Arhitektkinje Saija Hollmén (1970), Jenni Reuter (1972) in Helena Sandman (1972) so začele sodelovati leta 1995, ko so načrtovale center za ženske v Senegalu. Ukvarjajo se z najrazličnejšimi projekti – od notranjega oblikovanja do urbanizma – na Finskem in v več afriških državah.
Inovacij se lotevajo skozi raziskovanje. S preučevanjem krajine, podrobnim poznavanjem materialov in specifičnimi intervencijami ustvarjajo novo arhitekturo. Za svoje delo so prejeli več državnih in mednarodnih nagrad, predstavljeno pa je bilo tudi v številnih publikacijah in na razstavah.
Vse članice tudi nastopajo kot gostujoče predavateljice in kritičarke ter predavajo na Tehniški univerzi v Helsinkih.

Center za ženske v predmestju Rufisque zagotavlja prostore ženskim organizacijam za različne dejavnosti. Zamisel in osnutek za prostor sta nastala v sodelovanju z lokalnimi ženskimi skupinami. Gradnja je bila izvedena kot neprofitni projekt.

V skladu z zahodnoafriško tradicijo so stavbe razvrščene okrog notranjega dvorišča, tako da je meja med javnim in zasebnim jasna, a fleksibilna. Preprosto ulično pročelje se sklada z okolico; vogal proti križišču ustvari majhen javni trg, kjer je prostor za trgovanje. Zaradi rdeče barve, ki učinkuje samosvoje, hiša izstopa med sivino mestnih blokov.

Ogrodje je iz stebrov, ukalupljenih na mestu, in gredi. Tudi stene iz litega betona so naredili in posušili na gradbišču. Streho iz valovite pločevine podpira sistem jeklenih nosilcev, strop pa je pravzaprav izolacijska plast iz gosto prepletene slame, zato je med njima vzpostavljeno prezračevanje, ki zagotavlja, da so notranji prostori vedno prijetno hladni. Izbor materialov poudarja lokalni značaj in recikliranje; tako je na primer les uporabljen samo takrat, ko ni bilo mogoče uporabiti drugega materiala. Stara platišča služijo kot prezračevalne odprtine, iz dnov kozarcev pa so naredili okna. Tudi železo za učvrstitev betonske konstrukcije je reciklirano.

Center TunaHAKI daje zavetišče obolelim za aidsom in pouličnim otrokom v mestu Moši v Tanzaniji. Zagotavlja jim prenočišče, hrano, oblačila in medicinsko oskrbo, prav tako pa spodbuja umetniško usposabljanje, s katerim otrokom olajšujejo vsakdan.
Fundacija TunaHAKI je kupila zemljiško parcelo, na kateri so želeli zgraditi stalen dom za otroke in tudi gledališče. Za načrtovanje sirotišnice so izbrali arhitekte Hollmén Reuter Sandman, za gledališče pa biro American Armstrong + Cohen.
V sirotišnici bodo skupna ležišča za fante in dekleta, knjižnica in prostori za druge dejavnosti. Arhitekturna hierarhija sledi tradiciji lokalnega stavbarstva. Za arhitekte je bil izziv ustvariti okolje, ki je lokalno in otrokom domače ter poudarja njihov pogled na lastno kulturo, hkrati pa je moderno, brezčasno in trajnostno.
Pri načrtovanju so ves čas upoštevali okolje, med drugim tudi pri izbiri materiala, ravnanju z odpadki, zbiranju deževnice, vetrni in sončni energiji, ekološki sanitaciji, ki proizvaja bioplin iz človeških odpadkov, čiščenju odpadne vode in zračenju skozi podzemne zračne kanale. Zgradba je bila zasnovana tako, da je ni težko vzdrževati, pri gradnji pa bodo uporabili lokalne delavce, da bodo okrepili občutek moči v celotni skupnosti.
Gradnja se bo začela junija 2009, končala pa predvidoma leta 2010.