Brezčasno slovensko oblikovanje

Zaznamuje ga izjemno širok spekter izdelkov za najrazličnejša področja (elektrotehnika, pohištvo, šport, merilni instrumenti, svetila, igrala, izdelki za dom, gostinstvo, medicinska oprema, kmetijska tehnika, ovojnina, grafično oblikovanje) – več kot dvesto izdelkov … Je sploh kakšno področje, ki ga ni izzvalo?

Dela skoraj izključno za naročnika, ne »na zalogo«. Cenjen in iskan avtor je že od časa študija. Stvaren, iskreno predan delu ustvarja izdelke za rabo, likovno zreducirane na najnujnejši okvir funkcije, brez namena biti predvsem všečen.
Njegova ročna baterijska svetilka Z14 za Iskro (1979) je odličen primer takega dela. Dve navidezno enaki polovici plastičnega ohišja sta zamenjali zapleteno bakelitno predhodnico. Najpreprostejša, estetsko izčiščena rešitev – zgolj uporabnost. Prodanih dva milijona primerkov – dovolj razlogov za priznanje!

Se spomnite svojega prvega oblikovalskega izdelka? Kdaj ste se odločili, da boste postali industrijski oblikovalec? Kje ste pridobili za to ustrezno izobrazbo?
Že kot otrok sem čutil veselje do ustvarjanja. Rad sem risal in na pobudo slikarja Berka sem se vpisal na srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani, smer industrijsko oblikovanje. Zaposlil sem se v Iskri Commerce Ljubljana, kjer je bila na oddelku za oblikovanje zbrana ekipa zelo uspešnih oblikovalcev: Janja Lap, Ljuban Klojčnik, Marijan Gnamuš, Ranko Novak, Miljenko Licul, Davorin Savnik kot zunanji sodelavec in Janez Smerdelj, ki je prav takrat odhajal v Gorenje. V Iskri Commerce sem nabiral oblikovalske izkušnje do odprtja oddelka za oblikovanje na ALU. Šolanje sem nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer sem kot prvi leta 1990 diplomiral na smeri industrijsko oblikovanje, Oddelek za oblikovanje. Od takrat delujem kot samostojni ustvarjalec na področju kulture.

Ker ste vedno oblikovali za zelo različne industrijske panoge, me zanima, kako ste se lahko tako vsestransko poglobili v specifične potrebe posamezne panoge in pridobili tehnično znanje za tako različna področja.
Industrijsko oblikovanje je timsko delo. Tako se ob posameznem naročilu vedno povežem s hišnim timom, kjer imajo običajno specialiste za posamezne produkte. Ti me opozorijo na specifične potrebe posamezne panoge. Najprej skupaj postavimo izhodišča, potem pa iščem odgovore na njihove zahteve, kako izboljšati izdelek, ga narediti bolj prepoznavnega, prijaznejšega do uporabnika. Poiščemo ustrezne rešitve v korist uporabnika in okolja.

So naročniki sami pristopili k vam? Kako je prišlo do tako številnih naročil? V svojem portfoliu imate 260 realiziranih produktov …
Za večino projektov sem dobil neposredno naročilo s strani podjetij. V slovenskem prostoru delam že kar dolgo, tako da me številni naročniki dobro poznajo. Ali mi bodo zaupali nov projekt ali ne, se lahko odločijo na podlagi mojih realiziranih del. Ko z nekim podjetjem stopim v stik, je pomembno, da ima naročnik izdelano vizijo o novem produktu, potem so rezultati oblikovanja dobri. Če pa naročnik nima definirane naloge, ima oblikovalec težje delo. Svoje ideje in osnutke mora nenehno dopolnjevati z novimi zahtevami naročnika in težje pride do dobre končne rešitve. Pri oblikovanju sem vedno pazil, da sem optimalno izkoristil naročnikovo obstoječo tehnologijo za izdelavo novega produkta. Takšen pristop je bil v večini dobro sprejet, saj imajo podjetja in obrtniki običajno omejena sredstva za izdelavo novega produkta. Številni naročniki še niso pripravljeni na radikalne spremembe.

S katerega področja imate največ realizacij?
Največ realizacij imam prav s tehničnih področij, naj bodo to elektrotehnika, merilni instrumenti, medicinska oprema, svetila, izdelki za dom. Med njimi so na primer svetilke za Iskro, ki so imele velike naklade in so bile v proizvodnji tudi po 16 let. Razvil sem tudi veliko produktov za Hidrio, npr. parapetni konvektor z naravno konvekcijo, ki ima zaradi modularne gradnje kar 600 standardnih velikosti. Modularna rešitev je izdelku omogočala veliko različic. Za usmerjevalec zraka, ki sem ga razvil za ventilatorski konvektor Climmy 4, je naročnik pridobil tudi evropski patent OM-1A-2006. Ta produkt, Climmy 4 (iz leta 2006), je na primer prinesel 200 novih delovnih mest, ko so proizvodnjo preselili v Bosno.
Razvil sem tudi veliko vsakdanjih izdelkov, ki so še danes v uporabi: stojalo za koledar, embalažno dozo za kakav Benko, sveče, steklenice za vodo Tiha, terminal za registracijo delovnega časa Špica, številne embalaže iz kartona in podobno.
Oblikoval sem tudi leseno pohištvo, kot na primer stol Feniks za KLI Logatec iz leta 2008, ki je bil narejen kot modificiran Plečnikov stol. Imel je perforirano naslonjalo in stanjšane profile za vso konstrukcijo. Želel sem doseči čim manjšo porabo materiala in preizkusiti, do katere mere lahko stanjšamo profile. Oblikoval sem tudi program dnevnih sob Zoya za podjetje Stolarna Dobrepolje, ki je imel zelo fleksibilno uporabnost. Z majhnim številom elementov je bilo mogoče na različne načine popestriti prostore. Danes stolarna dela samo še po naročilu, industrijska proizvodnja pohištva je pri nas na žalost zamrla.

Veliko izdelkov, ki ste jih oblikovali, je bilo tržno izjemno uspešnih. Ali je bilo mogoče uspeh teh izdelkov vnaprej napovedati? Kaj jih po vašem mnenju najbolj odlikuje?
Skupni imenovalec mojih izdelkov, ki so postali tržna uspešnica, je izvedljivost. To pomeni, da jih je naročnik sprejel, ker so po eni strani ustrezali njegovi zamisli tržne uspešnosti, po drugi strani pa so se skladali z njegovimi tehnološkimi možnostmi. Kadar ima naročnik vizijo in oblikovalcu poda jasna izhodišča, to pripomore k uspehu izdelka. Oblikovalec mora ponuditi nove, boljše rešitve za vse, kar nas obdaja. Med izdelki, ki so postali tržna uspešnica, lahko omenim sesalnik Modulo – Liv Postojna, d. d., merilnik instalacij Smartec –
Metrel, d. d., Horjul, bolniški parapetni kanal – Medicop, d. o. o., aparat za ekspres kavo – Emonec kafe, d. o. o., Koper in sesalnik Aqua Viva – Aqua Viva, d. o. o.

Tržno uspešni oblikovalski izdelki so namenjeni široki potrošnji. Kakšen je vaš pristop k oblikovanju takšnih izdelkov?
Naloga oblikovalca je ponuditi rešitve, ki izboljšujejo kakovost življenja. Oblikovalec pretvarja naročnikove želje in zahteve v otipljive izdelke. Izdelki morajo biti uporabniku prijazni in okoljsko sprejemljivi. Zaželena je minimalna poraba materiala in energije.

Ali se lahko dobro oblikovanje tudi dobro prodaja?
Dobro oblikovanje je eden ključnih elementov dodane vrednosti in konkurenčne prednosti izdelkov. Za dobro prodajo sta potrebni tudi dobra vizija in tržna strategija podjetja.

Za ročno baterijsko svetilko za Iskro iz leta 1979 ste letos prejeli nagrado za brezčasno oblikovanje. Kaj odlikuje ta izdelek in kako je nastal?
Ročno baterijsko svetilko Z14 odlikujeta preprostost in estetsko izčiščena rešitev. Je ergonomsko oblikovana, uporabniku in okolju prijazna. Lahko bi rekli, da je oblikovana po najsodobnejših merilih, ki veljajo še danes. Ima minimalno število sestavnih delov, sestavljenih na klik, kar omogoča hitro montažo. Drsno odpiranje omogoča udobno menjavo baterij. Pri odlaganju med odpadke preprosto ločimo različne materiale za ponovno uporabo.
Nastala je iz potrebe po majhni baterijski svetilki za v žep ali torbico, kakršne takrat na trgu ni bilo. Kazalec, da je bila rešitev ustrezna, je dejstvo, da je bilo prodanih več kot 2 milijona kosov. Na trgu se je obdržala 16 let, vse do zaprtja tovarne Iskra Zmaj.

Kakšen mora biti izdelek, da lahko postane brezčasen?
Brezčasen izdelek ima kvalitete, ki mu s časom ne zastarajo. Pri tehničnih predmetih razvoj novih tehnologij in materialov prinaša nove tehnične rešitve. Lahko pa izdelku brezčasnost zagotavlja oblikovalski koncept.

Kako se je industrijsko oblikovanje spreminjalo skozi čas – od vaših začetkov pa do danes? Je danes več potrebe po oblikovalcih?
Ko sem se zaposlil v Iskri Commerce, je ta imela zelo visoke oblikovalske standarde, imenovane »hišni stil Iskre«. Bila je vzor ostalim podjetjem v tedanji Jugoslaviji. Iskrini izdelki so bili na ravni konkurenčnih evropskih podjetij. Redno je razstavljala svoje izdelke na specializiranih evropskih sejmih in razstavah. Danes imamo več oblikovalskih šol kot podjetij, ki bi razvijala lastne izdelke! Prišlo je do določene »inflacije« oblikovalskega poklica.

Kako doživljate čas ekonomske krize? So se spremenili pristop in želje naročnikov? So se spremenile panoge, ki si želijo oblikovalskih izdelkov?
Čas ekonomske krize je za oblikovalce zelo boleč. Propadla so številna podjetja z uspešnim oblikovanjem, denimo Iskra, Meblo, Stol. Propadle so celotne panoge, kot slovenska lesna industrija …
Zelo si želim, da bi panoge, ki so preživele krizo, kmalu dobile nov zagon in spet naročale oblikovalske izdelke.

Kakšno prihodnost ima industrijsko oblikovanje v Sloveniji? Lahko postanemo oblikovalska velesila, kot je to uspelo nekaterim razmeroma majhnim severnoevropskim državam?
Dokler politika le govori o potrebi po večji dodani vrednosti slovenskih proizvodov, ne vključuje pa industrijskega oblikovanja, čeprav je to ena ključnih prednosti, industrijsko oblikovanje v Sloveniji nima svetle prihodnosti. Skandinavsko oblikovanje je nastalo ob izdatnih spodbudah države, prav tako se je zgodilo v Veliki Britaniji. Večina njihovega gospodarstva se sedaj zaveda, da je industrijsko oblikovanje pomemben del strategije podjetij.
Danes pri nas predvsem hvalijo dve uspešni podjetji: Akrapovič in Pipistrel. Večkrat se ju imenuje kot paradna konja slovenskega oblikovanja, čeprav izdelujeta zelo specifične izdelke za zelo ozek trg. Vsi v Sloveniji tako ne morejo delati.

Kaj se potem danes dogaja s slovenskim oblikovanjem?
Sam sem zelo skeptičen, saj imam občutek, da se je v zadnjem letu vse ustavilo. Tudi tisti podjetniki, s katerimi sem že sodeloval, si ne upajo razvijati novih produktov, saj ne vedo, kaj bo čez eno leto. Na vseh ravneh manjkajo dolgoročne strategije. Ne verjamem, da se bo kmalu kaj zgodilo, vsaj dokler ne bodo strategije oblikovanja vgradili v zakone in v podjetja. To mora narediti država. To so naredili Skandinavci, Finci, Nizozemci … Po vojni so vrsto let skozi oblikovanje promovirali svojo identiteto. Promocije so potekale toliko časa, dokler ni njihovo oblikovanje postalo svetovno znano. To je država naredila načrtno.
Pri nas se razmere zaostrujejo, tudi pri samozaposlenih oblikovalcih. Posebej se to vidi pri avtorskih honorarjih. Kot oblikovalec se moraš najprej potruditi, da pridobiš projekt, potem ga moraš narediti, potem se moraš truditi, da ti sploh plačajo, in na koncu plačaš še visoke davke. Mislim, da bi bilo treba na novo urediti status samozaposlenih.
Čeprav – zdi se mi, da je vedno več oblikovalcev-podjetnikov med mladimi, ki se želijo prebiti, tudi oni morajo sami izdelati izdelek in ga potem še prodajati …
Mladi morajo za svoj uspeh poskrbeti izključno sami. Poklic oblikovalca je lep, je način življenja. Za oblikovne presežke so potrebni veliki napori, če ti uspe dobra rešitev, pa doživiš veliko zadovoljstvo. Mladi si pomagajo s start-up podjetji. Lahko ti uspe z enim ali več izdelki. Menim, da je to samo priročen izhod v sili, ker se drugače na tem področju nič ne naredi. Ti mladi oblikovalci tako postanejo obrtniki in prodajalci. Premagovati morajo neskončno veliko birokratskih ovir in to vzame toliko energije, da je za oblikovanje ne ostane več veliko. Kljub vsemu pa lahko vidimo, da mladi slovenski oblikovalci dobivajo številne mednarodne nagrade v ostri svetovni konkurenci. Tako kljub vsemu lahko ostanemo optimisti.

Kje so še tržne niše v oblikovanju? Je to medicina? So to produkti za varčevanje z energijo?
Ja, medicina je velik in zanimiv segment, kjer je oblikovanje v vzponu. Včasih so bili to inženirski produkti, kjer je bila pomembna le funkcija, danes pa so to vrhunsko oblikovani izdelki.
Pri produktih za varčevanje z energijo so pred nekaj leti izdatno spodbujali sončno energijo, potem pa so subvencije nepričakovano usahnile. Ponovno naletimo na pomanjkanje dolgoročnih strategij. Strategij manjka najprej državi, posledično pa tudi podjetjem.