Arhitekturni studio EM2N s sedežem v Zürichu sta leta 1997 ustanovila Mathias Müller in Daniel Niggli. Njuna želja je delati predvsem pri projektih, ki imajo močan, oseben, sebi lasten značaj. Posledično je mnenje javnosti glede projektov studia pogosto razdvojeno, kar pa Müllerja in Nigglija prav nič ne moti. »Najino arhitekturo lahko ljubiš ali sovražiš, nikoli pa ne moreš mimo nje, ne da bi jo opazil!«

Prepričana sta tudi, da obstaja samo ena rešitev, zato morajo biti njuni projekti kos vsemu nepredvidenemu, celo naključnemu. Projektov se lotevata s pomočjo scenarijev, obdelujeta hipoteze in razvijata nasprotujoče si alternative.

Mathias Müller predava kot gostujoči profesor na prestižnem Zveznem inštitutu za tehnologijo v Zürichu (ETHZ) in inštitutu v Luzani (ETH). Tudi Daniel Niggli, ki je član berlinskega Baukollegiuma, predava kot gostujoči profesor na ETHZ v Zürichu in ETH v Luzani.

Javni arhiv hrani kolektivne spomine na politično, gospodarsko in kulturno življenje v kantonu. V studiu EM2N so potrebo po dvakrat večjem prostoru na tej lokaciji videli kot priložnost, da obstoječo zgradbo spremenijo v mogočno, samozavestno strukturo. Arhivskemu krilu jim je uspelo dodati celo nadstropje, čeprav je razpisna dokumentacija to izrecno prepovedovala. Posledično so prostori urejeni v vertikalni, in ne v horizontalni liniji.

Javni prostori so v drugem nadstropju, privzdignjeni nad utesnjeno topografijo obiskovalcem ponujajo udobje. Novi zastekljeni javni prostori se spogledujejo z mestnim okrožjem Liestal. Navpični podaljšek omogoča ohranitev kompaktne strukture volumna. Obstoječi in dodani nivo se zlijeta v celoto.

Zunanjo plast fasade obdaja bršljan, ki »mehča« videz podzidka, na katerem stoji vrhnja struktura strogih linij. Bršljan ščiti pred dežjem, blaži temperaturna nihanja in zgradbo povezuje z manjšo zeleno površino.

Gledališče v severnem delu Züricha je tipičen primer gradnje iz šestdesetih oz. sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ne ustreza več današnjim formalnim in tehničnim standardom. V gledališču so potrebovali 700 dodatnih sedišč in veliko osrednjo vežo. Ti osnovni zahtevi in višino sredstev, ki so bila na voljo, sta arhitekta vzela kot izhodišče za radikalno preobrazbo obstoječe zgradbe v sodobno glasbeno gledališče.

Arhitekta sta se »kanibalsko« lotila pritličja, odrskega mostu in drugih obstoječih elementov. Nova struktura se na različne načine odziva na razgibano urbano okolje. Ker sta objekta v neposredni bližini pod spomeniško zaščito (sejmišče in stadion), so se odločili, da bo imelo gledališče odslej neposredno, surovo industrijsko podobo. Podnevi fasada iz perforiranih kovinskih plošč spominja na industrijsko poslopje, ponoči, ko se okna, prekrita s prosojno membrano, zasvetijo, pa spominja na laterno, ki mimoidočim razkriva dogajanje v veži.