Brezčasno slovensko oblikovanje

Design K67 je leta 1966 uvedel slovenski arhitekt in oblikovalec Saša J. Maechtig. Sistem temelji na modulih iz ojačanega poliestra, ki se lahko uporabijo kot samostojne enote ali pa so sestavljeni v velike aglomeracije. K67 omogoča širok razpon različnih funkcij (denimo informacijske točke ali pa majhne bivalne enote).

Leta 1967 je bil K67 patentiran, leta 1968 pa so ga pripravili za serijsko proizvodnjo s prvo razstavo prototipov v Ljutomeru. Aprila 1970 je K67 obravnavala angleška revija Design magazin – s člankom Low life from the streets (Nizko življenje na ulici). Kot posledico te objave ga je Muzej moderne umetnosti iz New Yorka vključil v svojo kolekcijo dizajna 20. stoletja. V zgodnjih devetdesetih je Imgrad Ljutomer proizvodnjo K67 zaradi radikalnih sprememb v slovenskem gospodarskem sistemu ustavil.

Celostno mapiranje projekta K67 – Posnetki kioska -The Kiosk Shots, na pobudo Publicplan Amsterdam, želi prikazati kako je javni prostor v Vzhodni Evropi določen in povezan z designom kioska K67. Pozornost vzbujajoča cestna oprema je v zadnjem obdobju prešla različne stopnje. Unificiran funkcionalni design se je uspešno razširil znotraj sistema planskega gospodarstva in tudi omogočil prostor za kulturne in politične spremembe. Ob današnji tranziciji socialnih, političnih in ekonomskih sprememb je kiosk postal ugleden povezujoč element vzhodno evropskega javnega okolja. Projekt ima namen, da z zbiranjem kolikor mogoče velikega števila posnetkov K67 naredi splošen pregled v vzhodnih deželah in hkrati skuša izdelati zgoščeno dokumentacijo o urbanem okolju Vzhodne Evrope.

Izviren design
Design K67 je leta 1966 uvedel Slovenski arhitekt in oblikovalec Saša J. Mächtig. Sistem temelji na modulih iz ojačenega polyestra, ki se lahko uporabijo kot samostojne enote ali pa so sestavljeni v velike aglomeracije. K67 zadovoljuje širokemu razponu različnih funkcij, kot so informacijske točke ali pa majhne bivalne enote.
V istem obdobju so tudi drugi podobni projekti in design eksperimentirali z mobilnimi in modularnimi enotami. Nekaj takih kot so Futuro House (1968) Mattija Suuronena so mejniki v oblikovanju in arhitekturi vendar se niso nikoli proizvajali v večjih količinah in obsegu. Kubični in modularni kioski K67 pa reflektira tudi strukturalne tendence v arhitekturi, kot je na primer bil Aldo van Eyckov Orphanage v Amsterdamu (1958-60) ali Herman Hertzbergerov Centraal Beheer v Apeldoornu (1968-72). Metabolist Kisho Kurokawa je prišel blizu Mächtigovi ideji s svojim Nakagin Capsule Towerom (stolpom) v Tokyu (1970-72) vendar le z delno prefabriciranimi bivalnimi enotami.
Ko je bil leta 1967 K67patentiran, se je leta 1968 pripravil za serijsko proizvodnjo s prvo razstavo prototipov v provincialnem mestu Ljutomer (Slovenija). Aprila 1970 je bil K67 publiciran v angleškem Design magazinu s člankom “Low life from the streets – nizko življenje na ulici«. Kot posledico te objave ga je Muzej moderne umetnosti (Museum of Modern Art) iz New Yorka vključil v svojo kolekcijo designa 20 stoletja. V zgodnjih 90′ je Imgrad Ljutomer ustavil proizvodnjo K67 zaradi radikalnih sprememb v Slovenskem gospodarskem sistemu.

Razširjenost
Distribucija določenih vrst cestne opreme je običajno omejena na lokalno ali regionalno merilo, za razliko pa je bil K67 na veliko izvažan v tujino. Ob uporabi domišljene marketinške strategije se je K67 prodajal v velikih količinah ne le v deželah bivše Jugoslavije ampak tudi v deželah COMECON, pa tudi drugam kot na Japonsko, Novo Zelandijo ipd. Ker so K67 večkrat kopirali tudi drugi proizvajalci, kot na primer Treska, Makedonija, je K67 utelesil Vzhodno Evropsko kulturo kioskov.
Uspešna širitev specifičnega designa je pozitivno vplivala na sistem združene socialistične planske ekonomije vzhodnega bloka. Med leti 1949 in 1990 je Evropa živela v ideološki in politični razdelitvi na vzhod in zahod. V Jugoslaviji in v COMECON deželah so se enotni (unificirani) standardni proizvodi večinoma proizvajali v velikih količinah za širša področja povezanih socialističnih dežel. Za razliko od svobodne tržne ekonomije je bila planska ekonomija sposobna pospeševati specifičen design. K67 kot enoten in povezujoč unificiran objekt, se je odlično skladal s sistemom kjer je ena rešitev lahko služila mnogovrstnim in različnim potrebam..
Tako je načelo K67, v obliki izvirnega designa ali kot njegovi kloni, postal značilen objekt urbanega prostora nekdanje planske ekonomije v Vzhodni Evropi. Taki objekti so naselili mesta kot časopisni kioski, čuvajnice na parkiriščih, kopirnice, stojnice, zavetja, kioski za prigrizke, študentske kavarne ali loterijski kioski, opazni in dostopni, v različnih barvah in kombinacijah. Unificiran in funkcionalen design teh enot je omogočil, da se je prilegal skoraj vsaki lokaciji in kontekstu pa tudi številnim, najraznovrstnim drugim funkcijam.

Kazalec političnih in ekonomskih sprememb
Kiosk je nudil prostor za dejavnosti, ki niso zahtevale stalne lokacije v našem grajenem okolju. Za to je več razlogov, kadar gre za aktivnosti, ki ne zahtevajo ekonomsko določene lokacije. Nekatere dejavnosti so le začasne in niti ne zahtevajo stalnih namestitev, ali v drugih primerih, če grajeno okolje ni sposobno prevzeti infrastrukturnih nalog zaradi rušenj v vojni. Včasih tudi politična ali ideološka situacija ovira primerno umestitev. Z uporabo enot kioska pa celo zasebne podjetniške pobude niso bile v opreki s socialistično unificirano družbo. Tako lahko K67 gledamo kot predhodnika tržne ekonomije, ki je gostil majhna privatna podjetja še precej pred začetkom propada Vzhodnega bloka v poznih devetdesetih.

Mestni/urbani vezni člen
Večina Vzhodno Evropskih dežel je v zadnjem desetletju vstopila v zahodni ekonomski in politični sistem. Ustanovile so se nove nacionalne države. Nekatere dežele so se hitro preoblikovale v zahodno orientirane demokracije medtem, ko drugim še vedno vladajo avtokratski vodje. Ta proces je spodbudil hitre spremembe skupne identitete Vzhodne Evrope. Mnoge priče vzhodnega designa so izginile iz vsakodnevnega življenja, trgovine, iz grajenega okolja in javnega okolja. Za mnoge ljudi je to priča utelešenja negativnih vidikov socialističnega družbenega modela. Nova svoboda izbire po petinštiridesetih letih je opogumila mnoge potrošnike – zelo razumljivo – da se obrnejo proč od unitarnega, uniformnega blaga, ki so jih hitro nadomeščali zahodni proizvodi.
Medtem, ko so nekateri proizvodi in designi preživeli zahvaljujoč splošni podpori vzhodno evropskega prebivalstva (n.pr.: “Ampelmännchen” in Eastern Germany), pa se drugi lahko ohranijo v zahodnem tržnem sistemu le ob celoviti prenovi. Nekaterim proizvodom je uspelo, da so preživeli zaradi bistroumne in brezčasovne rešitve. K67 je v tem kontekstu ostal eden maloštevilnih preostalih vidnih znakov izginjajoče socialistične zveze in hkrati pomemben povezovalen element Vzhodno Evropskega javnega okolja.

Novo prevrednotenje – novo zavedanje in nekateri K67 umetniški (art) projekti
Kljub vsemu pa so kioski K67 v nevarnosti, da izginejo iz javne scene. Odnos vzhodno evropskih prebivalcev glede izginjajočih in vandaliziranih kioskov potrjuje to zaskrbljenost. Namera »K67 – Kiosk posnetki« ima namen, da ponovno ovrednoti design in opozori na njegovo izjemno vlogo v urbanem okolju Vzhodne Evrope.
Proces vrednotenja spremljajo tudi številni umetniški projekti, ki uporabljajo enote K67. Slovenska umetnica Marjetica Potrč, je v svoji instalaciji »Naslednja postaja kiosk – Next Stop Kiosk”, ki jo je razstavljala v Muzeju moderne umetnosti v Ljubljani, kombinirala enote K67 z Južno ameriško “palafito”. Magnus Bärtås, Švedski umetnik je aranžiral K67 pred črnim ozadjem v svojih foto serijah ” Sateliti – Satellites “. Samo nekaj let nazaj je projekt “Mutacije – Mutations” dokumentiral pomembno vlogo kioskov v Ex-Jugoslviji, kot rekonstrukcijo pritiklin v področjih, ki so bili uničeni v vojni.
Zbiranje in mapiranje kioskov K67 »K67 – Kiosk posnetki« bo dalo posnetek Vzhodno evropskih dežel v stanju prehoda. K67 bo na svetovnem spletu (www.publicplan.com/K67,) vsaj virtualno sestavil kioske, ki so fizično razpršeni po celotni Vzhodni Evropi ter jih povezal v najbolj različnih urbanih prostorih Vzhodne Evrope in jih interpretiral na razviden način. Projekt ima namen, da prikaže individualno raznolikost in pestrost tega design proizvoda, ki se umešča v javno okolje.
K67 je pomembna komponenta kompleksne zgodovine in identitete vzhodno evropskih dežel. Z njihovim vstopom v Evropsko skupnost pa je postal del širše in skupne Evropske zgodovine. V času, ko je potovanje od enega vzhodno evropskega metropolitanskega področja v drugo postalo enostavnejše in hitrejše, bo tudi urbana mreža enot K67 postala vedno bolj zaznavna.