UVODNIK: Kdaj uživamo v arhitekturi?
Uživamo v hrani, lastnini in prijetnih telesnih občutjih, uživamo v knjigi ali glasbi, uživamo ob lepem pogledu, v dobri družbi, uživamo ob poplačanem intelektualnem naporu. Pa kdaj razmišljamo, kaj užitek sploh je?
Biološko gledano občutenje užitka nastane s spodbuditvijo določenih mest v možganih, kar povzroči občutek ugodja. Njihove celice začnejo delovati že ob pričakovanju užitka, zato ugodje občutimo že vnaprej, pomembna pa je tudi povratna informacija, do katere mere je občutje ugodja doseglo pričakovanja.
Psihološko gledano sestavljajo užitek tri komponente: občutenje ugodja, motivacija oziroma nagon po doseganju ugodja in učenje oziroma spomin na doseženo ugodje. Izkaže se, da užitek ni objektivno občutje, ni ga mogoče objektivno presojati, saj so vanj bistveno vpletena čustva. Užitek je kompleksno občutje, ki vključuje spomin, motivacijo in čustva. Za nameček občutenje užitka še poveča predhodno občutenje bolečine. Z idejo sveta, v katerem je vse le užitek, se je poigraval Huxley v svojem romanu Krasni novi svet, pa je zamišljeno družbo hitro pripeljal v distopijo. Zato pa skok v osvežujoče morje toliko bolj prija po napornem in vročem spustu do plaže. Ali – če se ustavimo še pri zimi – knjiga, copati in dober čaj se toliko bolj priležejo po sneženem zimskem sprehodu.

Kje pa užitek najde mesto v arhitekturi?
Seveda lahko projektiramo, gradimo za užitek. V to kategorijo spada arhitektura hotelov, wellness centrov, toplic, restavracij, pa tudi razgledišč, sprehajališč, končno tudi gledališč, razstavišč, dvoran, knjižnic in še česa. Arhitektura v tem primeru skuša kanalizirati splošno sprejeta načela uživanja in jih izraziti v prostoru. Kdo ne uživa v bogati materialni obdelavi skupnih hotelskih prostorov? Komu ni pogodu mehka intima, ki jo ustvarjajo sodobni wellnessi? Kdo odnosa med belimi galerijskimi stenami in prelepo kontrastiranimi umetniškimi deli na njih ne zazna kot prijetnega? Gotovo kdo, ampak saj se razumemo.
Seveda gre arhitektura v oponašanju užitka lahko predaleč, z gradnjo ogromnih stavb, ki naj bi verno posnemale »užitkonosne« razmere. V mislih imam ogromna kitajska celinska mesta, ki gradijo komercialne stavbe z umetnim morjem in plažo ob njem, s slano »morsko« sapico iz klimata, z električnim soncem na plastičnem modrem nebu. Ko gre iskanje užitka predaleč …
Druga pa je arhitektura, ki spodbuja ugodje sama od sebe. Gre za užitke, ki presegajo občutenje ugodja, ki nam je bilo evolucijsko dano zaradi preživetja – lahko rečemo, za presežne užitke. Ko uživaš v lepoti gole betonske stene ali obdelave lesa, ko uživaš v proporcih in občutju ravno pravšnjega volumna, ko uživaš ob občudovanju intelektualnega napora, ki ga je nekdo vložil v domišljen detajl. Ko uživaš v harmoniji in miru, ali pa v nebrzdani življenjskosti, ki jo omogoča ali spodbuja neki prostor. Ko te arhitektura spomni nekega prijetnega, domačega občutja, ki si ga že doživel, in ko te opomni, kaj vse bi še lahko … Za to ni treba veliko, mora pa biti vključeno tisto nekaj, … nekaj … presežnega.

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

 

 

IZ VSEBINE

NA MEJNEM PREHODU MED LJUBLJANO IN GORENJSKO NI DALJŠIH ZASTOJEV …
Nova, z zlatim svinčnikom ZAPS nagrajena, hiša biroja Gregorc Vrhovec arhitekti ob Celovški cesti
Hiša je kot strela udarila ob Celovško in v trenutku postala »landmark«. Prvi pogled je zapeljiv in zgovoren: v gabaritih kontejnerska arhitektura, oblečena v etno material – strešni bobrovec. Kombinacija je pravšnja, saj hiša stoji na poprej malovredni, pozabljeni parceli v druž- bi vaških hiš in kmečkih gospodarskih poslopij, ki so se z urbanizacijo kar naenkrat znašli v me- stu in jim primanjkuje mestnega značaja. V to preredko juho obvpadnične šentviške zazidave nova hiša zareže kot mejni prehod in nam reče, ko se vanjo pripeljemo z gorenjske strani: tu se začne Ljubljana (čeprav potem še malo traja …).

 

O POČITNIŠKI HIŠI OB REKI
Trideset kilometrov od Beograda je srbski biro Remorker Architects ob reki Savi zasnoval počitniško hišo. Ta s svojo preprostostjo že na prvi po- gled spominja na izvorno idejo hiše, ki jo imamo pogosto v mislih, ko si predstavljamo hišo: zatočišče, zavetje. A nekaj je drugače…

 

PRENOVA HIŠE R
Dinamična igra volumnov in dekorativnih poudarkov
Projektivni biro in pohištveni salon Element-are je nekaj posebnega, saj svojim strankam poleg načrtovalskih izkušenj ponuja pestro izbiro visokokakovostnih blagovnih znamk svetovno znanih proizvajalcev pohištva. Ta simbioza se je izkazala za pravi odgovor na povpraševanje trga, ki s svojo zasičenostjo včasih otežuje izbiro pri opremi bivalnih enot.
Prenova hiše R je eden izmed referenčnih projektov oblikovalcev interierja Igorja Hočevarja in Gee El Habashy, saj združuje vse elemente dobre prakse v projektiranju. Že na začetku sta se oblikovalca interierja z investitorji strinjala, da bo potrebna temeljita obnova in sanacija hiše; ta je zahtevala nove inštalacije, tlake, stene in seveda novo funkcionalno razporeditev prostorov. Zaradi nivojskih razlik sta hišo oblikovala tridimenzionalno, rezultat pa je dinamičen prostor z galerijskim pridihom, kljub relativno majhni kvadraturi.

 

VOLUMEN BIVANJA
Prenova funkcionalnosti in svetlobe
Na vogalu ulice stoji hiša. Lahko bi bila le še ena izmed hiš, ki so nanizane vzdolž Teslove ulice v Ljubljani. Pa vendar že od zunaj nagovarja mimoidoče skozi nevsiljive sodobne poudarke tu in tam, ki želijo povedati zgodbo o njeni notranjosti. Eden od teh je ozek niz lesenih letvic na ograji ob obodu parcele, ki označuje vhod in pogled usmerja proti vhodni niši, v celoti obdani z lesom, ki nato vabi obiskovalca proti prenovljenemu domovanju arhitekta Bernarda Podboja iz biroja Plusminus30 in njegove družine.
Po ozkem stopnišču, ki je del prizidka iz petdesetih let prejšnjega stoletja, se dvignemo v zgornje nadstropje dvostanovanjske hiše. Površina stanovanja ni velika, kar je zahtevalo poseben premislek o izkoriščenosti prostora in vlogi svetlobe v njem. Izčiščenost vgrajenega pohištva, bele stene in tople lesene površine so izjemno učinkovit način, s katerim so bivalni prostori vizualno povečani ter povezani v skupno celoto.

 

DRUŽINSKA IDILA
Hotel v borovem gozdičku
Družinski hoteli so med mladimi in malo manj mladimi družinami, ki si želijo hitrega ali daljšega oddiha brez stresa in z veliko razvajanja za vse člane, vse bolj iskani.
Hotel Amarin je odličen primer hotela, ki ustreza vsem zahtevam družinskega oddiha. Leži na področju Monsena Validaliso, v borovem gozdičku s pogledom na Rovinj, najlepše mesto hrvaške Istre, ki je bilo ustanovljeno že v pozni antiki. Skozi zgodovino je preživelo mnogo vladarjev, med njimi tudi beneško in habsburško vladavino, kar je na mestnih pročeljih opaziti še danes.

 

BUTIČNO VESOLJE IGRIVEGA ARTISTA
Hotel Tartini je bil v kolektivni zavesti prebivalcev in obiskovalcev Pirana zapisan kot nepogrešljiv vase obrnjen kos mestnega tkiva, z zadržano zunanjostjo in precej kičasto, postmoderno notranjostjo, ki stoji na izjemni lokaciji in ima relativno dobro restavracijo. Vendar je letos doživel prenovo, po kateri ni nič več enako. Dobil je dodatek »art« v imenu, in še pomembneje, jasno profiliran značaj in podobo. Seveda gre za artistično prenovo, a za razliko od cenenega dekoraterstva, ki ga v našem okolju po navadi srečamo pod to znamko, je obravnavano poslopje adaptirano celostno, dosledno in predvsem iskreno.