Brezčasno slovensko oblikovanje

Sodelovanje se je previdno začelo že leta 1998, ko je ob spremembi klime, bolj naklonjeni razvoju, z Alpino začel sodelovati oblikovalec Jure Miklavc. Prvi opaženi in tudi nagrajeni čevelj CL – 2001 je že nakazoval nadaljnjo pot. Intenziven razvoj serije je trajal dobro desetletje. Sicer že uveljavljeno proizvodnjo tekaških smučarskih čevljev je bilo treba posodobiti, še močneje uveljaviti ergonomske standarde ter poudariti prepoznavnost izdelkov in s tem tudi pozicijo proizvajalca na trgu.

Z nadaljevanjem intenzivnega dela in raziskovanja s pomočjo različnih strokovnjakov in tekmovalcev je začela Alpina prehitevati izjemno močno mednarodno konkurenco. Izdelek ESK PRO iz leta 2012, inovativen, tržno uspešen in podprt z uspehi na najvišjih tekmovanjih, pomeni vrh uspešnega sodelovanja Studia Miklavc z internimi Alpininimi strokovnjaki.

Prednosti Alpininih tekmovalnih čevljev – vrsta inovacij, konstrukcijska trdnost, nizka teža, odličen prenos sile na smuči, napredni materiali in globalna prepoznavnost – so zagotovile Alpini izjemen poslovni uspeh v svetu in doma, in to pri izdelkih visokega cenovnega razreda. Združevanje žlahtne obrtne tradicije z znanostjo, ki je podprta z najsodobnejšo tehnologijo, in odgovorno sodelovanje izvajalcev sta Alpino iz sledilca spremenila v proizvajalca, ki na tem področju oblikuje standarde na vseh največjih svetovnih tekmovanjih. Naj se uspešna zgodba nadaljuje!

Vaše oblikovanje Alpininega čevlja je postalo brezčasno, zdaj tudi z nagrado. V družbi »brezčasnih« oblikovalcev ste najmlajši!
V šali smo se vprašali, ali to pomeni, da se moramo upokojiti …

Pa ne ravno sedaj, ko imate nove prostore! Skratka – v poslu ste vseeno že dvajset let in zanima me, kako oz. ali se je oblikovanje kaj spremenilo.
Jure: Da. Spremenilo se je marsikaj, od naše metodologije in naročnikov do tehnologije, na primer pojava dostopnega 3D-tiska. Na neki stopnji v moji karieri je obseg projektov postal zelo kompleksen, zato sem pred desetletjem ustanovil studio in delo je postalo timsko. Tudi zato sedaj na tem intervjuju sedimo trije oblikovalci, in ne en sam. Smo studio, kjer oblikovanje ni vizija enega človeka, ki ima absolutno znanje, temveč je plod interakcije, sodelovanja.

Torej se je spremenil poklic oblikovalca.
Jure: Vse je postalo mnogo hitrejše. Resda imamo boljša orodja, vendar luksuza, da bi neki produkt razvijali tri leta – tega ni več. Druga stvar je, da smo oblikovalci postali bolj aktivni v smislu podjetništva. Vlogi naročnika in izvajalca nista več nujno klasični, ločeni; večkrat oblikovalci nastopamo kot partnerji ali smo vlagatelji, podjetniki ali proizvajalci. V našem studiu smo polje delovanja razširili od oblikovanja športne opreme za Alpino, po katerem nas vsi poznajo, do oblikovanja identitet, produktov in storitev za najrazličnejša področja. Danes oblikujemo zahtevne produkte za medicino, različne elektronske naprave, strojegradnjo, servisno in transportno opremo za letališča ter pohištvo. Veliko sodelujemo tudi s tujimi podjetji, npr. z italijanskim izdelovalcem prestižnih motociklov Bimota, z nemškim podjetjem Relaxroll …

Je biti oblikovalec po vašem mnenju poklic današnjega časa?
Jure: Oblikovanje je postalo neizogiben, obvezen del vseh uspešnih projektov. Včasih smo presenečeni nad pozitivnim odzivom na področjih, pri katerih ne pomislite na potrebo po oblikovanju: storitve, medicina, strojegradnja, oblikovanje materialov … Tudi v številnih dokumentih in razvojnih načrtih v Evropi je oblikovanje izpostavljeno kot ena izmed ključnih strok, ki lahko izboljša konkurenčnost in življenjski standard stare celine. Zaradi tega bi prej rekel, da je oblikovalec tudi poklic prihodnosti.

Kaj opisana hitrost in vpetost pomenita za vaša osebna življenja?
Silva: Težko je določiti mejo med delom in zasebnim življenjem. Nihče od nas ne preneha biti oblikovalec, ko konča delo za tisti dan. Svojevrsten odnos do sveta in oblikovalsko reševanje problemov prideta zelo prav na vseh področjih življenja. Večina v studiu nas ima tudi zasebno partnerje oblikovalce. Oblikovanje je prej način življenja kot poklic.

Kakšna znanja mora imeti oblikovalec danes? S čim se ukvarja?
Jure: Mi smo znani po tem, da namenjamo velik poudarek končnemu uporabniku in kontekstu uporabe. V praksi to pomeni ogromno ur, porabljenih za raziskovanje, spoznavanje področij, analizo, poglabljanje. To v bistvu zavzame večji del časa kot samo oblikovanje. Med seboj smo si v studiu tudi zelo različni, zato lahko delamo vsebinsko zelo različne projekte. Zanimivi projekti v zadnjem času so recimo oblikovanje ure za pilote, ki meri vitalne funkcije, integralna davčna blagajna ali ogromni stroji za razrez lesa.

Kako močno se mora oblikovalec vživeti v vlogo uporabnika?
Jure: Ni nujno, da mora biti oblikovalec vrhunski kuhar, da zna oblikovati vrhunske nože. Nujno pa mora poznati kontekst in uporabo. Preizkus izdelka v praksi je le en del vhodnih informacij. Pri specialnih področjih moramo vključiti profesionalce, na primer pilote pri oblikovanju ure, tekmovalce pri oblikovanju športne opreme, zdravnike in ostalo osebje pri medicinskih napravah. Pri oblikovanju medicinske opreme smo dejansko prisostvovali pri operativnem posegu in opazovali delo. Iz te realne situacije nam je uspelo izluščiti rešitev, ki je drugačna in intuitivna.

Opisujete tehnološko zelo zahtevne produkte – v primerjavi s kozarcem, recimo. Koliko prostora ostane za oblikovanje samo?
Jože: Čisto odvisno. Če se stvar razvija iz nič, je prostora več. Včasih pa se izkaže, da bolj ko si omejen, bolj si kreativen. Omejitve niso nujno slabe, le možgane je treba bolj napeti, medtem ko je pri projektih z več svobode potrebno oženje.
Jure: Ne glede na to, kako uporabniško zahteven je projekt, je vedno, ne glede na omejitev, mogoče doseči boljšo stopnjo uporabniške izkušnje. Npr. prej omenjeni medicinski projekt: pri operacijah večkrat preverjajo pacientovo kri, da kontrolirajo procese v telesu. Klasični ventili za odvzem krvi nimajo kontrole pri zapiranju, zato se jih premočno zateguje in zaradi tega začnejo kmalu puščati. Mi smo predvideli neke vrste preprosto sklopko in obliko, pri kateri veste za položaj gumba, ne da bi ga gledali. Poleg samega prijema je izboljšano tudi čiščenje. To je tipičen primer izboljšanja uporabniške izkušnje.

Večina vaših izdelkov konča v tujini, začenši z Alpininim čevljem, ki ga imajo Norvežani za svoj produkt.
Jure: Po številu »naših« produktov, ki se tržijo na tujih trgih, smo zelo uspešen oblikovalski studio. Že samo Alpininih produktov je bilo po svetu, na najzahtevnejših trgih Evrope, v Skandinaviji in Ameriki, okoli 600–700 tisoč na leto.

Nekateri vaši produkti pa ne gredo v serijsko proizvodnjo – predstavljam si, da je žaga, velika kot avtobus, le ena?
Silva: Ne, tudi žag izdelajo okoli štirideset na leto, gre za slovensko podjetje, ki je na področju žag za hlodovino v samem svetovnem vrhu. Projekt žage je zanimiv tudi zato, ker to ni produkt za končnega uporabnika, ki ga kupiš v trgovini in sporoča določene emocije. A kljub temu je zadovoljstvo strank pri projektu žage zelo veliko in poslovni rezultati presenetljivo uspešni, kar kaže na to, da je tudi pri medpodjetniškem poslovanju (B2B) sporočilnost skozi produkte vedno večjega pomena.

Delate za zelo dobra podjetja, ste pa seveda tudi vi zelo dobri. Kdo komu v poslovnem smislu bolj pomaga, vi njim ali oni vam?
Jure: Idealno je, ko je odnos med naročnikom in nami »plus – plus«, torej da oboji vložimo maksimum. Ta odnos je zelo nežen. Na obeh straneh mora obstajati velika stopnja zaupanja in poguma. Lahko se zgodi, da se pri razvoju preveč izpostavi le uporabnik, le tehnologija ali le trženje. Rezultati takrat gotovo niso dobri. Nujno je, da je odnos vzajemen in da so pričakovanja na obeh straneh usklajena.

Zasloveli ste s tekmovalnim Alpininim čevljem, z udarnim dizajnom, po katerem ste postali zelo prepoznavni. Potem so sledili bolj zadržani produkti.
Jure: Oblikovanje je za različne potrebe različno. Za tekmovalni smučarski čevelj so zelo pomembne dinamika, privlačnost, konstrukcija in lahkost. Za nekatere druge izdelke je bolje, da so anonimni, da ne vzbujajo pozornosti, vendar dobro delujejo, kot dobri butlerji. Vsebina in potrebe določijo lastnosti.

V projektu mobilne točke ste uporabili les, tudi davčna blagajna je iz lesnih vlaken. Les postaja zelo priljubljen. Kakšen je vaš odnos do uporabe lesa v oblikovanju?
Jure: Les je eden izmed osnovnih tradicionalnih materialov, ki je zaradi mnogih pozitivnih lastnosti vedno aktualen. V zadnjem času se seveda veliko govori o njem, ker je to eden naših najpomembnejših naravnih virov in ker ustreza pravilom trajnostnega oblikovanja. Dejstvo pa je tudi, da je trend prodaje pohištva in s tem tudi uporabe lesa na tem področju v upadanju. Gre za zelo zrel trg. Za les v prihodnosti vidim poleg uporabe v arhitekturi tudi veliko priložnosti na drugih področjih: prehrana, nanomateriali, les, predelan v visokotehnološke materiale. Cel kup je tehnologij, ki spreminjajo dojemanje lesa.

Ko snujete nov produkt za naročnika, kako dobro se informirate o konkurenci podobnih izdelkov na trgu?
Silva: To je v bistvu že del projekta – za stranko ugotovimo, kdo je pravzaprav njena konkurenca, raziščemo dobre in slabe strani produktov, ki že obstajajo. Naročniku nastavimo zrcalo in na osnovi tega nevtralnega preverjanja se lahko poiščejo strategija, izhodišča in cilji.

Po čem ste prepoznavni, zakaj ste boljši od drugih?
Jure: Človek, uporabnik, je vedno naše izhodišče. Čedalje pomembnejša je odgovornost do okolja. Nikdar ne nehamo biti oblikovalci, kar je včasih naporno. V zadnjih letih se praviloma ukvarjamo z zelo kompleksnimi projekti in imamo skoraj izključno stranke, ki želijo celostno storitev, vse od identitete, celostne podobe, tiskovin, embalaž, produktov do nastopa na trgu itd.

Zanima me, kako lahko kot oblikovalec »izklopiš«, saj ste vendar ves čas obdani s produkti – tudi če greste v gore, imate na sebi čevlje.
Silva: Mislim, da to nikogar od nas ne obremenjuje. Vsi smo že od nekdaj taki: gledamo okoli sebe in razmišljamo, kako je kaka stvar narejena in kako bi lahko bila drugačna.

Kako poteka delo v timu? Od kod se poznate?
Jure: V začetnem delu vsi sodelujemo pri vseh projektih, kasneje pa si razdelimo vodenje različnih projektov. Spoznali smo se na Akademiji, Silva in Jože sta pri meni diplomirala.

Imate veliko posla. Ali z več in boljšimi naročili pride več svobode ali samo več posla in manj oblikovanja? Kaj bi bilo za vas sanjsko naročilo?
Jure: Smo v poziciji, kjer lahko ponudbo, ki nam ne ustreza, zavrnemo. To se zgodi takrat, ko ne verjamemo, da so cilji pravi. Vedno je pri oblikovanju prisoten stres. Največkrat gre seveda za zavedanje o odgovornosti. Kljub temu je treba varovati otroka v sebi in v kreativni fazi vse ostalo odmisliti. Včeraj smo se šalili, da bi bilo lepo kaj pripraviti za Mednarodno vesoljsko postajo …

K zvezdam, torej. Koliko je za vas pomemben tržni rezultat, povratna informacija?
Jure: Seveda je to pomembno, z naročniki sodelujemo dolgoročno, in če je izdelek uspešen, sledijo nova naročila. Še pomembnejše kot tržna uspešnost je za nas kot oblikovalce to, ali so ljudje kot končni uporabniki z izdelkom zadovoljni, zato po koncu oblikovanja spremljamo izdelek v proizvodnji in tudi med samo uporabo ter ga po potrebi za naslednje serije (če gre za tak izdelek) dopolnjujemo.

Kaj je za vas dober izdelek?
Silva: Za začetek, da nikomur ne škoduje, ne naravi ne človeku. Morda so še najboljši takšni kosi, ki jih sploh ne opazimo, ker z njimi ni nič narobe. Anonimni. Kontekst tega, kar je dobro oblikovanje, se skozi čas ni veliko spremenil. Zaradi poplave izdelkov na trgu se je treba vprašati, ali je prav, da je določen nov produkt sploh nastal.
Jure: Zadnja leta sem žirant v komisiji za nagrado red dot, in tam se vedno vprašamo, ali je sploh obstajala dejanska potreba, da je izdelek, ki kandidira, nastal, ali pa je šlo le za tržno strategijo. Naš studio se raje usmerja v koristne projekte.

Recimo še kako besedo o Alpini; kako ste začeli sodelovanje?
Jure: Alpina je po razpadu Jugoslavije izgubila svoj glavni trg, v tehnološkem in investicijskem smislu pa so bile njene takratne možnosti zelo omejene. Zato smo začeli z zelo majhnimi koraki, npr. prenavljanjem enega dela produkta. Sčasoma, tudi s pomladitvijo kadrov, so se razmere izboljševale. Na področju produktne grafike smo sodelovali z Janom Jagodičem. Med našim sodelovanjem so se menjavale uprave, projekti so postajali čedalje boljši in bolj ambiciozni, naše oblikovanje pa zelo celostno. Zelo smo ponosni tudi na blagovno znamko in izdelke Binom. Nekateri projekti niso šli nikoli v javnost, na primer celotna kolekcija kolesarskih čevljev.
Pri sodelovanju z Alpino je treba omeniti vse njihove razvojne strokovnjake, s katerimi je bilo privilegij sodelovati. V zadnjih letih sta za razvoj tekmovalnega čevlja najbolj zaslužna Robert Križnar in takratni vodja konstrukcije Oton Žakelj. Ogromno produktov smo razvili tudi s produktnima vodjema Boštjanom Lukančičem (za smučarski in treking program) ter Janezom Novakom (za program teka na smučeh).

Zakaj ste prekinili sodelovanje?
Jure: Znano je, da je bila Alpina v finančnih težavah, vendar ne zaradi slabih produktov ali tržnih rezultatov na področju športa. Na to kot oblikovalci nismo imeli vpliva. Nekaj časa smo še sodelovali zaradi konteksta lokalnega okolja, odgovornosti do prej omenjenih strokovnjakov, seveda finančno sebi v škodo, vendar na neki točki to ni imelo več smisla.

Sami tečete na smučeh?
Jure: Prihajam iz smučarske družine in dolgo sem smučanje treniral.

Kaj bi bili, če ne bi bili oblikovalci?
Jože: Zanima me biologija, narava.
Silva: Ko sem pri rosnih petnajstih želela postati frizerka, je bil odgovor, da s takšnimi ocenami ne morem na frizerstvo. Skratka, obrtništvo.
Jure: Morda bi bil dirkač, vem, najbolj nekoristna stvar na svetu. Ali pa bi obnavljal stvari. Mislim, da je obnova izhodišče za prihodnost, vsebinsko in tehnološko so možnosti velike. Drug princip je recimo najemanje. Percepcija se bo spremenila. Je treba res kupiti vsako stvar ali pa si lahko kosilnico za travo s kom delimo? Ne glede na politiko in finance smo na tej zemlji samo na obisku. Zgodovinsko sicer je pogojeno, da se istovetimo s produkti – pozitivno in negativno so ti izdelki odraz naše notranjosti in našega življenjskega stila. V Sloveniji ima trenutno največjo ekonomsko moč generacija, ki je odrasla še v obdobju nekdanje države in v določenem »pomanjkanju« izdelkov oz. zavedanju, da je v tujini na voljo več dobrin. In kopičenje je odraz tega časa. Družbe pa ne moremo spremeniti kar čez noč, je kot telo, ki ga je treba pripraviti na olimpijske igre. Začeti mora trenirati danes, da bo nekoč lahko šlo, čez noč pa ne gre. Tako da se proces »obnove« že odvija, le nismo še tako daleč.
Silva: Produktno oblikovanje se bo moralo na to odzvati, in sicer tako, da bo postalo boljše, bolj trajnostno. Danes imamo zadržek, ali bi si izposodili kako napravo, saj je dejansko veliko možnosti, da se zaradi slabe kakovosti izdelave pokvari.

Kako pomembna je v vašem življenju rutina?
Silva: Joj, si sploh ne upamo povedati.
Jože: Mislim, da je rutina sama po sebi slaba. Je nekaj, kar delaš avtomatsko, nezavedno. Jaz pa rajši delam stvari zavestno, pa naj bo to, ko jem, hodim – karkoli. Rad imam, če sem pri stvari. Sicer pa je dobro, da je pri naročilu rok oddaje. To je naša boja sredi morja, to je naša rutina.
Jure: Kar pa ne pomeni, da ne delamo zelo resno. Sam sem še vedno, po dvajsetih letih dela, presenečen, kdaj se pojavi ta impulz – navdih, v katerem trenutku dneva in v kakšni situaciji.