Interier leta 2005

Letošnja dobitnika nagrade Interier leta sta mag. Tomaž Krušec in Lena Krušec. Nagrado sta prejela za ureditev Pilates centra v Ljubljani, ki predstavlja osrednjo institucijo za pilates vadbo v Sloveniji.

Tomaž in Lena Krušec, sta diplomirala pri prof. Vodopivcu na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani leta 1997 oziroma 2001. Od leta 2002 delujeta v okviru arhitekturnega biroja Arhitektura Krušec, ki je dejavno na različnih področjih arhitekture in oblikovanja notranje opreme. Tomaž je obenem asistent na Fakulteti za arhitekturo pri profesorju Alešu Vodopivcu.

Katerim konceptualnim izhodiščem ste sledili pri oblikovanju Pilates centra?
Osnovna dejavnost našega biroja je projektiranje arhitekture, torej zgradb, zato tudi oblikovanje interjerjev razumemo skozi prizmo arhitekturnega oblikovanja.

Interierja tako ne razumemo ločeno od objekta samega, kar je izraženo tudi pri projektu Pilates.
Osnovna iztočnica omenjenega projekta je bil obstoječ prostor, z vsemi značilnostmi in posebnostmi, ki jih ima lega v tretjem nadstropju mestne hiše. Prostoru so dominirali neverjetnimi pogledi – na eni strani proti Prešernovemu trgu in na drugi proti pobočju grajskega hriba ter Ljubljanice. Zaradi narave dejavnosti in omogočanja dostopa do vseh programov, ki so nameščeni v nizu, je bilo neobhodno zasnovati dolg hodnik, na koncu katerega se zrcali podoba fasade Frančiščanskega samostana. Značilnost hodnika je počivalnik, katerega oblika v dolžini okrog 30 metrov sledi ergonomiji človeškega telesa. Na ta način dobi hodnik poleg povezovalne funkcije tudi vlogo vzdolžne počivalnice, ki se zaključi s privzdignjenim ležalnikom, ki obiskovalcem med počivanjem omogoča panoramski pogled na mesto. Druga fasada hodnika je narejena iz satiranega stekla, na katerega je natisnjen rastlinski motiv. Vertikalni motiv trav ustvarja svojevrsten ritem pri gibanju skozi prostor hodnika. Na opisan način je hodnik, ki je sicer v arhitekturi mnogokrat nezaželjen prostor, postal osrednji ambient celotnega centra.
Posebno prostorsko doživetje predstavljajo masažnice, ki so z vseh strani odete v težke barvne zavese.

Pilates na nek način koketira z globalnim, a se vendarle konsistentno vpenja v arhitekturno danost specifičnega mestnega okolja starega mestnega jedra Ljubljane.
Pri snovanju vsakega projekta se mora arhitekt soočati z neke vrste dvojnostjo med mikrolokacijo, kjer objekt oziroma interier stoji, in širšim družbenim okoljem. Pri Pilatesu gre za specifično dejavnost – za sprostitveni, vadbeni program, ki je pogojno lahko enak kjerkoli na svetu. Kljub temu pa ta določeni center zaseda prostor sredi Ljubljane, v tretjem nadstropju hiše z neverjetnimi pogledi proti okoliškim mestnim vedutam. Če smo danosti okolice uspešno prenesli v arhitekturo interjerja, potem ta arhitektura ne bi mogla funkcionirati nikjer drugje. Z drugimi besedami povedano, če bi ta Pilates center stal nekje v New Yorku bi izgledal neumno.

Danes v socialne zakonitosti lokalnega, tudi slovenskega okolja prodirajo globalne silnice. Je arhitekt zgolj zasledovalec “globalnega lifestyla” ali je lahko tudi generator družbenih sprememb?
Globalizacija, kot jo razume neka radikalna, neoliberalna družbena doktrina je do neke mere skregana z arhitekturo kot jo razumemo mi. Arhitektura je skoraj vedno neločljivo vpeta v specifičen prostor in ker je to okolje načeloma neponovljivo, je skoraj nemogoče govoriti o uniformiranju arhitekturne forme. Danes radi rečemo da so si vsa velika mesta enaka. To drži le, če mesta opazujemo s perspektive neukega, samozadostnega potrošniškega nomada. Vse multinacionalne družbe so pravzaprav globalizirale le interierje, svoje artikle in logotipe. In samo do tega nivoja lahko govorimo o uniformizaciji mest. Kakor se dvignemo nad pritličja mestnih stavb, se nam odpre čudovit in neponovljiv mestni prostor, ki se je oblikoval skozi stoletja svojega razvoja.

Globalno je najbolj zadelo predmestja. Ta so večinoma pozidana z neskončnimi stanovanjskimi soseskami ali brezobličnimi nakupovalnimi središči, ki pa so na srečo večinoma izdelani kot montažni objekti, ki jih je mogoče enostavno prestaviti, razstaviti ali podreti. Četudi se po vsem povedanem sliši nemogoče, pa so tudi ti prostori vredni strokovnega udejstvovanja in raziskovanja. To so prostori, ki se jim danes ne moremo izogniti, so prostori, ki neizbežno polnijo naš vsakdan in nenazadnje so prostori, ki imajo svoje značilnosti, zanimivosti in posebnosti. Mogoče je prav začasen značaj teh prostorov tisti, ki jim daje tako privlačen karakter.

V Sloveniji še nismo tako daleč, da bi se začela faza odstranjevanja ali preseljevanja primestnih nakupovalnih centrov. Nam bližnji Gradec se s tem procesom že srečuje. Velik center ob Ikeji se je že izpraznil, postal nerentabilen, vanj so se naselili manjši trgovci, vse ostalo pa se je preselilo drugam. Delati arhitekturo v takšnem okolju pomeni soočiti se z vsemi značilnostmi in posebnostmi dane naloge. Namesto iskanja trajnih vrednot je potrebno arhitekturni izziv videti prav v minljivosti svojega dela.
Interier kot je bil ustvarjen za Pilates center je želel to začasnost preseči. Zasnovan je bil tako, da lahko neločljivo povezan z obstoječim prostorom tam ostane za večno.

V Münchnu je arhitekturni tandem Herzog & de Meuron pred leti zasnoval nakupovalno središče v samem središču mesta. Namesto samozadostne, introvertirane stavbne mase z enim vhodom, so zasnovali objekt, razdeljen na več manjših lokalov, ki se vsak zase odpirajo na interne mestne ulice in trge. To so objekti, ki kljub programu, ki ga narekujejo sodobni globalni trendi, presegajo nivo začasnega in imajo tendence, da nekoč postanejo del kontinuirane zgodovine nekega mesta.

Ali je v tržnem smislu drugačnost, ki jo generira majhnost, lahko prednost?
Lep primer uspešnosti lokalnih posebnosti je portugalska arhitektura druge polovice 20. stoletja. Lasten arhitekturni izraz je zgradila na lokalnih kulturnih posebnostih. Ravno zato je postala svetovno zanimiva. Podobno se danes dogaja s švicarsko arhitekturo. Tudi Slovenija ima bogato arhitekturno zgodovino, ki ni nujno omejena samo na Plečnika. Danes se vse bolj odkriva pomembnost povojne slovenske arhitekture. Samo zavedanje korenin in iskanje možnosti nadgradnje ter kontinuitete je garancija, da bo slovenska arhitektura lahko zanimiva tudi v globalnem okolju. Zaverovanost v genialnost lastne samopodobe se nam zdi smešna.

Je slovenskim naročnikom izziv drugačnost, ali jim je v pomanjkanju lastne identitete bližje uniformiranost globalnega?
Če se bogastva drugačnosti ne zavedajo, je naša dolžnost, da jih na posebnosti opozarjamo. Naša arhitektura ni nikoli podrejena zgolj aktualnim svetovnim trendom. Vedno jo želimo prilagoditi drobnim specifikam lokacije in naročnika. Tudi zato je Pilates center v Ljubljani neponovljiv na drugi lokaciji.