljon, Mies van der Rohe, Barcelona, 1929 

Obvladovanje svetlobe je ena bistvenih sestavin kakovostne arhitekture. Kateri arhitekti veljajo za vzor uspešne uporabe svetlobe v stavbah?
Vsekakor bi omenil Le Corbusiera. Svoje surove betonske zgradbe je prav s svetlobo mehčal in jim dajal človeško toplino. Svetlobo je uporabil ne le za to, da vidimo, temveč tudi kot neke vrste osnovno gradivo pri zasnovi stavb. Potem je tu Peter Zumthor s svojim pretanjenim občutkom za prostor, čas in material. Njegove terme Vals so tak primer, kjer na vsakem koraku vidimo raznolike svetlobne ambiente. Njegov pristop k uporabi svetlobe je prvinski, rudimentaren. Seveda ne moremo mimo Tadaa Anda in njegove vzhodnjaške filozofije svetlobe, kjer je senca skoraj pomembnejša kot sama svetloba. Pri njih s senco prebadajo svetlobo, kar je ravno obratno
kot pri nas. Dela Alvara Aalta vsebujejo posebno skandinavsko občutljivost do svetlobe. Na severu je naravne svetlobe bistveno manj, zaradi česar so pri njeni uporabi veliko bolj subtilni. To seveda vpliva tudi na arhitekturo, ki je malce drugačna od naše. Omenil bi še Glena Murcutta, ki svetlobo vtke na low-tech način. Osvetlitev prilagodi lokalnim razmeram, tako kot samo arhitekturo. Po drugi strani pa Jean Nouvel svetlobo obravnava na high-tech način. Pogosto s pomočjo visokotehnoloških sistemov upravlja dotok svetlobe v notranje prostore.

                                                                                       MACBA, Richard Meyer, Barcelona, 1995

Nobelovo nagrado za medicino so lani podelili trem ameriškim raziskovalcem za odkritja, povezana s cirkadianim ritmom oziroma notranjo biološko uro organizmov. Ali ima naravna svetloba pri tem kakšno posebno vlogo?
Seveda jo ima! Naravna svetloba notranjo biološko uro človeka uravnava! Gre za ritem, ki je približno štiriindvajseturen, ne pa povsem. Zato se tudi tako imenuje: circa – približno, dies – dan. Svetloba je tisti primarni dejavnik, ki krmili to našo notranjo uro in procese, že odkar obstajamo. Poenostavljeno povedano: ponoči, ko ni bilo svetlobe, smo počivali, podnevi, ko je bilo svetlo, pa je bil organizem aktiven. Četudi danes tehnologija omogoča, da imamo svetlobo 24 ur na dan, teh procesov v naših telesih ne moremo kar tako spremeniti.

Koliko naravne svetlobe naj bi posameznik potemtakem prejel vsak dan, da bi lahko telo pravilno uravnavalo notranje procese? Ali obstajajo kakšna priporočila?
Ločiti moramo dve zadevi: neposredno sončno obsevanje in pa naravno osvetlitev, ki prihaja z neba.
Medicinske raziskave govorijo, da bi morali biti naravni svetlobi izpostavljeni vsaj 20 minut na dan, da se lahko tvori zadostna količina D- -vitamina in hormonov, ki uravnavajo naše počutje in zdravje. Če naše telo tega ne prejme, se dolgoročno začnejo kazati določeni znaki pomanjkanja in se izrazijo v obliki takšnih ali drugačnih zdravstvenih težav. Za cirkadiani ritem je pomembno, da smo določen del dneva izpostavljeni naravni svetlobi, tudi če je to svetloba oblačnega neba.

Univerza Reykjavik: Henning Larsen Architects, ARKIS arkitektar, Reykjavik, 2010

Umetna osvetlitev tega ne more nadomestiti?
V celoti ne, absolutno! Gre namreč za fizikalne in kemične, pa tudi psihološke procese v človeškem telesu.

Pri svojem znanstvenem in strokovnem delu se ukvarjate z osvetlitvijo grajenega okolja. Kateri so kriteriji dobro osvetljenega prostora ali ambienta?
V okviru predmeta Svetloba v arhitekturi smo razvili več kriterijev, ki so nam v pomoč pri presoji in obravnavi svetlobe v notranjem ali zunanjem prostoru. Naj jih nekaj naštejem: ustrezna jakost osvetlitve – s preosvetljenostjo lahko npr. uničimo tisto, kar je pri arhitekturi lepo; bleščanje, ki že samo po sebi degradira ambient, je še posebej pomembno, ko govorimo o tem, kako vidijo starejše osebe, ki so za bleščanje bolj občutljive; možnost prilagoditve osvetlitve in sodelovanje z naravno osvetlitvijo; v javnem prostoru odpornost proti vandalizmu in še drugi. Seveda vsi kriteriji niso uporabni povsod in je treba premisliti, kdaj je katerega smiselno uporabiti, so pa osnovno vodilo pri premisleku o oblikovanju in ocenjevanju svetlobe.

Kateri so glavni poudarki vašega predmeta Svetloba v arhitekturi na FA UL?
Kaj želite posredovati študentom – bodočim arhitektom v praksi?
Predmet je zasnovan hibridno. Obravnavamo tako naravno kot umetno osvetlitev. Svetlobo poskušamo razumeti kot gradivo arhitekture, čeprav to ni gradivo v materialnem smislu. Z uporabo svetlobe lahko oblikuješ prostor in tudi svetlobo samo. Ne glede na razpoložljivo tehnologijo, ki omogoča že marsikaj, je obravnava oz. uporaba naravne svetlobe v arhitekturi še vedno kompleksna. Posvetiti ji je treba precej premisleka in jo vgraditi v zasnovo že v samem začetku projekta. To ne pomeni samo postavitve oken, gre za način vstopa svetlobe v prostor in za povezave z njegovo materialnostjo.

Prostori v hiši so različni. Nekatere uporabljamo predvsem za spanje, v drugih preživljamo čas čez dan. Kako naj bi bili prostori v hiši optimalno osvetljeni?
To je zelo odvisno od tega, za kakšne prostore in za kakšne uporabnike gre. Zelo smo si namreč različni in vsak ima lahko drugačne potrebe. Že na začetku je treba to dobro prediskutirati z naročnikom. Pri javnem naročniku je to nekoliko drugače, enodružinska hiša pa je še vedno najzahtevnejša arhitektura, saj se je treba prilagoditi več različnim uporabnikom, obenem pa upoštevati tudi vse predpise. Funkcija prostora, lokacija, orientacija in pogoji neposredne okolice – sosednje hiše, gozd, breg in drugo – vse to vpliva na to, kako se bo svetloba pretakala po prostoru.

Kaj menite, kako se bo arhitektura v povezavi z rabo naravne svetlobe in umetne osvetlitve razvijala v prihodnosti?
Vse več bo hibridizacije – sodelovanja naravne in umetne osvetlitve.
Tehnološki razvoj se bo nadaljeval. Ni smiselno, da bi to zanikali. Je pa vprašanje, kako lahko uporabimo te nove rešitve, da hkrati prispevamo k okoljski ozaveščenosti in k trajnostnemu razvoju. Osvetlitev z naravno svetlobo se bo vedno prilagajala možnostim in omejitvam, ki jih narekujejo vsakokratna lokacija arhitekturnega objekta in specifične potrebe naročnika. Arhitektura se bo tako vse bolj prilagajala lokalnim značilnostim. Oblikovanje naravne osvetlitve bo v prihodnosti eden od pomembnih dejavnikov, ki bodo povezovali globalno arhitekturo z lokalnimi razmerami.

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Pomen svetlobe v arhitekturi
Besedilo: dr. Jernej Markelj, Uporaba dnevne svetlobe v arhitekturi
Portret: Primož Korošec
Fotografije: Tomaž Novljan