Modni kontrast leta 2006

Nagrada modni kontrast leta se letos podeljuje prvič; izkazalo se je, da je to področje poželo veliko zanimanje tako strokovne javnosti kot laične publike. Nagrada je namenjena slovenskim modnim oblikovalcem ali avtorjem, ki so v zadnjih letih ustvarili pomemben prispevek k modnemu oblikovanju in imajo svoje izdelke v proizvodnji. Letošnja nagrajenka je Andreja Špegel, samostojna tekstilna oblikovalka, ki je v svetovnem merilu priznana zaradi oblikovanja izvirnih, domiselnih in nekonvencionalnih potiskov za tkanine. Njene stranke so številna vodilna podjetja v modni industriji, njene potiske na oblačilih nosijo tisoči po vsem svetu.

Velikokrat se napačno in posplošeno misli, da je modno oblikovanje omejeno na kreiranje oblačil, morda še modnih dodatkov – vi pa ste se odločili za oblikovanje potiskov. Ali lahko razložite, kako poteka proces vašega dela?
Vsako sezono oblikujem kolekcijo potiskov, ki jo predstavim modnim oblikovalcem, proizvajalcem tekstilij in agencijam za raziskovanje trendov. Pri naročnikih se moram pojaviti ob pravem času. V tekstilni in oblačilni industriji je to navadno takrat, ko oblikovalci zaključijo začetno raziskovalno obdobje ter opredelijo temo in stil kolekcije. Naročniki bodisi odkupijo dela iz moje kolekcije kot idejne zasnove, ki jih po njihovi želji razvijem v zaključen tekstilni vzorec s pripadajočimi barvnimi variantami, bodisi jih pritegne določena ideja v mojem portfoliu, ki jo kasneje prilagodim njihovim specifičnim potrebam. Sicer pa se proces dela pri mojih projektih razlikuje od naročnika do naročnika, variira pa tudi moj vpliv na končno podobo potiska. Slednjo seveda vedno določajo tehnološke omejitve pri sami izvedbi. Nekateri naročniki mi pri oblikovanju puščajo veliko svobode, v takšnih projektih zares uživam. Sploh pa ni nujno, da so vsi kupljeni vzorci zares in takoj izvedeni, saj se v modni industriji v procesu nastajanja kolekcije ideje zelo hitro spreminjajo in predelujejo.

Leta 1996 ste zaključili podiplomski študij s področja tiskanih tekstilij na šoli Royal College of Art v Londonu, nato pa ste se zaposlili v tekstilnem studiu John Miles Partnership v Londonu. Kako to, da ste se odločili ostati v tujini, in kaj vam je ta izkušnja prinesla?
Tako študij kot delo v tujini sta bila zame zelo pozitivni izkušnji. London me je kot eno izmed oblikovalskih središč vedno fasciniral s svojo odprtostjo, kreativnostjo in multikulturalnostjo. Navduševal me je občutek svobode, dostopnosti in odprtih možnosti za delo. Zaposlitev v tekstilnem studiu pa je bila tudi dobra komercialna izkušnja po raziskovalnem obdobju na šoli Royal College of Art. Omogočila mi je spoznati delovanje tekstilnega trga ter razlike med posameznimi tržišči in tržnimi segmenti. Predvsem pa sem pridobila mrežo stikov z modnimi hišami in tekstilnimi proizvajalci, brez katere bi mi bilo mnogo težje začeti delati kot samostojna oblikovalka.

Ste oblikovalka, za katero meje ne obstajajo; med vašimi naročniki (če naštejem le nekatere) so Prada, Trussardi, Moschino, Lacoste, Givenchy, Guy Laroche, Burberry, YSL, Nina Ricci, Louis Vuitton, Carven, Ungaro, Cerruti Arte, Christian Dior, Gucci, Versace, Armani, Missoni, MaxMara, Calvin Klein … Kako vam jih je uspelo prepričati?
Verjetno mi je uspelo pritegniti pozornost modnih oblikovalskih hiš s tem, da so moja dela drugačna in manj komercialna od kolekcij večine tekstilnih studiev. Naročniki mi pogosto pravijo, da je moj oblikovalski stil zelo oseben in prepoznaven. Vedno skušam ostati zvesta svoji kreativni viziji. Pri oblikovanju lastne kolekcije potiskov raziskujem, kar me zanima, in se ne omejujem z »instant« modnimi zapovedmi in tendencami. Sicer pa je konkurenca tekstilnih oblikovalcev velika.

V Slovenijo ste se vrnili leta 1998 in od takrat delate kot svobodna oblikovalka. Kako vam uspe obdržati kvaliteten poslovni odnos s strankami v tujini kljub temu, da ne živite v eni izmed svetovnih modnih prestolnic?
Neprestano potujem in veliko vlagam v osebni stik z oblikovalci. Vsako sezono skušam vsem svojim naročnikom predstaviti novo kolekcijo potiskov, kar zahteva kar precej organizacije, koordinacije in energije. Dejstvo, da živim v Sloveniji, mojih naročnikov ne obremenjuje, in ko enkrat dobim projekt, je komunikacija zelo preprosta. Lažje bi mi bilo, če bi živela v Londonu, Parizu ali Milanu. Predvsem zato, ker je za moje delo ključnega pomena, da se s svojimi potiski pojavim ob pravem času. Ta pa zelo variira od naročnika do naročnika, med različnimi modnimi linijami in segmenti tržišča. Zato mi navadno ne uspe sestaviti idealnega urnika potovanj, kar je lahko zelo frustrirajoče.

Poskusili ste se tudi v pohištveni industriji, vaše vzorce odkupujejo nekatera pohištvena podjetja in proizvajalci tkanin po vsem svetu. Kako se razlikujeta pristopa vašega oblikovanja vzorcev potiskov za oblačila in vzorcev za pohištvo?
Pohištveno industrijo raziskujem šele v zadnjem času, me pa to področje vedno bolj zanima. Pri oblikovanju lastne kolekcije moja dela nastajajo zvezno, šele kasneje jih opredelim kot bolj pohištvena ali modna. Globalne »lifestyle« smernice vplivajo tako na modno kot tudi na pohištveno industrijo, zato sta področji prepleteni. Pogosto se moji naročniki na obeh straneh zanimajo za enake vzorčne zasnove. Pri specifičnih projektih oblikovanja vzorcev za področje interierja pa je moj pristop seveda prilagojen namembnosti, mediju izvedbe in tehnološkim omejitvam. Na splošno imajo vzorci za interier drugačne barvne, kompozicijske in motivne zakonitosti od modnih potiskov, predvsem pa imajo daljšo življenjsko dobo. Pohištvena industrija se počasneje odziva na spremembe trendov, ki sezonsko zaznamujejo modno industrijo.

Na vaše kreacije se je odzvalo tudi japonsko tržišče; v čem ste eksotični oziroma kje vi vidite ključ svojega uspeha?
Japonsko tržišče me osebno najbolj fascinira: kot kultura nasprotij in nasprotujočih si estetik ter hkrati kot zelo napredno tržišče. Izredno so dojemljivi za nove trende, ki se pri njih spreminjajo veliko hitreje kot v Evropi. Na Japonskem pogosto prodam zelo nekonvencionalne potiske z estetiko, ki je preveč nenavadna za druga tržišča. Drugi razlog zanimanja za moja dela na Japonskem je verjetno tudi dejstvo, da je njihova tekstilna industrija tehnološko zelo napredna, zato postavlja manj omejitev za izvedbo zahtevnih računalniško oblikovanih potiskov.

Vaše področje ustvarjanja zahteva poznavanje in predvidevanje trendov, saj morate svoje kreacije lansirati vsaj leto prej, preden so zunaj kolekcije oblačil (z vašimi potiski). Od kod črpate neskončne, vedno nove, izvirne in »moderne« ideje?
Svoje kolekcije ustvarjam intuitivno. So odziv na dogajanja okrog mene in teh informacij je neskončno veliko: navdihuje me vse, kar je vizualno, pa tudi sicer umetnost, ljudje, popularna kultura, narava, mediji in drugi vidiki realnosti, v kateri živim. Najbolj me polnijo nenehna potovanja v London, Pariz in Milano. Zame je navdihujoč že sam odziv naročnikov, predvsem pa mi ta potovanja omogočajo, da ostajam v stiku s trendi, z modnim dogajanjem, se prepustim intenzivnosti in urbani podobi velikih mest. Zdi se mi, da brez teh potovanj sploh ne bi mogla delati.